Šah ali opij za ljudstvo?

Simpozij o žanrski literaturi. Ljubljana, Trubarjeva hiša literature, 5. 2. 2013 ob 17h

Žiga Rus

Zanimiva bi bila naslednja anonimna anketa: s katerimi žanri se kot bralci dejansko srečujejo udeleženci simpozija o literarnih žanrih? Podvprašanje: katere od teh žanrskih preferenc bi brez zadrege zbrani družbi tudi priznali? Ker take ankete nismo naredili, lahko o tem ugibam le iz lastne introspekcije. Samo precej velika nagrada – ali pa grožnja s hudo kaznijo – bi me pripravila do javnega razkazovanja z romanco (bodisi s Saj Veste Čim bodisi s katero njenih bolj pisanih sorodnic). Pri ostalih žanrih bi stvar kar šla, pač odvisno od konkretnega primera: ne Dan Brown, brez problema pa Umberto Eco; kakšna preveč pogrošna fantazija mogoče ravno ne, pač pa je George Martin že zaživa povsem priznana klasika; kar se vampirjev tiče, se ne morem spomniti nobenega obstoječega naslova, ki me ne bi spravljal v rdečico, si pa lahko vsaj v domišljiji predstavljam, da bi tudi v tem tematskem bazenu obstajalo kaj dostojnega. Gre skratka za dvojna merila: medtem ko žanr romance (gotovo stereotipno) povezujem z vrednostno obsodbo, da so te knjige pač zanič, druge žanre dojemam drugače, kot polje z možnimi vzponi, povprečjem in padci.

Podoben razkol v pojmovanju žanra je zaznamoval tudi torkov simpozij (vsi prispevki bodo v celoti objavljeni v naslednji številki Literature), ki sta ga soorganizirala LUD Literatura in Trubarjeva hiša literature. Katja Perat je že v uvodu predstavila polemiko, ki je potekala v časopisih New Yorker in Time: v njej je Lev Grossman zavrnil predpostavko Arthurja Krystala, češ da je žanr zgolj literarni sedativ, opij za leno bralsko rajo, ki da menda »zamolčuje bedo življenjske eksistence«, medtem ko jim prava literatura omogoča, da se še globlje potopijo vanjo. Tako določilo po Grossmanu velja le za zanič žanrsko prozo, vzdržuje pa se prav zato, ker so vsi žanrski presežki »kirurško odstranjeni« iz kolektivne zavesti o tem, kaj žanr je. Stereotip o žanru vzdržujeta tudi literarna kritika in veda, katerih merila so prilagojena tradiciji modernizma, medtem ko sta zgodba in pripovedovanje kot merilo vrednosti pogosto spregledana; vrednost dobrega žanra pa je po besedah Katje Perat prav »neskončen valček z ideologijo«, torej ne le žanrske konvencije (te bi lahko primerjali s pravili pri šahu), temveč predvsem njihovo spretno in vznemirljivo preigravanje in subvertiranje, kar se dogaja prav preko žanrske zgodbe in pripovedi.

Da ne gre žanra enačiti s trivialno literaturo, je opozorila tudi Barbara Pregelj, ki v španskem prostoru tako očitnega povezovanja ne opaža: točneje je v povezavi z žanrom govoriti o množični literaturi. Aljoša Harlamov pa je razliko povlekel iz branja samega: delimo ga lahko na kompleksno in na tisto, ki vzbuja primarnejša čustva, do obeh branj pa imamo vso pravico.

Na površini smo torej do žanra sproščeni – beri in pusti brati – in dopuščamo možnost kompleksnih žanrskih del. Po drugi strani pa so se v nekaterih sestavkih oglašale nekoliko drugačne tendence: Jasmin B. Frelih je svoje razmišljanje o tem, da je žanrski roman pomembna fiktivna reprezentacija skupnosti, zaključil s tem, da bi bilo dobro imeti »ne tako kompleksen realističen roman o sodobni Sloveniji«, ki bi ga torej lahko brali tudi manj izkušeni bralci, vajeni tabloidov in spletnih komentarjev. Družno smo se tudi nasmejali obnovi Petdesetih odtenkov, ki jo je v svojem prispevku ponudila Iva Kosmos. Analiza, ki bi se trudila biti karseda nepristranska, bi najbrž tudi zares skoraj enoglasno ocenila ta romaneskni trojček kot zanič. Problem sam vidim drugje: prvič, da smo bili o tem enoglasno prepričani že pred branjem oziroma brez branja (Iva Kosmos se je žrtvovala, da nam ne bo treba), in drugič, da Petdeset odtenkov dojemamo kot značilen primer žanra in njegove kvalitete, s čimer je vsaj posredno obsojena tudi sama zvrst. Temu ustreza tudi določen značilen pristop do žanrskih del, najpogosteje z obnavljanjem zgodbe (ponavadi z namenom, da bi poudarili plehkost), medtem ko pri delih »visoke« literature tega niti približno ne počnemo tako podrobno, temveč hitro in radi preskočimo na (dosti bolj vzvišene in dostojanstvene) »teme« in »ideje«.[1] Kot da bi se torej žanra kljub načelni svobodomiselnosti vendarle narahlo bali in ga rajši povezovali z nekakšno pol-imaginarno rajo kot pa z nami samimi.

