Obubožanemu svetu vrniti nekaj pobožnosti

»Svet sam je preobrat, paradoks, napaka in nesmisel.« Tako Ladislav Klíma že na prvi strani romana Trpljenje kneza Sternenhocha natančno poda rezime sveta in časa z začetka 20. stoletja. Sveta, ki vrtoglavo in s tesno zaprtimi očmi drvi katastrofi naproti. Dogajanje romana je postavljeno v leto 1912, na predvečer prve svetovne vojne, globalne katastrofe, ki je na laž postavila meščansko moralo, vrednote humanizma, obljube industrijske revolucije in krščansko ljubezen.

A Trpljenje kneza Sternenhocha ni niti vojni roman niti družbenokritičen roman. Vsaj ne v smislu Hemingwayevih projektov. Skozi prizmo groteske (njegov podnaslov je Groteskni romanet) smeši in pred bral/ke postavlja intimno sago kneza Sternenhocha. Piska spremene besede Polona Balantič sicer v zelo dobri analizi te sage roman bere kot metaforo propada starega, aristokratskega reda in prihoda novega rodu, divjega in neobremenjenega z arhaičnimi postavami. Zato bo naše branje ubralo drugo smer in se poigralo z idejnimi podstatmi romana ter s tega konca malo zavrtalo v nevralgično točko evropskega duha in človeka, teh dveh podpornih stebrov duha poznega 18. in 19. stoletja, ki sta se zavlekla še globoko v 20. stoletje.

Klíma je tako s svojim življenjem kot delom jasno zavračal družbo, moralo in kulturo, v katerih je živel (nesprejemanje temeljnih družbenih konvencij, kot sta na primer denar in delo). Filozofijo, ki je najbolj celostno predstavljena v njegovem delu Svet kot zavest in nič (Svět jako vědomí a nic, 1904) in ki je spoj Berkeleyjevih, Schopenhauerjevih in Nietzschejevih idej, je radikalno zaostril v čisti subjektivni idealizem: realnost oziroma njeno dojemanje sta absolutno podvržena volji subjekta. Tudi če je to dojemanje nerealno, halucinatorno in patološko. In v primeru kneza Sternenhocha druge možnosti niti ni. Nerealno, halucinatorno in patološko dojemanje sveta je, četudi nujno in neizbežno vodi v osebno katastrofo, edino resnično in s tem možno (groteskni eter mogoče to ›zaresnost‹ romana sem in tja nekoliko prikrije, bral/ko malo povleče za nos). Zakaj? Po stoletjih visoko zvenečih, v iskri razuma izbrušenih gesel, lahko premik v njihovem razumevanju prinese le nerazumno, nestvarno in bolno ›rezoniranje‹. Knez Sternenhoch je zastavonoša takšnega postopanja. In kot tak stoji na skrajni točki loka dveh velikih projektov filozofije moderne. Prvega je 1774 ›vizionarsko‹ zakoličil Goethe s Trpljenjem mladega Wertherja, drugega 1885 Nietzsche s kreacijo nadčloveka v epopeji Tako je govoril Zaratustra. 

Na Wertherja nas najprej napeljeta podobnost v naslovu in sklicevanje na prvi strani romana, kjer nas Klíma z Goethejevimi besedami poziva, naj »duhu junaka svojega občudovanja in njegovi usodi svoje solze ne odklonimo«. Kar je dobrodošlo zaprosilo, saj bral/kino prijateljevanje s knezom Sternenhochom ni najenostavnejša stvar. Knez je namreč sila neprijeten in težko prebavljiv lik. Ne v smislu antijunaka, tega po navadi hitro vzljubimo in čutimo z njegovo temno platjo (kdo nima svoje temne plati ali pa bi si jo vsaj želel imeti?). Ampak junaka, ki uteleša vse, kar naj junak ne bi bil. Je nedejaven, cincajoč, strahopeten, ni protagonist, vse se mu le dogodi in on vse to le sprejema – je brez volje. Sternenhoch je nejunak, s katerim ne moremo vzpostaviti razmerja identifikacije, ne moremo ga občudovati, še manj biti empatični do njegove usode. Pa vendar je tu, točno na mestu, ki v romaneskni strukturi pripada junaku. In vendar, paradoksalno in vsej antipatičnosti navkljub, z njim vztrajamo do konca ter z njim vedno bolj čutimo in ga razumemo.

