Angleška kraljica pa nič

Vincenç Pagès Jordà, Pismo angleški kraljici. Prev Veronika Rot. Ljubljana: KUD Sodobnost International, 2015.

Goran Potočnik Černe

Nomen est omen. Joan Ferrer je kovač spod Pirenejev, tam nekje na začetku 11. stoletja. Svoje ime in poklic (ferrer pomeni kovač) je podedoval po dolgi liniji prednikov (vse do »mračne germanske preteklosti«). Ampak bolj kot njegove prednike sta usodno določila prav njega. Joan začne na pragu svoje mladosti pri petnajstih kovati meč. Kuje in obdeluje ga celih sedem let. Srž meča je narejena iz železove rude meteoritskega izvora. Poleg tega »nebeškega kamna«, kot se je v tistih časih in krajih reklo tej zelo kvalitetni rudi, so njegove bistvene sestavine Joanova slina, kri in pot. To, kar poleg ognja zlije skupaj železo, izcedi iz svojega telesa. S takim mečem je moč tako preklati železno nakovalo kot razpoloviti kosem volne, ki plava na vodni gladini. In kot nas učijo miti in bajke, stare in nove, meč ni cel, ni popoln brez imena. Ime je njegova duša. Pa smo spet pri imenu, ki je usoda. Spatha ignea ali, približno po naše, ognjeni meč. In tu se za Joana Ferrera (po naše Janeza Kovača) začne življenje zapletati. Njegov meč, tega ni potrebno posebej poudarjati, vzbudi pozornost. Med drugimi se zanj zanima trgovec: visok stas, podolgovata, ozka glava, štrleča ušesa, izbuljene oči in izrazite ličnice ter neprijeten zadah iz ust. Vse to nam da misliti, da imamo opravka s hudičem. Mladi Joan je sprva neomajen in meča ne proda, a ko ga doleti nesreča in ostane sam, lačen in na begu, se njegova neomajnost raztopi. Hudič Joanu v zameno za spatho ponudi izpolnitev treh želja. 

A Joan ni povsem od muh. Odrastel je v izročilu, da so kovači gospodarji ognja in vseh reči, ki so nastale iz ognja. In hudič je reč, sin ognja. Zato Joan verjame, da lahko s svojim mečem škoduje hudiču, ga rani, kolikor je hudiča sploh moč raniti. In zdi se mu, da je to razmerje moči znano tudi hudiču, saj drugače z Joanom ne bi kupčeval in bi si meč preprosto prisvojil kako drugače. Zato se v pogajanja o prodaji meča spusti samozavestno in previdno. Izpolnitev želje ni nujno odraz tega, kar pričakujemo. Joan v pogajanjih s hudičem natančno določi vse vidike svojih želja in skuša razjasniti vse sive pege, kjer bi lahko bila hudičeva interpretacija želje drugačna od njegove. Povedano drugače: kjer bi hudič, ob tem da bi se držal dogovora, Joana lahko vseeno vrgel na finto. A keč je v tem, da je izpolnjena želja vedno work in progress, da se izpolnjuje sproti in v skladu s trenutnimi pogoji in okoliščinami, da ni nikdar izpolnjena enkrat za vselej. In hudič to ve, Joan (še) ne. Kakor koli, Joan si zaželi večno življenje, nesmrtnost, a tudi to, da ostane večno mlad, da se ne bo poškodoval ali kako drugače pohabil, da bo ohranil vse telesne in duševne moči. Drugo željo porabi za zagotovitev stalnega blagostanja: toliko zlatnikov (ki so veljavni v kraju, kjer se nahaja) iz neuničljive malhe, kot si jih tisti trenutek poželi. Malhe tudi ne bo nikdar izgubil in niti mu ne bo odtujena na kateri koli drugi način. Malha bo samo njegov bankomat, za vse ostale bo le navadna malha. Itd. Zadnjo željo si iz previdnosti prihrani za prihodnost – saj nikoli ne veš. Skratka, v dani situaciji Joan naredi vse, kar je v njegovi, seveda človeško omejeni moči. 

