Sedem poti skozi noč

Gabriela Babnik, Nočne pokrajine. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014. 

Veronika Šoster

Najnovejša knjiga Gabriele Babnik z naslovom Nočne pokrajine je v osnovi nekakšen hibrid med romanom in kratko prozo, ki se z žensko problematiko spopada s pomočjo slikanja prizorov iz njihovih življenj. Zbirko tvori sedem zgodb, ki se vsebinsko in slogovno prepletajo, a vseeno stojijo vsaka zase. »Glavne« v teh življenjskih fragmentih so ženske in prikazane so raznoliko, z občutkom in globino, pa naj bo to skozi njih same (»njeno slačenje iz lastne kože je bilo boleče, počasno, na trenutke si je želela, da se njena bolečina ne bi razrasla tako navzven«) ali pa skozi druge (»si v zadnjem času pogosto zastavljam vprašanje, kdaj se je začela moja mama tako krčiti vase in zakaj«). Vse se spopadajo z določeno situacijo, ki jo obvladujejo in premagujejo same, vsaka po svoje in brez popuščanja. Močne ostajajo tudi v svoji krhkosti: v prvi zgodbi z naslovom Toro, najzvestejši pes se protagonistka ne preda ne glede na to, da ji je v obraz vržen očitek »Ti ne veš, da je ravno sredi naše kuhinje, kjer zdaj čepiš, včasih rasla češnja […] raje bi imela češnjo kot tebe«, v zgodbi Prvi spomin, v kateri se je izčrpana Lejla »naučila živeti ponoči«, saj jo je »bolezen spremenila v nočno ptico«, jo spoznamo skozi pretresljivo pripoved njenega partnerja, ki se s problemom sooča teže kot ona. Tudi v Izpovedi trinajstletnika ta opazuje svojo mamo in se sprašuje, »zakaj si je izbrala moškega, ki je šibkejši od nje.« Najzanimivejša je gotovo ženska iz zgodbe Lasje, ki moč kaže na čisto svojstven način, saj se je »postrigla, ker si je želela postati podobna vsem filmskim ženskam, ki si s škarjami žalostno segajo v svoje lase.« In ravno to je posebna moč, ki se manifestira v avtoričinih junakinjah – ne pustijo se več poveličevati, zanašajo se same nase ter so emancipirane in samosvoje.

Če se od vsebinskega premaknemo še k slogovnemu, so najopaznejša značilnost Nočnih pokrajin izjemno dolgi stavki, ki se pnejo čez vrstice in včasih obsegajo tudi do pol strani. Pri tem je videti težnjo avtorice, da bi povedi naredila res čim daljše, kar po navadi stori tako, da vanje vstavlja ogromno vrinjenih stavkov. To je sicer dobrodošlo, saj tekst deluje bolj ritmično razgiban, problem pa se pojavi, ko nepregledna gmota stavkov odvrne pozornost od pomena, ki se ga trudi bralec razvozlati, kar zmoti pripovedni tok. Še ena posebnost avtoričinega pisanja je citiranje drugih avtorjev, kar stori s kurzivo in na koncu knjige tudi navede vse avtorje, od katerih si je citate izposodila. S tem se nekako pokloni avtorjem, ki jih občuduje, obenem pa nam daje tudi vpogled v svoje priljubljeno branje, neposrečeno je le takrat, ko citate vstavlja neposredno v misli določenih junakov; tako na primer trinajstletnik iz ene izmed zgodb na trenutke »razmišlja s citati«, kar deluje nenaravno in ruši verodostojnost ustvarjenega fiktivnega sveta. Zanimivo je tudi spogledovanje s postmodernizmom, ki ga Babnikova sicer v svojih delih ne priznava – tu imamo že omenjeno citatnost, pojavi pa se tudi t. i. »kratek stik«, ko avtorica prekine s fikcijo in v zadnjo zgodbo vpelje kar – sebe. Slednje v okviru dela izstopa iz besedila, saj v primeru, da nima postmodernističnega namena, ne služi ničemur. Celotna podoba dela, ki je zelo poglobljeno in pomensko dodelano, pa učinkuje; Nočne pokrajine nam zarišejo žensko, kakršna je bila in kakršna je postala, ter s tem spodbujajo k razmisleku – in to brez moraliziranja.

 

 

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Spraševanje o vlogi pisatelja – resonančno jedro, ki se širi po celotni knjigi

    Gabriela Babnik

    Kot je Robert Simonišek poudaril v enem izmed intervjujev, njegovo ustvarjanje »ne teži k pretirani konsistentnosti opusa«, saj razpon njegovih besedil sega od poezije do strokovnih besedil. … →

  • Bivanje med svetovi ali družina kot oblika družbenega nadzora

    Gabriela Babnik

    Bilo je že pred meseci, zato se njunih obrazov ne spomnim, vsaj ne v detajlih. Vem le, da sta se držala za roke. Ona in on, že nekoliko utrujena … →

  • Intimnost

    Gabriela Babnik

    Prva oseba, ki jo je Janina v Ljubljani predstavila Fadulu, niso bili njeni starši, temveč ženska, ki jo je Janina spoznala na enem izmed uredništev, s katerim je … →

Izdelava: Pika vejica