Sanje za Brice
Festival Sanje v Medani, Dnevi knjige in vina. Medana, 28.–31. 8 2013
Pavla Hvalič
Letos se je v Medani od 28. do 31. avgusta že četrto leto zapored odvil festival (založbe) Sanje: Dnevi knjige in vina. Da se čas literarnih večerov, glasbe in otroškega programa nezadržno bliža, ni bilo nikjer prav vidno reklamirano; no, v Novi Gorici sem videla plakat, ki pa po velikosti ni konkuriral ostalim »vikend-dogodkom« (ne govorim o jumbo plakatih). Poletne plohe so minile, sčasoma se je zjasnilo in večer se je zdel primeren za obisk Gradnikove domačije v Goriških Brdih.
Naj kar na začetku povem, da se odprtja festivala in otroškega programa v Šmartnem, pravljični vasi (tako je tudi ime temu festivalskemu dnevu), na žalost nisem udeležila. Kar pomeni, da nisem videla lutkovnih predstav Matije in Braneta Solceta ter Andreja Rozmana Roze, niti razstave ilustracij Ane Razpotnik Donati. Sem se pa naslednje tri večere vestno udeleževala programa za odrasle.
Vsi trije večeri so si bili popolnoma različni. Če smo bili v četrtek obiskovalci z Janijem Kovačičem na čelu kot nek otroški zborček (besedila njegovih pesmi so bila projicirana na platno pod Gradnikovo murvo), pa v petek še tako razigran etno zaključek tria Matije Solceta na harmoniki v zasedbi z violinistko in trobentašem ni spodbudil nikogar k plesnim korakom (mogoče so se zibali nekje zadaj, pri stojnicah z vinom, na skrivaj). No, opazila sem, da je priletna gospa poleg mene potresavala svoje stopalo na ritem Trkajevega komada Dihi z mano. Ni pa glasba tistega večera nikogar vzpodbudila k temu, da bi navdušeno vstal in se ji prepustil, kar se je v času Dnevov poezije in vina kar dogajalo in se je Gradnikovo dvorišče kmalu izkazalo za premajhno.
Mogoče se razlika med festivaloma glede razigranosti in veseljačenja publike kaže zaradi povprečnih let občinstva (vse tri večere je bila povprečna starost 40 let) in njegovega števila (vsa sedišča so bila zasedena le zadnji dan, ko je nastopila Svetlana Makarovič s solisti Madžarskega nacionalnega ciganskega orkestra Sànta, druga dva dneva je bilo obiskovalcev samo okoli dvajset – pa še pri tem mi je na uho prišlo povečini le briško narečje). Verjetno bi bilo treba glasneje in vidneje povedati, da se po Dnevih poezije in vina v Medani konec poletja še kar naprej nekaj dogaja, da so dobrodošli tudi vozači in da ti večeri ne bodo zadovoljili le literarnih navdušencev (ob prizorišču je bil parkiran kamion – potujoča knjigarna – z nekaterimi smešno nizkimi cenami knjig), ampak tudi pivce izbranih vin in vse, ki so željni prijetne glasbe.
Tako literarno-festivalski Ptuj kot Medana sta svojo pozornost letos namenila Srečku Kosovelu; v Medani so nad glavami poslušalcev viseli plakati s Kosovelovimi citati (med drugimi prav nagovor k plakatiranju: »Plakatirajte: človek-stroj bo uničen!«), v petek smo slišali, kako zvenijo Kosovelovi verzi v angleščini, in sicer izpod prevajalskega peresa in v recitaciji Davida Brooksa, pa tudi povezovalka večera in umetniška direktorica festivala Tjaša Koprivec je včasih s svojim milim glaskom v striktno zborni slovenščini posegla tudi po bolj ostrih Kosovelovih verzih.
Glede na vnaprej objavljen program je bilo čudno zamisliti si raperske nastope Darka Nikolovskega v istem večeru s Stanko Hrastelj. Tudi ne bi znala najti povezave med melanholičnim Dušanom Šarotarjem in rimarsko razigranim Trkajem. Ampak se je izšlo: Darko Nikolovski je povabil Janija Kovačiča, da je z improviziranjem na kitari spremljal njegovo deklamiranje (prav za to priložnost se je odločil za drugačno interpretacijo svojih komadov, ki jih sicer odrapa), tako Trkaj kot Šarotar sta navdahnjena od vina in Medane napisala nekaj verzov in nam jih tudi prebrala (Šarotarjevo pesem Kaj me je naučila Medana si lahko preberete tudi na tej povezavi, Trkajeva je pa verjetno še vedno pod osnutki na njegovem telefonu); raperska bojevitost se je bodisi zaradi same interpretacije bodisi zaradi istih tematik ali pa preprosto z namenom razgibati večer zlila z bolj umirjenimi literarnimi nastopi.
Matija Solce je tudi starejšim obiskovalcem medanskih sanj pokazal svoje lutkarske spretnosti s svojo pando, ko si je vzel pavzo med nastopom, in publika je bila prijetno presenečena nad glasno interpretacijo Zvezdane Novaković, ko je izpela in izkričala Schwittersovo pesem. Vojnović ni zapustil prizorišča, dokler ni prebral še enega odlomka (publika je zahtevala še) in Jani Kovačič bi mirne volje igral in pel še kakšno uro (ni izgledalo, da bi se ga kdorkoli od prisotnih naveličal, še manj pa da bi se on sam naveličal lastnega nastopa).
Rada bi napisala, da so v soboto zvečer prišli na svoj račun ljubitelji Svetlane Makarovič, ampak ne morem, ker je bilo vse skupaj nekoliko prekratko, premalo je je bilo. Bolj so bili v ospredju godci na violino, čelo, konrabas in predvsem mojster na cimbalah. Naključje je hotelo, da se je zadnji večer vendarle vsaj začel v Svetlaninem stilu: nastopiti bi morala predvidoma ob osmih, a so cerkveni zvonovi v Medani kot napovedano zvonili ob 8.30. Da se je izognila morebitni prekinitvi nastopa, je pričela pozneje, po tem, ko je že odzvonilo. Še to bi manjkalo ‒ da bi jo cerkveni zvonovi preglasili. Že tako so jo po izkupičku aplavzov preglasili spremljevalni solisti ciganskega orkestra.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.