Na začetku romana Joana srečamo na koncu njegove (romaneskne) poti. V visoko varovanem angleškem zaporu prestaja dosmrtno ječo. Kar je, če govorimo o primeru nekoga, ki je nesmrten, filozofsko vzeto vsaj nesmisel, eksistencialno pa tragedija, če že ne farsa. In to neznosno stanje želi Joan (zdaj je namreč v Angliji in ime mu je John Smith) prekiniti tako, da piše pismo njenemu veličanstvu, angleški kraljici, da ga odreši muk nesmrtnega bivanja v zaporu (ali tako, da ga nekako usmrti, če pa to ne bo mogoče, pa da ga vsaj pomilosti in mu zagotovi nekakšno rento). A zakaj je nesmrtnost (četudi v zaporu; zapor namreč ne bo obstajal večno, Joan pač) zanj tako neznosna, da je pripravljen, zato da se je reši, tudi umreti? 

Pisatelj v svojem pismu (roman je napisan v obliki pisma kraljici) nakaže več možnih odgovorov oziroma več zornih kotov, ki nam lahko osvetlijo Joanovo, recimo filozofsko, zagato: zakaj sploh (še) bivati. 

1. Faust ali prodana duša. Hudič smrtnemu bitju v zameno za nekaj podari nekaj, kar presega sleherno človeško bitje. Pa naj bo to znanje, umetniški talent ali kaj tretjega. V primeru Joana nesmrtnost in bogastvo. Po navadi si hudič v menjavi darov prilasti človeško dušo. In razumljivo je, da se življenje brez duše prej ali slej pokaže za neznosno, da življenje brez duše po neki osnovni definiciji ni življenje (kakorkoli že razumemo dušo). Kaj pa si vzame od Joana? Če verjamemo našemu kovaču, duše ne (a Joan v tem primeru ni najbolj zanesljiva priča). Torej, če začnemo pri najbolj evidentnem. Hudič vzame meč. V katerega Joan sicer vloži vse svoje mladostniško znanje in znanje svojih prednikov (del duše?). A tisto, kar vtre v meč, to že vemo, so tekočine njegovega telesa: znoj, slina in kri. Hudič si je torej preko meča prilastil Joanovo telo. Pa ne, da bi v njem bival in zganjal z njim norčije, ampak da ga kot večno mladega zamrzne za čas, postavi zunaj časa, zunaj naravnega, da ne rečem božjega reda. 

Če zelo poenostavimo jurisdikcijsko delovno področje hudiča: pripadajo mu duše, ki zaradi tega ali onega razloga ne izpolnjujejo pogojev za vstop v višja nivoja onstranskega sveta –  vice ali nebesa. Komu pa pripada telo? Telo velja za grešno reč. In je minljivo; le kdo bi se več kot toliko ukvarjal ž njim. V dimenzijah, kjer časa ni, je tistih nekaj deset let, kar premore preživeti človeško telo, popolnoma nepomembnih. A kaj, če telo ni minljivo, če je nesmrtno, kaj s tem pridobi, recimo, hudič? In če govorimo o telesu kovača, gospodarja ognja, kaj v tem primeru? Hja, Hudič si iz previdnosti ni upal prilastiti kovačeve duše. Očitno je na zgodbi o kovačih in hudičih vendarle nekaj resnice ali pa vanjo vsaj deloma verjame tudi hudič. Vsaj toliko, da je previden. A toliko kot je previden, je tudi zvit. Hudič (preko meča) izbere telo, tako da ga naredi nesmrtnega, a ve, da se bo preko te nesmrtnosti prej ali slej dokopal tudi do duše. In to do duše, ki mu najbrž ne bi nikdar pripadala, ki v času velike sodbe ne bi bila nikdar poslana na njegov nivo onostranstva, v pekel. Da se z dušo to zgodi, mora biti zaznamovana s smrtnim grehom. In kaj je večji greh, kot da nekdo poskuša nad sebe dvigniti roko. Joan pa na koncu romana stori prav to (in pri tem ubije še pet drugih ljudi, kar usodo njegove duše le še bolj zapečati). Neznosnost tisočletnega bivanja v nesmrtnem telesu ga pripelje na rob, mesto, kjer ga je že od vsega začetka hotel imeti hudič. Kar pomeni, da je Joan, če pod njegovo kupčevanje s hudičem potegnemo črto, zabarantal prav svojo dušo. Hudičev work in progress je sicer trajal tisoč let. A spet, kaj je nekomu, ki živi v večnosti, tisoč let. 