A naslov in citat sta le površinska indica. Podobnost med Wertherjem in Sternenhochom je strukturna. Pri čemer so elementi strukture identični, le skupaj so zloženi nekoliko drugače. Drugačna sestava pa ima za posledico tudi drugačne konsekvence. Werther je upodobitev novega človeka, romantičnega, mogoče naivnega, a plemenitega. S plemenitostjo pa sta v njegovo bitje vpisana tudi nesreča in tragedija. Zato se njegov romantični odnos do Lotte ne more izteči v kaj drugega kot strto srce in osebno katastrofo – samomor. Krempljem te ›usode‹ se sicer poskuša izmakniti, a njegov poskus bega se izjalovi. Samemu sebi pač ne moreš ubežati, ne moreš iti preko sebe in se pustiti nekje zadaj. Zato vse stavi na karto izpovedi ljubezni in vse izgubi.

Sternenhocha vleče, da ubira podobne korake. A kot je svet, ki ga obdajajo »preobrat, paradoks, napaka in nesmisel«, tako je tudi njegova ponovitev Wertherjeve poti preobrat, paradoks, napaka in nesmisel. Sternenhoch sicer samega sebe doživlja kot plemenitega: je potomec starodavne plemiške družine, ljubljenec in prvi svetovalec cesarja, strašansko bogat. Kot višek svoje plemenitosti vidi poroko z revno Helgo, pripadnico nižjega sloja. A objektivnost njegovega samodoživljanja dobi trhle noge v trenutku, ko samega sebe opiše kot lepega z nekaj hibami: je brez las, zob ima le še nekaj, velik je meter petdeset, šepa. A ne glede na vse se Sternenhoch zaljubi in to je njegova poguba. Helga je od njega precej mlajša, suha in bledolična. Dekle brez volje, robot, izmaličena od nasilnega in stalno pijanega očeta. Nekdo, ki kar kliče po tem, da bi bil rešen. In ›plemeniti‹ Sternenhoch jo reši. O romantični zaljubljenosti na prvi pogled ni ne duha na sluha, nasprotno, ko Helgo prvič opazi, se mu zdi skrajno odurna, neprivlačna in odbijajoča. In to je to. Od tega trenutka dalje ne more več umakniti pogleda z nje, vse misli se mu zavrtijo okoli tega brezživljenjskega bitja. 

In tako, kot je Wertherjeva ljubezen neuslišana, vsaj ne v takšni obliki, kot si je to želel sam, tako je tudi ljubezen Sternenhocha nekaj, kar mu popolnoma uide izpod nadzora. Kmalu po rojstvu njunega otroka se Helga prelevi v Demono, ubije rojenca in svojega očeta, nori po svetu, domov pripelje velike divje mačke, s katerimi preživlja večino časa, se požvižga na družbene norme, si išče dominantne moške. Sternenhocha preprosto ne vidi več, če že, pa je deležen le njenega posmeha, poroga in udarcev. Njuno razmerje moči se obrne. Sternenhoch se je ujel v tipično zanko dobrotništva. Ker je Helgo rešil nemogočih razmer, je pričakoval hvaležnost. To pričakovanje izhaja iz njegove pozicije močnejšega, gospodarja. Oziroma bi bila njegova pozicija močnejšega, gospodarja potrjena, pripoznana šele s Helgino hvaležnostjo. A Helga kot Demona z radikalno gesto detomora hvaležnost in z njo pripoznanje povalja v blatu in smer pripoznanja obrne. Gospodarica je ona. Ona poseduje voljo, Sternenhoch kot zaljubljeni bebec pač ne. Nasprotno, Sternenhochova ljubezen je tem močnejša, kolikor bolj je neopažen, ozmerjan in pretepen. 

