Siesta na dnu morja

Carlos Pascual, Debeli zidovi, majhna okna. Prevod: Mojca Medvedšek. Ljubljana, Cankarjeva založba, 2017 (zbirka S poti)

Barbara Leban

Po nekem čudnem spletu okoliščin so se Slovenci v petdesetih letih prejšnjega stoletja začeli navduševati nad Mehiko, mehiško glasbo in filmi. Do takšne evforije je po eni strani lahko prišlo zaradi užaljene Sovjetske zveze, ki nas je, ker je pač nismo hoteli ubogati, besno obsodila na izolacijo. A je po drugi strani treba dodati, da se za sombrere in sentimentalne ljubezenske popevke vendarle ne bi tako suvereno odločili, če nas tovrstna kultura pač ne bi na nek čuden način privlačila.

Dobrega pol stoletja pozneje je v naše kraje po prav tako nenavadnem spletu okoliščin pot zanesla Carlosa Pascuala, mehiškega pisatelja. Privlačnost, ki jo Slovenci čutimo do daljne, pa divje in eksotične Mehike, je očitno obojestranska, saj je mehiškega pisatelja usoda v naših krajih zadržala precej dlje, kot si je to sprva domišljal. Njegov postanek v Sloveniji je dolg že osem let, in nič ne kaže, da bi ga kaj utegnilo prekiniti.

V svoji knjigi se Pascual že vnaprej odpove zavezujoči kronologiji ter dokumentarni natančnosti in se namesto tega prepusti lastnemu toku misli. Njegovi eseji so polni bežnih vtisov, pomenljivih dogodkov in posrečenih metafor, ki nam pomagajo razumeti narod in deželo, v kateri živimo. Z enako ali še večjo vnemo pa pisatelj zastavlja vprašanja tudi samemu sebi in bralcem razkriva svoje strahove, dvome in (neuslišane) ljubezni. Rezultat je lepo berljiva, tekoča proza, za kar pisatelj večino zaslug – upravičeno, pa vendarle ne brez skromnosti – pripiše prevajalki Mojci Medvedšek.

Kot latinskoameriški pisec se ne more izogniti primerjavam s svojimi velikimi predhodniki; a če je najbolj razvpit med njimi brez kančka osuplosti v romanu opisal vnebovzetje lepega dekleta, Pascual ubere ravno nasprotno pot: odkrito se čudi vsem, še tako običajnim in dolgočasnim rečem.

Carlos Pascual se v tem smislu kaže predvsem kot nenavaden popotnik. Tako se raje odpove ogledu znamenitosti in ure dolgo pohajkuje po makadamu, »samo da bi videl, kako so v nekem kraju rešili problem postavitev klopi ob cesti.« Običajen turist vsaj približno ve, kdaj bo prišel v določeno mesto, kdaj ga bo zapustil, celo to, kaj bo v tem mestu videl. Pascual pa je zmožen leta dolgo preučevati en sam kraj, če ga ta res zanima. Če se je v svoji prejšnji zbirki esejev O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih tako predstavil kot »počasni turist,« gre v knjigi Debeli zidovi, majhna okna še korak dlje in se opredeli za »serijskega ustaljenca.« Obe samopoimenovanji izvirata iz želje pisatelja, da se, ne brez smisla za humor, oddalji od početja množic: v svetu, ki kar naprej nekam hiti, potuje in odhaja, v katerem bi bil vsak rad pustolovec, nomad in državljan sveta, si Carlos Pascual dovoli vzeti čas.

Pisatelj je tako v marsičem človek dvojnosti: nekdo, ki ga notranji nemir nenehno žene k odkrivanju novega in opuščanju rutine, ki ga duši, je vendarle tudi nekdo, ki se želi predvsem prepustiti toku misli v zavetju sobe nekje na obrobju Ljubljanice. Potemtakem je po svoje tako nenavadno kot tudi pričakovano, da se je namesto z divjimi duhovi neustrašnih popotnikov v svojih esejih poistovetil predvsem z umetniki, ki so se skrivali za zidovi lastnih domov: Pascalom, ki je zapisal, da zlo sveta izhaja iz naše nezmožnosti, da bi ostajali v svojih sobah, z Montaignom, ki je večino življenja preživel zaprt v stolpu, pa Xavierjem de Maistrom, avtorjem potopisa s pomenljivim naslovom Popotovanje po moji sobi.

Pascual v svojih esejih kar naprej poudarja, da naš svet krojijo bolj ali manj usodna naključja, pa naj gre pri tem za začetek ali konec ljubezni ali ustanovitev nekega mesta ali države. Nič se ne zgodi zares načrtovano in nič ni tako zanesljivo, kot se zdi na prvi pogled: meje naših držav se na prvi pogled zdijo upravičene in dokončne, a so vendar predvsem abstraktni pojmi. Na vprašanje o tem, v čem smo si ljudje različnih narodov tako zelo različni, pa pisatelj posledično še vedno ne najde nekega trdnega odgovora. Če se njegova mati ne bi po spletu naključij rodila v Mehiki, bi bila zaradi svoje varčnosti in skromnosti prav lahko tudi gospodinja v kakšni gorenjski vasi, razmišlja Pascual.