Kakšen je torej naš pravi, morda celo tipično ›slovenski‹ odnos do žanra? Več nastopajočih je omenilo angleško in slovensko stran Konzorcija: na angleški so dela po policah tudi žanrsko razvrščena, na slovenski pa so razdeljena le na prevodna in domača. Pri tem gre, kot je opozoril Harlamov, za star slovenski predsodek o narodobitnosti slovenske literature, zaradi katerega žanr iz knjigarn izpade; k temu pridajam še drug pomislek, da slovenskega žanra preprosto ni dovolj oziroma ga (zaradi svoje nizke kvalitete) ne pride dovolj skozi založniško in knjigarniško sito, imeti posebno polico za tri slovenske kriminalke in eno slovensko fantazijsko sago pa bi bilo malo smešno. A če smo natančni, tudi angleška stran – niti v Konzorciju niti v kateri drugi knjigarni – ni razdeljena samo na žanre: najprej je razdeljena vrednostno na večvredni fiction in na vse ostalo, to vse ostalo pa je nato razdeljeno po drugem ključu, namreč ključu tematskosti. Predsodek vrednosti torej obstaja tudi drugje.[2]

Pri tem se, kot je ugotavljal Matej Bogataj, opisi žanrov vse bolj zgledujejo in združujejo s filmskimi opisi. Na svetovnem literarnem trgu je to seveda povezano z dejstvom, da je to trg, kjer se žanrska dela prodajajo, to pa počno prav z žanrsko oznako, ki je garant všečnosti za bralca z določenim okusom. Da je slovenski literarni trg, še posebej za slovenske žanrske poskuse, precej nehvaležen teren, je hitro in prepričljivo razložil Andrej Blatnik. Zanemarimo torej za trenutek svoje tržne ambicije[3] in se posvetimo všečnosti sami na sebi: Kaj nam je na žanru všeč, da si sploh želimo slovenskih žanrskih izdelkov?

Tudi te ankete na simpoziju nismo naredili, zato znova sklepam zgolj iz lastnega primera. Prva limanica, ki nas nanjo lovi žanr, je prav njegovo tematsko določilo: preprosto dejstvo, da nas veseli brati o svetovih magije, svetu kriminala, namišljeni znanstveni (in z njo družbeni) prihodnosti in tako naprej. Znotraj teh tematskih razdelitev nas žanr vabi tudi z obljubo, da bo prijetno buril našo psiho s svojimi orodji suspenza, cliffhangerjev, poistovetenja z literarnimi junaki in tako naprej. Torej res, kot je dejal Harlamov, igranje na primarna čustva (morda tudi ne tako primarna, ampak bolj privzgojena, kar pa je druga debata), s tem pa tudi slast, ki jo s sabo nosi pobeg pred narodnobitnostjo, njenim seznamom »dovoljenih« slovenskih tem in predpisi, kako se jih lotiti. Obenem pa vseeno ne želimo izklopiti svojega intelekta: bolj gre za to, da ga želimo preusmeriti z iskanja tradicionalnih meril literarne vrednosti (prej omenjena ›zapuščina modernizma‹) na iskanje tistih drugih, značilno žanrskih meril. Želimo skratka delo, ki bo žanrsko, a tudi ne preprosta ponovitev drugih žanrskih del, temveč bo z uvedbo novih tem in sprevračanjem svojih konvencij glede na svoje predhodnike tudi nekaj novega in branja vrednega. S takšno žanrskostjo bi se morda lahko poistovetili tudi torkovi simpozijci sami.

Primer takega razvoja v fantazijskem žanru je v svojem prispevku opisal Sergej Hvala: zlo, ki je do pred nedavnim nastopalo kot abstraktna, »sauronska« kategorija, je v delih Georgea Martina precej bolj realno psihološko in družbeno dejstvo. Prav ta žanrski premik dela Martinovo sago za še posebej zanimivo, lahko pa bi celo rekli, da se s tem približuje ravno tisti »bedi življenjske eksistence«, v katero naj bi nam porivala glavo »visoka« literatura.