A iskra volje v knezu še ni popolnoma zamrla. Tako kot porod prebudi Helgo v Demono, tako Demonina nezvestoba prebudi Sternenhocha in ga pahne na pot radikalno subjektivnega dojemanja in kreiranja imaginarnega sveta. Knez je vendarle človek ›vrednot‹, in biti rogonosec ni ena izmed njih. Vse drugo, detomor, umor, bizarnosti in divjaštva, lahko požre, varanja ne, to ga vrže iz tečajev hlapčevske podrejenosti. Po mučnem cincanju in stopicanju na mestu tako končno naredi nekakšen načrt, ki ga izpelje bolj po sreči kot z resnim in s trdno prepričanim pristopom: Demono s kladivom pobije na tla in jo zvezano ter pomazano s svojimi iztrebki odvrže v celico v skrivnem, srednjeveškem delu gradu Rattentempel (nomen est omen, podganji tempelj) ter jo izstrada do smrti.

Njegov prelom z realnostjo in nerealno, halucinatorno in patološko kreiranje lastnega sveta se prične, ko potem nekega dne blodno podobo Demone zagleda v parku. In tu se pričenjajo spuščati serpentine njegovega trpljenja. Demona, včasih tudi kot Helga (brezvoljno bitje) postane travmatično jedro njegovega vsakdana. Sternenhoch ne trpi zaradi neuslišane ljubezni, kot se je to godilo Wertherju. Neuslišanost je samo še bolj podžigala ogenj njegove strasti. Sternenhoch trpi, ker ne ve, ali je Demona privid ali je resnična, jo je ubil ali ne, kdaj in kje jo bo spet srečal, kaj mu bo storila, ko se bo zavedla, da je on njen morilec. Tudi ko se prepriča, da v skrivni celici leži njeno razpadajoče truplo (v to ga prepričuje tudi neznosen smrad), to ne odpravi trpljenja. Realna dejstva v svetu, ki ga kreirata subjektova fikcija in volja, nimajo nikakršne teže. Nihalo trpljenja je že preveč močno zanihalo, da bi se ga še dalo ustaviti. Sternenhoch postane na paradoksalen način protagonist, iz nejunaka se prelevi v junaka. Še vedno je cincajoč možicelj, ki se vedno bolj zapija, teka od tega zdravilca do one vedeževalke, z enega gradu na drugega in poskuša ubežati podobam Demone. A njegova imaginativna moč postane tako prepričljiva, da tudi bral/ke pomislimo, da je Demona na nerazložljiv način vendarle preživela. Pojavljanje Demone na najbolj nepredvidljivih krajih in ledeno-vroči pogovori z njo postanejo osnovni modus knezovega bivanja. Trpljenje je tisto, ki ga drži nad vodo, pri življenju. Kot je v Zaratustri rekel Nietzsche: »Vse, kar trpi, hoče živeti …« Nekaj, kar je Wertherja stalo življenja – resničnost, ljudje in predmeti, vse se je mu je popačilo –, je Sternenhocha vrnilo v življenje. Čeprav je bil za okolico vedno bolj nor, mu je vztrajanje v trpljenju sčasoma odpravilo trpljenje. Z zadnjimi zamahi življenja je dosegel blaženost in odrešitev. V svojem svetu je končno našel združitev s Helgo (v tej isti po truplu zaudarjajoči celici). Demona je izginila, ko se mu je končno predala. V svetu mimo njegove fikcije pa se je knez onegavil le z Demoninim truplom. In ko je omahnil na njeno okostje, se je ranil, se zastrupil in v nekaj dneh umrl. A v času umiranja in bledenja je postal lep, in ko so zaprli krsto, »je njegov obraz kot z lastno svetlobo pod pogledom sonca skrivnostno vzplamenel«. In norec je postal »nadnorec, ki je v minuti dobil več krasnih idej, kot jih normalen razumnež v celem življenju«. Wertherjeva smrt, storjena iz romantičnih vzgibov, je bila nelepa (zaradi ponesrečeno izpeljanega samomora je bilo njegovo umiranje boleče – umrl je šele naslednji dan). Njegov pokop pa banalen, pokopali so ga ponoči, brez duhovnika in mimo družbenih konvencij – okolica se od njega ni simbolno poslovila in ga s tem izločila iz občestva. Sternenhochova neromatična smrt, vzrok zanjo je bila banalna zastrupitev, pa je bila, nasprotno, lepa, čeprav je tudi on umiral dva dni. Kot živ in nor je hodil po robu družbe, smrt pa mu je spet odmerila simbolno mesto v občestvu.  