Popotnik ima to prednost, da ni osebno vpleten v okolje, v katerem se trenutno nahaja; popotništvo samo po sebi pa je tako krasno izhodišče za čudenje nad stvarmi, ki jih vsega vajeni domorodci običajno niti ne opazijo. In tudi Slovenija zanj ostaja, pa čeprav v njej živi že nekaj let, predvsem prostor, ki ga kar naprej preseneča. Pisatelj ne želi biti kritičen do družbe, v kateri se je znašel bolj kot ne po naključju, in tako večinoma ostane zgolj pri podrobnem opisovanju vsega, kar se mu zdi novo in nenavadno. Tako je denimo začuden nad našo predanostjo birokraciji in se kot priseljenec vdano pokorava postopkom, ki so sicer sami sebi namen. In čeprav se ob množici mimoidočih sredi Prešernovega trga sprašuje, zakaj imajo prav ti pravico do prebivanja v tem mestu, on pa ne, ostaja po drugi strani do našega rigidnega sistema nadvse razumevajoč – še več, prav naša obsedenost z redom in urejenostjo ga še naprej sili, da ostaja, saj mu zunanji red pomaga, da lažje prenaša lasten notranji kaos.

 Če je Pascual res do česa kritičen, je to vezano predvsem na odnos do kulture, v kateri se tudi sam udejstvuje. Njegov Pocket Teater tako v glavnem z navdušenjem obiskujejo tujci, med tem ko Ljubljančani zdolgočaseno posedajo ob kavah in čakajo, da bi se jih država usmilila s kakšno subvencijo. Naslov knjige namiguje na to, da bi bilo verjetno marsikaj drugače, če Slovenci kot narod ne bi dajali vtisa stare kmečke hiše z majhnimi okni in debelimi zidovi. Iz družbe izginjata radovednost in drznost, kultura pa se spreminja v zaprto kasto maloštevilnih izbrancev, ki berejo le še drug drugega.

Pascual piše o morskih psih, za katere je veljalo, da lahko dihajo le tako, da se kar naprej premikajo: morski pes, ki neha plavati, hitro pogine. A nato so na obali otoka Isla Mujeres odkrili jamo s stalnim morskim tokom: morski psi so tam lahko nehali zamahovati s plavutmi in se mirno prepustili počitku. Blagostanje ob novopridobljeni državi nas je verjetno res uspavalo do te mere, da kot od popoldanske sieste omamljeni morski psi še naprej dovolimo, da nas tokovi vozijo sem in tja po jami, medtem ko čas mineva in je tudi naš napredek vse bolj navidezen.

Pisatelj svoje eseje piše v španščini, ker se še vedno ni naučil našega jezika. S tem imajo nekaj opraviti komplicirana slovnična pravila, po drugi strani pa gre verjeti tudi Pascualovemu prepričanju, da neznanje ne izvira iz lenobe ali nezanimanja, ampak predvsem iz dejstva, da ga za jezik nihče od govorcev ni zmogel ali znal zares navdušiti. Ker tudi jezik in z njim povezano umetnost prepogosto jemljemo kot nekaj samoumevnega.

Slovenci znamo biti očarani nad drugimi narodi in njihovimi običaji, v zapisih tistih tujcev, ki so se odločili ostati pri nas, pa še vedno osuplo iščemo kakršenkoli oprijemljiv razlog. Zakaj bi nenazadnje nekdo ostal v deželi, ki je še sami ne znamo dovolj ceniti? In zakaj bi se kdorkoli učil našega jezika, če do njega še sami pogosto ne gojimo nobenega pravega odnosa? Takšni eseji so tako dragoceni, ker nam pomagajo prevprašati naš odnos do sveta, v katerem po nekem čudnem naključju živimo.

In verjetno je prav zato odnos med nami in Mehičani še vedno tako poln medsebojne simpatije: če oni nas potrebujejo zato, da jim nudimo red, stabilnost in razumnost, pa mi njih zato, da nam v svetu, v katerem se na prvi pogled ne dogaja nič zares izjemnega, ponovno odkrijejo njegovo čarobnost.

O avtorju. Barbara Leban (1990), študent z bolonjsko diplomo.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zadeti, potopljeni

    Matej Bogataj

    Narkopolis pa ni samo niz bolj ali manj verističnih popisov zakajevalnic in v njih poseljenih komaj živih kreatur, ki so se izpostavila vrhunskemu opijskemu užitku z visokimi obrestmi za psihiko in zdravje, temveč ima roman tudi zaumno, iracionalno plat.

  • Izogibajte se pesnikom, to so izgubljeni ljudje!

    Zarja Vršič

    Vrnitev v Pandžrud, družbeno-zgodovinski roman tadžiškega pisatelja in prevajalca Andreja Volosa, ni samo pripoved o vrnitvi slepega perzijsko-tadžiškega pesnika Rudakija v njegov rojstni kraj, ampak je tudi živopisan oris družbene in kulturne klime med 9. in 10. stoletjem v času vladavine samarkandskega emirja Nazra na buharskem dvoru v današnjem Uzbekistanu.

  • Utesnjenost v času svobode

    Zarja Vršič

    Telo, v katerem sem se rodila mehiške pisateljice Guadalupe Nettel je roman, v katerem v prvoosebni pripovedi molčeči psihoanalitičarki opisuje svoje težavno odraščanje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.