S knjižnim sejmom nad policijski helikopter

Igor Divjak

Ta članek se ne more začeti drugače kot trapasto. Objemam te, knjižni sejem, poljubljam te, in ne pustim, da te preletavajo policijski helikopterji, ne dovolim, da bralce mlatijo s pendreki in po njih razpršujejo solzivec! Ker danes bodo spet protesti. Upam, da bodo glasni in kričeči in upam, da bo padla vlada! In če bo treba, za njo lahko tudi naslednja! In spet! V imenu knjižnega sejma! Znašel sem se namreč v absurdnem položaju, da sem nekaj tuhtal za članek o pravkar minulem 28. slovenskem knjižnem sejmu, pa sta se vmes dogajala Gotof je! za Kanglerja in Fertik je! za Gorenaka, danes pa bodo še protesti proti celotni Janševi vladi. In v torek sem šel kar med tuhtanjem skupaj z mnogimi drugimi izrazit solidarnost s Štajersko in je bilo v zraku sicer res malo na aufbiks, v resnici pa popolnoma mirno. Potem ko sem se vrnil domov, sem pa gledal, kako policisti, ki jih je bilo itak že ves čas več kot protestnikov, te vklepajo in pretepajo, pa špricajo solzivec na čisto pri miru sedeče.

Pa sem res hotel začeti drugače in pisati o knjigah in njihovi družbeni vlogi, ker imam naše politike čez glavo. Začeti sem hotel tam, kjer je Andrej Blatnik končal svoj članek o obisku letošnjega frankfurtskega sejma. Opozoril je na to, da se okoli njega zbira veliko aktivističnih skupin, ki z letaki in zbiranjem podpisov opozarjajo na aktualne  svetovne probleme, kot so položaj žensk v Iranu, boj za kurdsko državo ali premajhna pozornost do veganske kulinarike. V tem je videl znamenje, da družba še vedno verjame, da se ob knjigah zbirajo ljudje, ki znajo razmišljati in tudi spreminjati svet. Pri nas pa je očitno drugače. Vsaj jaz sem pred vhodom dobil v roke le letak društva Share Slovenija, na katerem je bilo pod geslom Svet na pragu preobrazbe vabilo na predavanje o prihodu Maitreje, reinkarnacije Jezusa Kristusa, ki je do 9. oktobra 2012 imel že 78 televizijskih intervjujev, pričakujejo pa, da bo naslednjega imel nekje na območju Severne Amerike. Kot da ne bi gledal Brianovega življenja, v katerem je bilo jasno povedano, da vsak pravi mesija zanika, da je mesija.

In potem se mi je zazdela dobra tema za članek ravno to, da se naši pisatelji ne razglašajo za take mesije kot kakšni verski ali politični voditelji. Med pogovorom Boštjana Gorenca – Pižame s tem istim Blatnikom na odru DSP-ja, ki je bil v okviru ciklusa Literarne pokrajine posvečen Indiji in delhijskemu knjižnemu sejmu, me je prvi, ko sta se dotaknila ezoterične tematike in ezoterične literature, s komentarjem, da sam tovrstno branje označuje kot knjige za psihično močnejše, spet prestavil na plodnejša tla. Če pa bi drugega moral kam umestiti, bi ga vsekakor prej med tiste, ki svoje mesijanstvo zanikajo, kot pa tiste, ki se razglašajo za mesije, zato pa zna izvrstno promovirati svoje obsežno pisateljsko in uredniško znanje. Tistim, ki radi sledijo potopisom, je za območje Indije priporočil deli Andreja Detele Sanje v vzhodni sobi in Na lovu za monsunom Alexandra Fraterja.

In vse to bi nekako moralo biti normalno, tako pa je v kontekstu naslednjih dni postalo bizarna anekdota. Na primer predstavitev novega romana Paloma negra Mihe Mazzinija, ki se prav tako, kljub nagradam, ki jih je prejel, ne postavlja s kakšnim preroškim poslanstvom. Namesto tega je raje v fantaziji zajadral v 50. leta prejšnjega stoletja, ko se je narod v begu pred trdo politično realnostjo zatekal k mehiški glasbi in mehiškim sentimentalnim filmom. Mehiški film En dan življenja je bil tisti, ki je prebil mejo in postal splošna uspešnica. Potem je Mazzini razmišljal o tem, zakaj je vloga literarnega junaka v slovenski literaturi vedno tako pasivna, in razložil, da je to želel nekoliko spremeniti. Take in podobne debate bi v literarnih krogih morale biti nekaj vsakdanjega, zdaj pa se mi zdi, da jih je preglasil hrup motoriziranih policijskih enot in da so krhke kot milni mehurček.

