Sanje o nečem boljšem

Pier Paolo Pasolini, Sanje o nečem. Ljubljana: Cankarjeva, 2013.

Pavla Hvalič

Pier Paolo Pasolini, vsestranski ustvarjalec: filmar, esejist, romanopisec, pesnik, kritik, novinar, igralec, slikar in pisec dramskih besedil, je postal bralcem v slovenščini lani bolje poznan še po novem prevodu svojega prvega romana Il sogno di una cosa, tj. Sanje o nečem. Besedilo sicer ne sodi med najbolj prepoznavne Pasolinijeve izdelke, kot so filmi Mamma Roma, Accattone, Salò ali 120 dni Sodome ter romana Teorema (Izrek) in Nasilno življenje (leta 2009 je bil v SMG premierno uprizorjen tudi Amado mio), nakazuje pa vseeno nekatere teme, ki so v Pasolinijevem opusu vseskozi prisotne.

Roman Sanje o nečem je bil objavljen šele trinajst let po tem, ko je bil leta 1949 dokončan. Sprva je bil naslovljen I giorni del lodo De Gasperi, Dnevi De Gasperijeve razsodbe, katere glavni namen je bil razrešiti problematiko po vojni socialno najšibkejšega sloja. Ampak ta predvidena ureditev med dninarji in veleposestniki ni bila niti približno skladna z upi mladih protagonistov romana, ki so sanjali o nečem boljšem, če nekoliko preoblikujem naslov, sicer Marxov citat.

Dogajanje je sprva umeščeno v Furlanijo-Julijsko krajino, kjer se med seboj spoprijateljijo Nini, Eligio in Milio. Njihova druženja in pogovori so opisani realistično, ampak z neko idealizirajočo toplino, četudi je govora le o pitju kozarca vina, opazovanju deklet in o sramežljivih poskusih približevanja nasprotnemu spolu. Očitno sta prav ta preprostost in prijetno druženje ključna razloga, da se Milio vrne iz Švice po zaključenem iskanju boljšega zaslužka in življenja: četudi se v Švici bolje živi kot v rodni Furlaniji, se ljudje tam ne družijo tako sproščeno, kakršna je vsakdanja navada doma. Tudi Eligio in Nini se vrneta domov razočarana: v povojno komunistično Jugoslavijo odpotujeta z upanjem, da je tam laže najti delo in kaj za pod zob, kar ni polenta, izkaže se pa ravno nasprotno: posledice vojne so vidne tudi čez mejo. V opešani državi navkljub delu ni plačila, v zameno za opravljeno delo ni zagotovljen niti obrok. Na enako brezperspektivnost naletita na vseh svojih postojankah. Obupana in lačna si v Trstu z drobižem, ki jima je še ostal, privoščita kozarec marmelade s kruhom in se odločita za vrnitev domov.

Določene besede ali deli pogovorov so v romanu navedene kar v furlanščini, kar ima namen bralca približati opisovanemu okolju. K sreči pri tem proznem delu Pasolini ni šel tako daleč, da bi napisal celotno besedilo v furlanščini, kot se je sprva lotil svojih pesniških zbirk Pesmi v Casarsi, Nova mladina in Boljša mladina, ki so bile zato širšemu italijanskemu bralstvu preveč nerazumljive ter zato pozneje tudi »prevedene« v knjižno italijanščino. Poteza izbire pisanja v furlanščini ni bila sama sebi namen: narečja so seveda v večji meri govorjena kot pisana in so že zaradi uporabe, ki je omejena z uradnim jezikom, potisnjena na nepomembno obrobje. Pasolini pa jih ne dojema tako provincialistično, ampak meni, da so pokazatelj nečesa, kar je še ostalo čisto in pristno, in jih je zato treba zaščititi in ohranjati. Ceni direktnost jezika in posameznikovo resničnost, ki jo z jezikom, ki ga uporablja, tudi poseduje.

Kritiki uvrščajo Sanje o nečem v »pasolinijevski neorealizem«, pri čemer se za pogovori ne skriva nič, kar ni že naravnost povedano. Vsaka gesta in druženje ne nakazujeta na nič drugega, kar ne bi bilo že v opisih jasno izraženo. Hkrati pa Pasolini potihoma sugerira, kakšno bi moralo biti (avtobiografsko, pa tudi v družbi nasploh po njegovem na žalost pozabljeno) posameznikovo bivanje: živeti bi moral življenje malega človeka. To naj bi bilo namreč karseda pristno.

V Sanjah o nečem ni eksplicitne pasolinijevske kritike družbe. Roman razkriva avtorjevo navezanost na življenje v materinem rojstnem kraju, Casarsi, od koder se je zaradi okoliščin tako rekoč moral izseliti. V odnose med protagonisti ne vnaša še nasilja in nazornih popisov umazanije s socialnega dna niti homoerotike. Edina bodica, ki se pojavi v romanu, je, ko Cecilia pri spovedi duhovniku pove za svojo skrito zaljubljenost v Ninija, ki je komunist. Ko se ji duhovnik ob tem nasmehne in ji odvrne, da je še »mlad in da ima še dosti časa, da spremeni mišljenje, in da je kot prvo pomembno, da je dober fant«, izgubi še ta odkrita bodica svojo ostrino.

Romana Sanje o nečem zato ne gre brati brez konteksta piščevih esejev in kritik ter njegovega življenjepisnega ozadja. Pasolini tako vpenja tudi svoje filme v mrežo kritike italijanske družbe. Obstaja pa še druga možnost: do njega pristopiti prek navidezno lahke dostopnosti, ga brati kot hommage Pasoliniju tako ljubi Furlaniji-Julijski krajini.

O avtorju. Pisanje literarnih recenzij je Pavli ostalo še iz študentskih let. In ker je navada železna srajca, jo le stežka slečeš.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Če se trudim z distanco do jaza ali z iskanjem bližine? Z obojim hkrati.

    Kolikor vem, je tvoja knjiga nastajala kar nekaj časa. Spomnim se denimo pesmi “Žehta”, s katero si sodelovala – in zmagala – tudi na pesniškem … →

  • Vse v istem hipu, v istem telesu

    Andraž Jež

    Fantasma epohé – Poezija in/kot igra, kolosalno zastavljen projekt pesnika, filozofa in umetnostnega zgodovinarja Andreja Medveda, je zainteresirana slovenska javnost pričakala razmeroma medlo. V tisku … →

  • Poezija ni zvedljiva na sociologijo ali kaj podobnega

    Miklavž Komelj, ki je pri Literaturi izdal tudi nagrajeno pesniško zbirko Nenaslovljiva imena, je pred kratkim dočakal še izid svoje najnovejše zbirke, Roke v dežju. Za Literaturino … →

Izdelava: Pika vejica