Simpozij o žanru je bil prijetna zadeva z mnogimi odprtimi vprašanji in nekaterimi dobrimi predlogi njihove rešitve. Njegova pomanjkljivost je morda bila ta, da je tema »žanr« preširoka, zato so bili tudi načeti problemi premalo sorodni: nekateri so govorili o tem, kaj žanr sploh je, drugi so se lotevali opredelitev posameznih žanrskih zvrsti ali njihove kritike, tretji so govorili o specifični poziciji žanra v slovenskem prostoru. V bodoče bi bilo dobro doseči med nastopajočimi nekoliko več dogovora, na katero vprašanje – po možnosti z vprašajem na koncu – bodo sploh poskušali odgovoriti. V vsakem primeru pa je prav forma simpozija, ki usmerjeno razmišlja o določeni temi, obenem pa poteka v dovolj sproščenem ozračju, da se uspe izogniti nevarnosti prevelike akademske resnobe, zelo dobrodošla; nič ne bi imel proti, če bi bila tudi pogostejša.


1 ^ Kdor je pri študiju književnosti preposlušal kar nekaj obnov literarnih del, se najbrž zaveda, da se devetdeset odstotkov teh obnov (tudi če gre za priznane literarne klasike) sliši precej trapasto.
2 ^ Kar se tega tiče, je zanimivo opazovati, kako nekatera dela (Fleming, Le Carre, Hornby) počasi pronicajo v višje sfere in se začnejo kazati v bolj nobel oblekah.
^ Seveda se razume, da literatura kot blago na trgu nikakor ni samoumevna predpostavka in da je to tema, vredna lastnega simpozija.

O avtorju. Žiga Rus (1989) je študent primerjalne književnosti in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Dve leti je urednikoval na AirBeletrini, sedaj pa je član organizacijske ekipe Prebranca.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • […] V še sveži številki revije Literatura (letnik XXV, št. 259-260, januar/februar 2013) lahko preberete med drugim tudi moj esej z naslovom Zakaj se slovenski žanr ne zna smejati? in podnaslovom O razmerah v slovenskem žanropisju in kratek razgled po slovenski fantazijski viteški pustolovščini, ki sem ga zelo na kratko in precej zmedeno predstavil na Simpoziju o žanrski literaturi 5. februarja v Trubarjevi hiši literature (o kateri je Žiga Rus poročal takole). […]

  • Boki says:

    Razpravljate in filozofirate o žanrski literaturi, a se bojim, da debatirate sami s sabo. V Sloveniji je žanrska literatura v praksi potisnjena na rob, cel kup žanrov je dobesedno v ilegali. Na drugi strani pa razni “umetniki” filozofirajo, da v Sloveniji manjka kvalitetnih bralcev. Kakšna predrznost!
    Ste kdaj k debati povabili kakšnega žanrskega avtorja? Tako pa se dogaja, da je domači avtor dobil evropsko nagrado, a nihče o tem, ki ste debatirali, nima pojma. Naša stroka pa itak ignorira domače avtorje. Res ste pravi strokovnjaki …

  • Boki says:

    Zanima me, kaj imajo strokovnjaki za povedati o fantazijski literaturi izpod prstov domačih avtorjev…
    Najbrž vse kaj drugega, samo ne tega, kar se dejansko dogaja.

  • Lydia says:

    Boki, dejstvo je in ostane, da je domača SCI FI in F – ZANIČ ! ! ! V SCI FI štiri ali pet avtorjev, v F pa pravzaprav nobenega, saj ne delajo nič drugega kot “plagiirajo” predvsem filme, ne knjige(!), v stilu Harrya Potterja, Gospodarje prstana, Draculo, Frankensteina in Indiano Jonesa, kar še ne bi bilo tako hudo, če bi ti avtorji dodali vsaj kanček izvirnega, novega, drugačnega… tako pa…

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Razprava o žanrih

    Medtem ko večja literarna tržišča s strahom in zanimanjem pričakujejo literarno proletarsko revolucijo iz bojnih vrst šunda, je v Sloveniji ta scenarij malo verjeten, saj pri nas vprašanja žanrske literature ostajajo v ozadju. Zdi se, da je žanr eden izmed bolj podhranjenih sektorjev slovenske književnosti.
    Gostje: Barbara Pregelj, Matej Bogataj, Jasmin B. Frelih, Andrej Blatnik, Aljoša Harlamov, Iva Kosmos, Svetlana Slapšak, Gregor Vuga, Jakob J. Kenda, Sergej Hvala, Katja Perat.

  • Humor in gospodarska kriza

    Pavla Hvalič

    Že na simpoziju o žanrski literaturi je bilo pred mesecem dni v Trubarjevi hiši literature govora o trilogiji Petdesetih odtenkov sive in če je za … →

  • Kritika Strip-o-kritike

    Izar Lunaček

    Čim sem slišal za projekt, sem si predstavljal, da bo stremel k prevodu intelektualnega značaja literarne kritike v zabavni medij stripa, s tem pa bo obenem prizemljil kritiški intelektualizem in strip spremenil v posodo pametne poante. S tem bi v eni sapi pokazal, da se da tehtne učenjaške poante predstaviti na slikovit, nazoren in celo smešen način in da se da s komičnimi sličicami povedati tudi kaj tehtnega. Da lahko, skratka, misel in smeh soobstajata v istem mediju.