2. Dolgčas. Po tisoč letih bivanja na vseh koncih Evrope (in nekaj tudi po ostalih predelih sveta) se je najbrž Joan nagledal in naposlušal vsega. Po tisoč letih res lahko zatrdiš, da ti nič človeškega ni tuje. Ni več stvari, ki bi te vzburila, prijetno ali neprijetno. Umetnost je prazna, filozofija sprašuje nesmisle, znanost je banalna, ljubezen le kratkočasna, socialni stiki nujni, a površinski, življenje pa pehanje za smrtjo. Se spomnite vampirskega para iz filma Only Lovers Left Alive in kadra, kjer Adam ves zdolgočasen sedi na kavču in brenka na kitaro, v naročju pa mu leži Eva? Kaj tako depresivnega in zdolgočasenega ne srečamo velikokrat. Vampirji in Joan imajo isti problem. Kljub temu da so živi, so pravzaprav mrtvi, le da ne morejo zares umreti. Brez iskre, brez smisla, ciljev že zdavnaj ni več, motivov prav tako ne. So le nagoni, ki po sebi lastni logiki brnijo naprej in potiskajo utrujeno in naveličano bitje iz dneva v dan in tako v neskončnost. Psihoanaliza nas uči, da nezavedno verjamemo, da smo nesmrtni. A nekaj je verjeti, nekaj drugega pa to živeti, kot nam izpričujejo gornji primeri. In tu se za pravilno izkaže ljudska modrost, ki pravi, naj pazimo, da se nam želja ne uresniči (še toliko bolj, če je nezavedna). V kontekstu Joana to pomeni, da nikdar ne moreš biti dovolj previden in da bo hudič vedno našel šibko točko, špranjo, sivo pego, kjer bo lahko vsilil svojo interpretacijo njegove (naše) želje. In dolgčas je ena od teh interpretacij.

3. Država pošast. Prva vidika neznosnosti nesmrtnega življenja sta se dotikala Joanove intimnosti navznoter, če tako rečemo. Pa je nesmrtnost lahko problem tudi navzven, je lahko politični problem, kako nesmrtni posameznik postopa z državo ali, še bolj pomembno, kako država postopa z nesmrtnim posameznikom? Pismo angleški kraljici je čudovit prikaz vstopa velikega igralca na evropski in s tem (kasneje) tudi na svetovni politični oder: moderno državo. Močno, birokratsko državo, ki nam državljanom/državljankam določa življenje (tako v dobrem kot slabem) v vseh najmanjših podrobnostih. Kar se nam, ker se rodimo v to, ker smo vzgojeni v to, zdi nekaj povsem običajnega in normalnega. V romanu Pismo angleški kraljici pa je to razmerje države do posameznika/posameznice, to oblastno razmerje, razkrito v vsej svoji goloti. Okleščeno vseh vsakdanjosti in navajenosti. Tudi zato, ker je razvoj moderne države od njenih začetnih trzljajev do današnje podobe zajet le v nekaj straneh in moramo bralci tako rekoč z enim grižljajem ponotranjiti ta zgodovinski razvoj med precej benigno državno strukturo in organizmom, ki ga je Thomas Hobbes imenoval Leviathan. Morska pošast, ki jo v Stari zavezi nadzoruje Bog, a ko se ta izmakne njegovemu nadzoru, ponori. Moderna država je nastala v novem veku (veliko raznorodnih pogojev je moralo biti izpolnjenjih, da se je to lahko dogodilo – a o tem več kdaj drugič). Naj omenim le dva: vzpostavitev subjekta/subjektke svobodne volje in krhanje vere v obstoj Boga (dokaz so številne razprave, ki so se trudile dokazati obstoj Boga – le-tega pa se ne trudiš dokazovati, če vanj verjameš). S subjektom/subjektko se vzpostavi primerna platforma za podanika/podanico, s šibkim ali celo mrtvim Bogom se omenjena pošast osvobodi nadzora.   

Joan vedno močnejšo državo na svoji koži začuti preko pobiralcev davkov, dacarjev, davčnih uradov in podobnega. Neizčrpna malha zlatnikov, ki mu je sprva omogočala lagodno in mondeno življenje, sčasoma postane njegova največja peza. V vedno večjih težavah se znajde, ko zlatnike zamenja kovani denar, potem bankovci, različni vrednostni papirji, plastični denar in na koncu zgolj abstraktne številke na elektronskem računu. Celo zadnjo, tretjo željo porabi za to, da malho zlatnikov spremeni v malho vsega, kar tako ali drugače predstavlja menjalno vrednost, denar. A s tem se njegove težave ne končajo, pravzaprav se še namnožijo. Bolj močna, bolj prisotna, bolj razvejana postaja država, bolj striktno, natančno in neusmiljeno si odreže svoj kos pogače, ki ga iz nas izvleče v obliki tega ali onega davka. Da pa država ve, koliko davka odrezati, mora vedeti, koliko je vredno naše premoženje in predvsem – to pa je tisto, kar najbolj tlači Joana – vir tega premoženja. Če pa tega preprosto vlečemo iz malhe, bo pri davčnih službah težko obveljalo za verodostojni podatek. In da hudičeve vloge pri vsem skupaj niti ne omenjamo. Joan državi preprosto ne more povedati resnice. Pa tudi, kdo bi mu danes verjel. Zdaj si pa predstavljajte. Če hočete živeti kolikor toliko udobno, in Joan se je navadil živeti zelo udobno, tega navzven preprosto ne morete skriti. In tako pri vas potrka davčni uslužbenec in vas vpraša, od kod vam vse to, če pa vsa vaša podjetja prinašajo le izgubo. Joan je namreč podjetja imel le za to, da je v njih pral, spravil v obtok iz malhe privlečeni denar. 

