Sanjačevo slovo od izsanjane dežele

Pravijo, da je v Peterburgu pomlad. Kaj res? No, morda pa res. Vsi spomladanski znaki so tu. Polovica mesta ima gripo, druga polovica pa vsaj smrka, če ne drugega. Takšni darovi matere narave prepričljivo pričajo o njenem preporodu. Torej imamo res pomlad! Tradicionalni čas ljubezni! A čas ljubezni in čas pesnjenja, pravi pesnik, ne nastopita hkrati, in hvala bogu. Zbogom pesnjenje, zbogom proza, zbogom literarne revije – z idejno usmeritvijo ali brez, zbogom časopisi, zbogom mnenja, nekaj, zbogom literatura – in odpusti nam! Odpusti nam naše prestopke, tako kot mi tebi odpuščamo tvoje!

Takole prične 13. aprila leta 1847 takrat šestindvajsetletni Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821–1881) svoj prvi feljton, ki je pomenil njegov vstop v publicistični žanr, katerega potlej tudi v literarnih delih ni nikdar več opustil. Uvod je naveden v celoti zato, ker ob avtorjevem navdušenju, ki obeta zanimiva opažanja ob pohajkovanju po Peterburgu v štiridesetih letih 19. stoletja, vsaj v dveh segmentih lucidno sovpada z današnjim časom.

Ko je Dostojevski pričel pisati feljtone, je bil njegov roman v pismih Bedni ljudje že kritiško izpostavljen, izdal pa je še »peterburško pesnitev« Dvojnik ter povesti Gospod Proharčin in Roman v devetih pismih. A feljtonistični zapisi priznanega literata so bili zaradi izpovednega, predvsem pa kritično-zajedljivega opisovanja praznine takratne ruske visoke družbe (v čemer je že vidna kritika, značilna za njegova kasnejša literarna dela) manj dobrodošli kot feljtoni njegovih kolegov. Slednji so drzno mnenjskost in cinizem zamenjali z lahkotno, ležerno in neoporečno informativnostjo. Zmotil je tudi avtorjev sila nenaklonjeni pogled na vase zagledano slavjanofilstvo in idilično patriarhalnost na eni strani ter nekritično navduševanje nad Zahodom na drugi. To je bil najverjetneje tudi razlog, da so se objave feljtonov Dostojevskega kmalu ustavile, četudi si je avtor zaradi takratne umetniške in finančne stiske, slednja ga je sicer spremljala vse življenje, obetal precej daljše sodelovanje.

Letošnjo obeležitev dvestoletnice rojstva vélikega ruskega klasika, ki skuša v svojih najznamenitejših delih, predvsem v t. i. peteroknižju (Zločin in kazen, Idiot, Besi, Mladenič in Bratje Karamazovi), prek opisovanja izjemnih, ekstremnih dejanj in oseb upodobiti najgloblje dileme človekove duše ter posledice njegovih odločitev, je založba Goga pospremila z izdajo njegovih petih feljtonov. Ti so pod naslovom »Peterburški letopis« izhajali kot nedeljska rubrika revije Sankt-Peterburgskie vedomosti. Odkriti leta 1921, s precejšnjo verodostojnostjo dokazanega avtorstva tudi prvega med njimi, podpisanega z inicialkama N. N., so pomenili »kalilnico sloga, tipov in idej tako za literarne kot publicistične tekste«, kot je zapisala prevajalka in avtorica izčrpnega spremnega besedila Urša Zabukovec. V njih je Dostojevski prvič spregovoril o nacionalni zgodovini, nacionalni ideji in ruski samobitnosti, pri čemer je videl osrednjo vlogo prav v Peterburgu. Osišče feljtonov je diferenciacija med posameznikovim ustvarjanjem (umetniškega) dela in predajanjem dremavemu ravnodušju, ki vodi v razpad družbe. V teh zapisih vznikne avtorjev publicistični slog, »literarizacija vtisov in razmislekov o resničnosti«, ki bo značilen tudi za njegova kasnejša literarna dela.