In tako smo prišli do drugega velikega loka filozofije moderne – Nietzschejevega nadčloveka. (Pravzaprav se tu ›inkognito‹ gibljemo že kar nekaj časa, potrebujemo le še poudarek ali dva.) Če je Nietzsche z gesto nadčloveka podčrtal nujnost dovršitve metafizike, dovršitve zgodovine kot take: starih vrednostnih sistemov, moral, idej in krščanstva, je Klíma z nadnorcem dovršil projekt nadčloveka. S trpljenjem kneza Sternenhocha pokaže, da je projekt nadčlovek mogoč le na en način. Navznoter, kot proces samorazpustitve, ki se izteče v nekaj, kar ob pomanjkanju boljše opredelitve imenujemo razsvetljenje. Nadčlovek nikdar ni bil mišljen kot rojstvo gospodarja, ki si bo podredil človeštvo. Prva svetovna vojna, druga pa še toliko bolj, je bila takšen projekt, ki se je iztekel v katastrofo. ›Gospodarji‹ so Zaratustrovo učenje vedno brali nekoliko plitko, in ga vedno bodo. Nadčlovek pa je v prvi vrsti volja po védenju, samoopazovanju, samopremagovanju in samouresničitvi. In v zadnji instanci tudi volja po  samoukinitvi. (Bi bilo preveč in skregano s pametjo, če bi rekli Aufhebung?) Mi, zadnji ljudje, le pripravljamo teren za prihod nadčloveka, ko bo čas za njegov prihod zrel, bo to tudi čas našega umika. Mi, zadnji ljudje, nikakor ne moremo biti gospodarji, kar pa ne pomeni, da moramo biti nujno hlapci. Knez Sternenhoch premore prav to voljo. In ko je čas zrel, se umakne ali, bolje, umakne ga volja. Ne v smislu zavestne ali racionalne odločitve. (Zato tudi ne naredi samomora, kot ga Werther. Samoukinitev ni samomor. Samoukinitev je priprava pogojev lastne smrti, lastnega umika, razpustitve.) Volja ne deluje v registrih racionalnega. Zato odločitve kneza Sternenhocha poganjajo trenutni impulzi. Zato se nam zdi zmešan in vedno bolj nor. In tudi je in mora biti nor, ker je norost nujen predikat drsenja navzdol, od uglednega in čislanega člana salonov visoke družbe do eksistencialnega in pobebavljenega tepčka družbenega dna in obrobja (norišnic). Le tako lahko prispe do točke, ko se zjasni in reči postanejo vidne v lastni luči in ne več pod vplivom konvencij in vrednot ter idej ›zunanjega‹ sveta. 

Pot skozi nerealno, halucinatorno in patološko mogoče komu ne zveni preveč razsvetljena, a tudi Sidharta Gautama se je, preden je v meditaciji pod figovcem postal tisti, ki ve, spustil po precej umazani poti od princa do mistika. Njegov konec je sicer bolj čist in higieničen od Sternenhochovega, je pa prav tako izstop iz življenja, ki ni nič drugega kot neskončni krogotok trpljenja. Kakorkoli, razsvetljevanje samega sebe je umazan posel, tako kot je umazano vsako drugo čiščenje. Ko se spuščamo navzdol, in razsvetljenje je vedno pot navzdol, sta tam navadno blato, prah in podobna nesnaga. In pot nadnorca je pot razsvetljenja par excellence, pa kakršno koli to na koncu že je. Vsebina tu ne šteje, akt sam pač. 

Ladislav Klíma s Trpljenjem kneza Sternenhocha z eno potezo dokonča dve veliki svetovni sliki, postavi piki dvema velikima idejama. Wertherje potegne iz lastne lupine in iz tragičnosti življenja iztisne življenje samo. Tragedija je razlog, da živimo, in ne razlog, da se ubijemo. Nadčloveku, ki je popolnoma izzvenel zaradi napačnega političnega branja in praktične aplikacije v politične sisteme s katastrofalnimi posledicami, pa ponovno vdihne življenje. S procesom razsvetljenja in potjo navzdol skozi gozdove nerealnega, halucinatornega in patološkega zagotovi pogoje samoukinitve norega subjekta in s tem rojstva nadnorca. 

In tako obubožanemu svetu vrne nekaj pobožnosti.