Predstavljajte si, na primer, da bi nenadoma nadvse aktivno, tako kot naš nikoli udejanjeni romaneskni junak, v časovnoprostorskem preskoku nad Cankarjevim domom s policijskim helikopterjem priletel sam Maitreja in zbrane udeležence knjižnega sejma prek ozvočenja pozval, naj se takoj razidejo, ker jih bodo drugače razgnali s silo. Potem pa bi to tudi naredili, policijska konjenica bi vdrla med stojnice, podrla lepo okrašeni oder DSP-ja, s solzivcem pa bi tistim poslušalcem v debatni kavarni, ki jih spomin na sentimentalne mehiške filme še ni dovolj ganil, pomagali, da bi se dokončno razjokali.

In, glej ga no, potem bi policisti začeli sežigati knjige, ki že tako ustvarjajo izgubo, z nižanjem cene pa še povečujejo luknjo v državnem proračunu. Dionizovi ditirambi Friedrcha Nietzscheja v prevodu Ane Marije Mayerhold s spremno besedo Iva Urbančiča so bili itak na prodaj že za pičla dva evra, le nekaj več, pet, so stale Svinjske nogice Tadeja Goloba. Kako lepo bi ti dve deli goreli! In kako lepo bi gorela šele dela na dražbi antikvariata Glavan, med njimi tudi take redkosti, kot so šegavo posvetilo Ivana Cankarja Adi Kristanovi s podpisom, pisma Alojza Gradnika z lesorezom Božidarja Jakca ali prva izdaja Don Kihota v slovenščini, iz časa, ko se je imenoval še Don Kišot iz la Manhe, vitez otožnega lica. Ker tu gre vendarle za nek zgodovinski kontekst, ki ga je treba izbrisati iz kolektivnega spomina naroda – naša zgodovina se je uradno namreč začela šele leta 1991 –, prav tako pa bi bilo treba z obličja sveta izbrisati 50.000 sovražnih elementov, ki so obiskali knjižni sejem.

In če bi imel res veliko srečo, bi se pred policijskim nasiljem zatekel v bližnjo kavarno in mogoče bi mi v nahrbtniku uspelo rešiti nekaj kupljenih knjig, med njimi Kadetke, tovornjakarice in tete Teje OblakKrčrk Karla Hmeljaka in Hlače za Džija Alenke Jovanovski, ki sem jih vse na Literaturini stojnici dobil za tam nekje okoli deset evrov. Za Beletrinino zbirko esejev Aristokracija jezika in duha, ki bi jo nujno potreboval, da bi si pojasnil zgodovinski kontekst vsega tega policijskega sranja, pa mi je denarja že zmanjkalo. Zato pa so bili precej poceni, mislim da po pet ali dva, Marko RopAnja NovakStella AnčimerNika Jerman in spet Karlo Hmeljak iz zbirke Mala ignorirana knjiga, oblikovani precej aketsko, samizdatsko in uporniško, celo do te mere, da bi kak Maitrejev inšpektorat lahko razpravljal o tem, ali so to sploh knjige ali pa gre, rečeno v policijskem žargonu, za premeteno zvijačo mladih anarhosindikalistov, ki so le za to, da bi pridobili kdo ve kakšen status, izdali take kvazibrošure. Ti mladi zadrogiranci so hujskaški celo do te mere, da so se odrekli kakršnemukoli honorarju. In da pri vsej dozi solzivca in pendrekov, s katero Maitreja obdarjuje ljubljene državljane ne bi slučajno pozabili, v kateri dolini smo, pišejo takele pesmice: Jutro / Po vsej dolini se bleščijo / Posušene solze.

