Še ne popolno zlitje forme in vsebine

Soma Arsen: Mesto v pesmi, pesem nad mestom. Ljubljana, KUD France Prešeren, 21. 6. 2012.

Andrej Hočevar

Prejšnji četrtek, medtem ko so v Menzi potekala letos še posebej izčrpna festivalska branja Mladih rim in je bila za nadaljevanje napovedana še Čučnikova premierna izvedba projekta Mikado, je v Kudu potekal najnovejši pesniško-glasbeni nastop Tomislava Vrečarja. Vrečar, ki že nekaj časa sodeluje v kolektivu Soma Arsen – in ga ne nazadnje tudi pooseblja – je za večer, naslovljen Mesto v pesmi, pesem nad mestom, k sodelovanju povabil še pesnika Toneta Škrjanca in Arnoža Poliča, kitarista Janeza Kardelja in likovno ustvarjalko Jeleno Sokić, ki je prispevala nekoliko rudimentarne, a primerno basquiatovske vizualizacije.

Nastop se je v glavnem odvijal kot nekakšno iskanje preseka med Vrečarjevim nastopom ob izidu cedeja Košček hrupa in ščepec soli in njegovim Gluhim cirkusom brez posluha: Vrečar je v njem združil nekaj melanholične mračnosti (njegov takratni nastop za klavirjem mi je ostal v spominu kot izrazno zelo bogat) z waitsovskim kabaretom, oboje pa zamejil z bolj konvencionalnimi vzorci popularne glasbe, torej posameznimi komadi, ki si pač sledijo v svojem koncertnem vrstnem redu in skrbijo za glavno dramaturško progo. Tokratni nastop se je sicer bolj kot v posameznih komadih odvijal v enem samem zvočnem toku, ki ga Vrečar ni nikoli povsem prekinil; prehodi so bili zgolj nakazani. Celotni nastop je zato deloval enotno in premišljeno usmerjeno, obenem pa je Vrečar glavnemu toku sproti dolival še posamezne druge zvočne curke: čeprav so posamezni vpadi poezije prevzemali vlogo od drugih razločenih pasusov in tako delovali neprilagojeno, pa je njihova vloga zaradi premišljene strukture bolj ustrezala posameznim glasbenim stavkom v dialektičnem prepletu.

Žal sicer ne vem, v kakšnem razmerju je bil ta dogodek s prejšnjim (Ime mi je Veronika), vendar je bilo videti, kot da sugestivna scenska oprema s svojo ikonografijo sledi sorodnim vzgibom, namreč bližini z okoljem, v katerem so nastajale pesmi Vrečarjeve zadnje knjige, kar je upodobljeno tudi na fotografiji z njene naslovnice. S figuricami lobanj in podobnih artefaktov, katerih pomen dojemanje življenja pomika v bližino (preveč) priročnih podob smrti, se je začetek nastopa lepo skladal, ko je Vrečar  dvorano napolnil s globokimi zvoki mračnega ambientalnega tehna, ki so tako ali drugače poganjali celoten nastop. Ta se je odvijal pod Vrečarjevo taktirko, ki je ostalim sodelujočim odrejal trenutke vstopa in prispeval vso glasbeno podlago razen kitare. Vrečar je vnaprej posnete vzorce prepletal s trenutnimi šumi in dodatnimi zankami, tem pa je dodal še nekaj bolj melodičnih akcentov. Prav z njimi je izvedba dobila pečat trenutne efemernosti, spontanega prepletanja živih impulzov in posnetega gradiva, ki je tako sproti dobivalo vedno nove pomene.

Ob konvencionalnih branjih Toneta Škrjanca in Arnoža Poliča je Vrečar svoji zvočni tkanini dovolil, da se je mehko premaknila v ozadje, kar je v glavnem izpeljal dovolj spretno, četudi ne zmeraj dovolj gladko. A prav zaradi tega je zamenjava izraznih planov sicer povsem statičnih nastopajičih pregrobo poudarila nezdružljivost polja glasbe s poljem podajanja poezije – z drugimi besedami, dodatna branja se z zvočno tvarino sploh niso zlila, saj se drugačnemu kontekstu nikakor niso prilagodila. Prioritete posameznega diskurza so zato ostajale preveč zaprte vase in niso zares služile ustvarjanju presežka onkraj golega stika poezije in glasbene zvočnosti. Vrečar sam je svojo poezijo doziral bolj premišljeno, tako da jo je delno recitiral, delno pel, in to ne nujno v strogi linearnosti danega teksta, kar je bilo še posebej učinkovito, saj je ustvarjalo nove, nezapisane pomenske strukture. Zanimiv je bil trenutek, ko sta se s kitaristom ujela v ponavljajoči se bluesovski vzorec, ki je glasbi učinkovito spodmikal tla, medtem ko se je Vrečar potapljal v svojo pevsko lamentacijo. Tedaj je bilo videti, da je bolj primerna referenca za Vrečarjevo zasnovo nastopa nemara Nick Cave, kar bi veljalo tako za ikonografijo kot za nekatere glasbene niti. A za kaj takšnega je bil Vrečarjev nastop vendarle preveč prizemljen in pesniško obvladan, osredotočen na svojo konvencionalno sporočilnost, v posameznih pasažah celo čustveno raznežen.

Ob Vrečarjevem nastopu se nisem mogel povsem znebiti občutka, da med zasnovo in izvedbo zeva nekakšna luknja, ki jo odpira narejenost poezije, neka druga, bolj primarna izrazna oblika pa bi jo zlahko premostila. Tudi zato je bil učinek celote nekoliko okrnjen, saj je Vrečarjevo kolebanje med izrazi in identitetami odvzemalo možnosti za popolno zlitje forme in vsebine; to bi namreč zahtevalo izpolnitev obljube v ozadju prisotne radikalnosti. Poličeva poezija (ki je še zelo očitno na začetku in nič kaj “mestna”, kot bi mogoče želel sugerirati naslov večera) zasnovi nikakor ni ustrezala, medtem ko je Škrjančeva v svoji zamaknjeni umirjenosti zmeraj povsem samozadostna in za največji učinek pravzaprav niti ne potrebuje ničesar drugega. S projektom Mesto v pesmi, pesem nad mestom je Vrečar vsekakor pokazal, da so njegovi multimedijski nastopi čedalje boljši – z možnostjo za izboljšave, h katerim naj stremi v prihodnje.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kje je drugačnost?

    Domen Slovinič

    V KUD France Prešeren se je začela nova sezona pesniško-glasbenih večerov z naslovom Pesniški kabareti. Na prvem takšnem srečanju, ki se je odvijalo prejšnji četrtek, smo … →

  • Časovna kompozicija Primoža Čučnika

    Marko Karlovčec

    V četrtek se je na festivalu večidel neuveljavljene poezije Mlade rime v Menzi pri Koritu, ki kot vsako leto premore tudi bogat glasbeni del, zgodil … →

  • Obeležje nekdanje bojevitosti z udarnim zaključkom

    Andrej Hočevar

    Prejšnji ponedeljek je z udarnim glasbenim zaključkom nastopilo pet avtorjev različnih generacij, ki imajo s Škucem takšno ali drugačno povezavo, se reče, že nekakšno ali … →