Kamorkoli greste, povsod ista pesem, nekaj desetletij, pa vas iščejo že povsod (in Joanu se je nabralo kar nekaj takšnih desetletij). Ni čudno, da na koncu tajkuni in drugi ujeti finančni magi shirajo za neznano boleznijo ali pa naredijo samomor. Joan je sicer preživel dolgo, a na koncu ga je država s svojimi lovkami vendarle stisnila v kot. Joan (John, Johann, Janez) je že po svojem imenu simbol nečesa, kar ne obstaja več: Ime Joan izhaja iz hebrejskega Yôḥānān, kar pomeni »Jahve je milostljiv«. A v moderni državi ni nič več milostljivega, ker tudi ni več Boga. (Faustovska usoda in dolgčas seveda dodata svoj del.) In to je tako hudo, da se Joan odloči svoji zgodbi narediti konec. Edini izhod, tako vsaj upa, se mu ponudi, ko obišče razstavo srednjeveške umetnosti in med mnogimi razstavnimi predmeti zagleda svoj meč, Spatho igneo, ki je vir vseh njegovih težav. A prepričan je, da je meč tudi njegova edina rešitev. Zato se odloči, da si bo v času, ko je muzej zaprt, meč prilastil nazaj. Potreboval bi ga le za sekundo, dve, toliko, da si ga zarine v srce in vse skupaj konča. A ko to poskuša storiti, ga ujame policija in preden se dobro zave, okoli njega v krvi obležijo trupla, sam pa vklenjen na tleh. Takrat spozna, da je bajka o posebni moči kovačev nad ognjem in rečmi iz ognja le bajka. Da je bil razstavljeni meč le zadnje dejanje v hudičevi spletki, ki ga je dokončno zvezalo z njim in ki je dalo hudiču dokončno oblast nad njegovo dušo.

Zato v zaporu Joanu ne preostane drugega, kot da poseže po hkrati najbolj protislovnem in tudi edinem racionalnem podjetju: da se obrne na svojega največjega, posvetnega sovražnika, državo. Angleško kraljico, suverena, prosi za pomoč, da ga reši hudiča, depresivnega dolgčasa, države same, predvsem pa njega samega in njegovega večno mladega in neumrljivega telesa. 

Angleška kraljica pa nič.

O avtorju. Goran Potočnik Černe (1972) je diplomiral iz filozofije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Objavlja kritike humanističnih del, eseje, intervjuje in druge publicistične zapise. V letih od 2001 do 2008 je bil glavni urednik Založbe Tuma. Med drugim je bil pobudnik in urednik Antologije slovenskih pesnic in monografije Pozabljena polovica, izdane skupaj s SAZU. Leta 2004 je bil med soustanovitelji Festivala … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Proksiproblemi

    Tomaž Grušovnik

    Smisel nesmiselnih sporov je v tem, da so nadomestek za druge, resnejše težave.

  • Nikdar ni prisluhnil filozofu

    Tomaž Grušovnik

    S filozofijo se namreč človeku sploh ni mogoče ne ukvarjati, četudi bi si to želel. Mogoče je to njena tragika. Obsojeni smo na različne filozofske ideje, ki so včasih boljše, drugič slabše.

  • Terorija in uničevanje intelektualnega prostora

    Rok Plavčak

    Intelektualni dialog Nedavno dogajanje na slovenski omreženi literarno-intelektualni sceni – objava moje kritične refleksije Človek ni žival ali antihumanizem vegetarijanskega ekofeminizma, v kateri poglobljeno ovrednotim in ovržem teoretsko raven … →