Pa vendar, ta napad na knjižni sejem je bil zgolj fiktiven, knjige sem mirno odnesel iz Cankarjevega doma, končno kavica, mir, počasno dihanje in v roke vzamem Tejo Oblak. Prepriča me, da je eden glavnih trikov literature ta, da zna precej bolj rafinirano kot policijske horde, ki so v moji domišljiji tja brutalno vdrle pa vse pomendrale in požgale, s čarovnijo pisane besede med stojnice in debatne kavarne pričarati zadeve, ki tja niti slučajno ne sodijo. Na primer ginekologa, ki lezbični pacientki v rit zabije ultrazvočni pendrek, ker ugotovi, da je še nedolžna in ji za to ne more z roko v pizdo. Pri tem pa jo vpraša: A ste vi … feministka? In ko mu pojasni, da je lezba, jo pošlje na testiranje za aids. In kot da ne bi bilo dovolj že mesij v helikopterjih in ginekoloških mesij, me sredi branja spet zmoti eden, tokrat krišnovec, ki mi v precej alanfordovski sceni ponuja Vede in Bhagavad Gito z nasvetom, da je vse drugo prolazno in torej po naše minljivo.

Ker ravno v tem je bila nekako poanta mojega članka pred policijskim nasiljem v Mariboru in Ljubljani, da tako preprosto pa spet ne sme biti in da ti pisatelji, ki za razliko od vseh ostalih vztrajno nočejo biti mesije, tu in tam le imajo kaj povedati. In da je literatura lahko tudi politična, čeprav neposredno to sploh ni. Sam sem nekoč z Beletrino hodil po knjižnih sejmih, videl sem leipziškega, frankfurtskega, londonskega in praškega. Enkrat sem v Frankfurtu prek bliskov fotoaparatov in novinarskih kamer celo od daleč zagledal košato obrv Czesława Miłosza. V njem so vsi videli branik demokracije, simbol uporniškega poljskega duha, ki mu je uspelo zlomiti totalitarizem, sam pa je v svojih esejih res razmišljal o posebnem, navidezno zlaganem kulturnem kodu, ki se uveljavi v totalitarnih sistemih, in zanj uporabil arabsko besedo ketman, toda predvsem je v pesmih skozi lirski subjekt podajal čisto osebno izkušnjo. Recimo to, da si je matematiko in filozofijo, sociologijo in religijo izmislil le zaradi ene, nikoli ulovljive kosmate živalce.

Dalo bi se razpravljati o tem, kam so pod okriljem košate Miłoszove obrvi spadali slovenski avtorji, ki so takrat gostovali na tistem sejmu, pa so jih že prehiteli novinarji, ki so vse po vrsti spraševali, kakšna je vloga literature v postkomunističnem svetu. Ob tem vprašanju so se počutili zbegane, bilo je preveliko za njihove pisateljske glave, novinarjem so raje začeli razlagati o svojih indvidualnih poetikah. Zdaj je politična situacija drugačna, to osnovno protislovje pa še vedno obstaja, čeprav je vmes pri nas nastalo nekaj dobrih protestnih pesmi. Eden izmed glavnih razlogov, zakaj širša aktivistična javnost ne išče konkretnejšega dialoga z našimi literati – nastopajočimi na našem domačem knjižnem sejmu, preden so ga moji fiktivni policisti, potem ko so z ulice pomotoma zašli tja, pomendrali in požgali –, je najbrž v tem, da ne razume tega, da pesništvo mora biti tako mesijanstvo, ki to ni, pa vendar … Recimo, Katja Perat v svojem uporu raje stavi na drugorazrednega Friedricha Engelsa kot na Karla Marxa, ki je kot fensi šmensi absolutist verjel, da bo diktatura proletariata enkrat za vselej odpravila vse težave, Engels pa si je najbrž pri sebi vseeno mislil svoje. Veronika Dintinjana pa v svoji pesmi Verjamem v revolucionarno akcijo poezije jasno deklarira, da ni nobenih idej, ki bi bile bolj pomembne od ljudi. Nekaj verzov prej pa Dejanu, ki mu je pesem posvečena, sporoča: Dejan, tole je čista zajebancija.

Kljub protestnim akcijam pesnikov in drugih kulturnikov, ki se v zadnjem obdobju neprestano dogajajo, pa ta teden, ko so uporniki pred parlamentom zastavo spustili na pol droga, dejansko nihče ni recitiral poezije. Nobenega GregorčičaŽupančičaPrešerna niso brali, še manj Katjo Perat ali Veroniko Dintinjana. Tudi zastave niso spustili pesniki, ampak Viole in Green Dragonsi. Morda bi v naših krogih kdo rekel, da zato, ker je prešernovska struktura itak mrtva in da je zdaj drugače, ampak meni se zdi, da tudi če protestniki niso znali ravno na pamet Sonetov nesreče, je bila pa njihova usmeritev na splošno jasna in ista kot od nekdaj – Tje, kamor moč preganjavcev ne seže in tje, kamor njih krivic ne bo za nami. Z nekaj umazanije, seveda. Vmes so bili tudi skinheadi in tem so se protestniki na srečo sami uprli. Sicer pa je že Dušan Pirjevec pisal, da se ta struktura vedno znova prebudi takrat, ko je ogrožena.