Dostojevski je v Letopisu prvič uvedel motiv sanjača, h kateremu se je potlej vračal vse svoje ustvarjalno življenje. Četudi po avtorjevem mnenju nujna etapa slehernega človeka na poti v zrelo, integralno osebnost, ki iz sanjača naredi mistika, je dolg popis sanjačevih lastnosti, s katerim se zaključi njegovo feljtonistično obdobje, vse prej kot pozitiven. Sanjač je

peterburška nočna mora, to je utelešeni greh, to je tragedija, molčeča, skrivnostna, čemerna, odljudna, z vsemi najbolj divjimi grozotami, z vsemi katastrofami, peripetijami, zapleti in razpleti […]. Sanjač je vedno težak, ker je skrajno neuravnovešen: enkrat je preveč vesel, drugič preveč zamorjen, enkrat je grob, drugič nežen in pozoren, enkrat je egoist, drugič spet zmožen najplemenitejših čustev. […] Njegova domišljija je v polnem zagonu, že se rojeva cela zgodba, povest, roman. Ni pa redko, da stvarnost v sanjačevem srcu pusti težak, sovražen vtis, in on se hiti skrit v svoj najdražji zlati kot, ki je v resnici pogosto zaprašen, zanikrn, razmetan in umazan. […] Njemu se dejansko začne dozdevati, da so užitki, ki mu jih nudi njegova lastna svojevoljna fantazija, močnejši, razkošnejši, prijetnejši od resničnega življenja. […] Ali ni takšno življenje tragedija? Greh in groza? Ali ni karikatura? In ali nismo mi vsi bolj ali manj sanjači?

Negativni ugled sanjača iz Letopisa je Dostojevski na način umetnosti rehabilitiral v leto dni kasneje napisani povesti Bele noči. »Sentimentalni roman«, kot ga je, z dodatkom »iz spominov sanjača«, zvrstno označil avtor, je sestavljen iz petih poglavij: štirih (belih) noči in (temačno-deževnega) jutra. Z naslovno belino se pisatelj ne navezuje zgolj na časovno umestitev dogajanja v romantični junijski čas, ko v mestu zaradi visoke severne lege sonce ne zaide (v sodobnem Sankt Peterburgu se v teh nočeh ob številnih umetniških manifestacijah javno berejo tudi dela Dostojevskega), pač pa ima v temo iztekajoča se svetloba, če dež razumemo kot antipod svetlobe, tudi simbolno vlogo.

Protagonista povesti sta neimenovani »sanjač« in Nastenjka, ki jo, jokajočo, sreča na nabrežju reke. V štirih nočeh si med tavanjem od enega nabrežnega mostička do drugega izpovesta svoji življenjski zgodbi. Osrednji zaplet povesti je konflikt med bratstvom in ljubeznijo oziroma izključujočo ljubeznijo, saj se izkaže, da prvega, ki bi ga oba želela ohraniti, zaradi nenadzorovanega vdora slednje ni mogoče obdržati. Sanjač namreč v tretji noči prekrši dogovor in Nastenjki izpove ljubezen, medtem ko ona nestrpno čaka, da se po letu dni njen ljubi vrne ponjo, kot je obljubil. Slednji se ob koncu res vrne in Nastenjka mu, potem ko poljubi sanjača v slovo, steče v objem.

Zaradi navidezne lahkotnosti in podčrtanega sentimenta dlje časa prezrto delo se bere na več ravneh. Ob motivu bratstva kot apoteoze masonstva, slednji loži naj bi pripadala tako sanjač v povesti kot morda tudi Dostojevski sam, bi se dogajanje lahko odvijalo tudi po smrti obeh protagonistov. Skozi ta pogled gre za posmrtne muke dveh duhov, med požarom umrlega sanjača masona in samomorilke utopljenke, obsojene na tavanje med domom in mestom smrti ob reki. V tej optiki zaključni prihod ljubljenega pomeni, da se je smrti zapisal tudi on.

Če se vrnemo k problemu izključujoče ljubezni, zakonu jaza, se v povesti izkaže za odrešujočega, pozitivnega. Oba sanjava protagonista (tudi Nastenjka je v solzavem obupu čakanja na ljubljenega nekakšna sanjačka) s sebičnim posegom v realnost – on s tem, da se zaljubi, in ona s tem, da se ob prihodu ljubljenega kljub poslednjemu pismu sanjaču, ki sledi naslednje jutro, odreče »bratski« ljubezni – izstopita iz sanjaštva in iz »bitij srednjega spola« dozorita v moškega in žensko. Kar pomeni, da je ideal mogoče doseči zgolj s sprejetjem izključujoče ljubezni.

V tem duhu povest Bele noči, ki je doslej v ljubiteljih kinotečne zapuščine evocirala beli, s svetlobo prežeti obraz Marie Schell in zasledujočo zavzetost Marcella Mastroianija iz davne Viscontijeve črno-sivo-bele filmske upodobitve, pokaže na številne večplastne idejno-motivne vzorce, ki se bodo do bolečine obrušeni razgrinjali v pisateljevih kasnejših monumentalnih delih.