Morda je drugi razlog, zakaj se protestniki po pomoč niso izrecno obrnili na udeležence knjižnega sejma, ta, da že dlje časa živimo v obdobju obrnjene resničnosti in da politika, medtem ko se literatura zateka k bolj okleščenim, minimalističnim in »realističnim« podobam, zelo intenzivno uporablja literarne postopke. Moja najljubša kolumnistka Maja Novak je v Mladini z natančno analizo pokazala, da so v predsedniški kampanji trije kandidati uporabljali popolnoma enake postopke, kot jih je nekoč angleški renesančni umetnik Shakespeare in še bolj intenzivno kasnejši baročni, metafizični pesnik John Donne. Tretji razlog pa je v splošnem razumevanju tega, kakšno naj bi bilo kulturno vedenje. Lovro Šturm je na Odmevih po policijskem navalu nad ljudstvo s slovensko ustavo v roki razlagal, da so dovoljene take demonstracije, ki so tihe, in kar spomnimo se, kakšen je bil odziv nekaterih medijev, ko so nekulturni kulturniki ob imenovanju superministra v roke vzeli megafone, zraven pa še kako gorko zabrusili.

Delno je vzrok za tako predstavo o kulturi v širši javnosti tudi pojmovanje nekaterih literarnih zgodovinarjev, da je edina dostojna oblika kulturnega vedenja tiho branje doma za kaminom. Profesor Miran Hladnik je na primer pred nedavnim izjavil, da upa, da je korakanje z megafoni preživeta forma upora. Sam sicer čisto rad berem v tišini, kamina pa žal nimam in, da ne bi bilo nesporazuma, ne krivim njega za policijske izgrede in vladino rušenje socialne države, univerzitetnega sistema in vsega živega z varčevalnimi ukrepi. Ampak zato, ker smo bili predolgo tiho, smo zdaj fasali helikopterje, pendreke, konjenico in solzivec. Na nekem forumu sem prebral komentar, če oblastniki s pozivi k tihim in prijavljenim protestom morda mislijo, da bodo ljudje protestirali v baletnih copatkih.

In zdaj, ko policijski minister Gorenak na dolgo in široko razlaga, kako so morali in kako bodo še morali posredovati, ker lahko bi se pa tudi komu kaj zgodilo in bi umrl, pomislimo raje na to, kako bi pa izgledalo, če bi kordon policistov iz varnostnih razlogov tako namlatil Mladena Dolarja in Bernarda Nežmaha med njunim nastopom na knjižnem sejmu, da bi obležala v mlaki krvi. Nekaj krvi nedolžnih je namreč v teh dneh že preteklo, ona pa sta za intelektualno sceno sploh preveč pomembna. Ker če poezija zadeve vedno artikulira nekoliko čudno in po svoje, tako da nazadnje ne veš čisto dobro, kje pri takih mesijah, ki zanikajo, da so mesije, sploh si, pa filozofija in novinarstvo precej bolj jasno izražata svoja stališča. Prva s svojimi vpogledi, ki so, če ne zapadejo v pesnjenje, lahko precej natančni, drugo z dejstvi, ki jih, če je delo dobro in nepristransko opravljeno, navaja.

Mladen Dolar, na srečo neprebutan in nekrvav, je ob predstavitvi knjige Strel sredi koncerta, ki je pri Cankarjevi založbi izšla skupaj z Žižkovim Življenjem v času konca najprej izpostavil razliko med ezoterično in eksoterično naravnanostjo filozofije. Če je prva že od pitagorejcev namenjena predvsem izbrancem in notranjemu izpopolnjevanju, pa je druga družbeno usmerjena in tu filozofija družbi plačuje svoj dolg. Danes je lahko predvsem kritična ob vsesplošni razprodaji kulturnega kapitala v potrošniški družbi. Ob tem pa Dolar potrošništvo razkriva kot kapitalistično skopost, saj se ta kapital ves čas nekje nekomu akumulira. In če ta začuti, da mu kdo gleda pod prste, tudi s pendrekom seveda rad udari. Da pa literati v naši zgodovini niso bili kakšni pretirano ezoterični tipi, ki bi se pendreku radovoljno uklanjali, je v svoji knjigi Časopisna zgodovina novinarstva pokazal Nežmah. Veliko jih je bilo novinarjev, od Valentina Vodnika in Josipa Jurčiča naprej. Predvsem poučne pa so bile strategije, s katerimi so se novinarji boril proti cenzuri. Tit Dobršek je na primer v članku o Sovjetski zvezi, ki jo je bilo prepovedano kritizirati, uporabil akrostih, v katerem je zapisal »Boj se Rusov!« Tomaž Mastnak je doživel sodni proces zaradi tega, ker je kritiziral izvolitev Branka Mikulića za predsednika vlade.

Ja, Rusi so bili takrat res nevarni in domači komunisti tudi. Ampak jaz se danes ne bojim njih, ampak svojega premiera, ki dan pred najbrž največjim protestom proti njemu doslej v vojaško zadržanem tonu v javnem televizijskem nastopu svari, da »pozivanje k nasilju, opravičevanje nasilja, hujskaška pristranskost v poročanju in komentiranju ne sodijo med dejanja, s katerimi lahko umirimo položaj«. Kaj drugega kot absurd in zastraševanje je to, da po pretirano nasilnem odzivu policijskih enot krivdo prevaljuje na drugo stran in ji že dan pred novimi protesti vnaprej podtika molotovke. Poleg tega v resnici ne poznam nikogar, ki bi zdaj pozival k nasilnim protestom, vsaj nobena izmed javnih osebnosti ne. To, da v isti sintagmatski sklop s hujskaštvom umešča poročanje in komentiranje, pa je za Maitrejo njegovega kova simptomatično in sodi v klasični avtokratski žargon. Ta vlada peprosto mora pasti, ker je izigrala ustavno določbo o socialni državi! In ker je zgazila kulturo svojega naroda! In ta zahteva se ne nanaša ekskluzivno nanjo, ampak na vsako, ki bi ji sledila. Brez nasilja, samo pade naj!

Ker ko sem se takole vračal domov s knjižnega sejma čez Rožno dolino, se mi je kot simbol tele naše državnosti in zaključka razmisleka o knjižnih sejmih in policijskem nasilju ponudil spomenik Tonetu Merlaku, tistemu junaku osamosvojitve, čigar helikopter so sestrelili njegovi lastni ljudje. In se mi je zazdelo, da mora biti narod, ki ima take simbole, preklet. Ker kaj pa vem, če ni v tistem policijskem helikopterju, iz katerega zdaj grozijo, da se je treba takoj raziti, poleg Maitreje in Brdavsa spet kak Merlak. Če bi se po mestu ta hip sprehajal kak superjunak tipa Majakovski ali Martin Krpan, bi mirne duše zgnetel knjižni sejem in celoten kompleks Cankarjevega doma v granitno kocko in jo zalučal nad helikopter. Velika večina pa nas je poslušala preveč Johna Lenona in brala preveč Hermana Hesseja, da dajemo nenasilju vseeno šanso. Ampak vlada pa mora pasti! Naj helikopter pristane in naj oni ugasnejo svoje megafone. Pustimo jim dostojanstvo, da odidejo v miru.

O avtorju. Igor Divjak je samostojni literarni kritik in prevajalec. Večino dela opravi za RTV Slovenija. Leta 2013 je doktoriral na smeri ameriške študije Filozofske fakultete z nalogo Urbana dinamika v sodobni ameriški in slovenski poeziji. Od pomladi 2018 je odgovorni urednik portala Vrabec Anarhist.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Brutalni realizem

    Tibor Hrs Pandur

    Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«.

    Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.

  • In kako delajo to veliki?

    Mojca Kirbiš

    V okviru slovenskega knjižnega sejma v Ljubljani se je v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma prejšnji teden od srede do nedelje zvrstila serija pogovorov o knjižnih sejmih po svetu. … →

  • Kako sem skoraj obupal nad slovensko kritiko

    Tibor Hrs Pandur

    Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji: »Zdelo se mi je, da ne glede … →