Roman o krivdi, ki to ni

Mednarodno nagrajevana in široko prevajana sodobna britansko-turška pisateljica, esejistka, politična aktivistka, doktorica družbenih ved in univerzitetna profesorica Elif Shafak – kot Elif Bilgin rojena leta 1971 v Strasbourgu -, v svojih delih prepleta vzhodno in zahodno kulturo, tradicijo in sodobnost, religijo in politiko. Ko na specifičen, prepoznavno njen način združuje preteklost in sedanjost, problematizira spolne in kulturne identitete, nacionalizem in islam, kritizira zgodovinsko amnezijo ter s feministično obarvano pisavo prestopa na pogled samoumevne delitve med moškim in ženskim principom ter kliče po njuni enakopravnosti, to počne z namenom integracije različnih kultur in religij. Pri tem verjame v nujnost svobode govora in kot pripovedovalka zgodb, kot se sama imenuje, v moč besede. S fiktivno pisavo, s katero podrobno reflektira sodobno medkulturno družbo in dejavnim aktivizmom, s katerim večkrat stopa navzkriž s prevladujočo politično držo, svari pred tistim, kar nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie imenuje »nevarnost zgolj-ene zgodbe«.

Ni naključje, da je avtorica, ki zadnje desetletje živi v Londonu in ob pisateljevanju ter političnem aktivizmu predava na univerzah v Evropi in ZDA, pred desetletjem v domači Turčiji zaradi domnevnega žaljenja turških nacionalnih čustev doživela sodni pregon. Ko je leta 2006 v romanu Pankrt iz Istanbula prepletla usodi dveh glavnih junakinj, devetnajstletnice Asye iz Istanbula in Armenke Armanoush iz Amerike, in dveh družin, od katerih je ena izgnana in živi v diaspori, ter na ta način reflektirala pozabljeno zgodovinsko dejstvo – turški genocid nad armenskim prebivalstvom konec devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja -, je vzbudila precejšnjo mednarodno pozornost, obtožnica pa je bila čez čas umaknjena.

Elif Shafak je do zdaj izdala šestnajst knjig, od tega deset romanov, ki so prevedeni v petdeset jezikov. Piše tako v »poetičnem« turškem kot »matematičnem« angleškem jeziku. Za slovenske prevode njenih del, do zdaj imamo na voljo avtoričinih pet romanov, skrbi založba Sanje. Po Bolšji palači in Pankrtu iz Istanbula, ki sta izšla v prevodu Jureta Potokarja, ter romanih Štirideset pravil ljubezni in Čast, ki ju je prevedla Barbara Skubic, je doslej zadnje delo Elif Shafak Tri Evine hčere, v angleškem izvirniku izšlo leta 2016, prevedla Maja Ropret.

V svojem doslej zadnjem romanu, napisanem v angleščini, avtorica vzporedno razvija dve pripovedni liniji, ki se ob koncu spojita. Priljubljena pripovedna tehnika je značilna za vrsto njenih del in razen v zadnjem najbolj očitna še v romanih Pankrt iz Istanbula, Čast in Štirideset pravil ljubezni. Slednji, predhodnik Treh Evinih hčera, se z ljubezensko zgodbo, umeščeno na zahod, ki skorajda pogubi žensko srednjih let, ženo, mati in zvečine gospodinjo, še dodatno spogleduje z zgodbo Treh Evinih hčera, posvečeno iskanju Boga. A protagonistkino iskanje Boga kot najvišjega bitja se ne dogaja zato, da bi o njem odkrila nove resnice, ampak, da bi razumela negotovosti, ki vrejo v njej in morda nekoč utišala zmešnjavo, vtisnjeno v njeno dušo od zgodnjega otroštva naprej.

Prva pripovedna nit, ki s svojim nenadnim dogodkom sproži drugo, se skozi ves zajeten roman dogaja na elitni večerji v veličastni vili v Istanbulu nekega pomladnega večera leta 2016. Druga zgodba zaobjema nekoliko širši časovni in geografski prostor, razteza se od osemdesetih let prejšnjega stoletja do leta 2002, nato preskoči petnajst let in se zaokroži v noč omenjene istanbulske večerje, kjer osrednja lika, odgovorna za večplastni dramaturški zaplet, eden v Oxfordu, druga v Istanbulu, v telefonskem pogovoru dosegata lastno in medsebojno duševno spravo.

Avtoričino spretno krmarjenje v prikazu palete istanbulskega višjega sloja, »zadnje buržujske večerje istanbulske aristokracije«, kot dogodek opiše sama in doda, da je celo razmišljala o takšnem naslovu romana, ni nič novega. Razplastenost različnih družbenih slojev turške družbe skozi čas razgrinja domala v vsakem romanu, še posebej pretresljivo v Bolšji palači iz leta 2002, svojem zadnjem romanu, napisanem v turškem jeziku. V nekdaj ugledni istanbulski palači Bonbon, zdaj zanemarjeni in razpadajoči večstanovanjski hiši, pred katero se kopičijo kupi zaudarjajočih smeti, zgrajeni na nekdanjem armenskem in muslimanskem pokopališču, je neusmiljeno razkrila nepregledno vrsto človeških lastnosti in karakterjev, ki v bizarnih okoliščinah razkrivajo obraz turške družbe polpretekle zgodovine. Bonbon ne predstavlja le mikrokozmosa Turčije, ampak je metafora za (sodobno) človeško družbo nasploh. V tem smislu je roman tudi turška različica Jakubianove hiše sodobnega egiptovskega pisatelja Ala al Asvanija, ki v dokaj okrnjeni obliki nadaljuje tradicijo eminentnega egiptovskega nobelovca Nagiba Mahfuza. Slednji je s svojo Kairsko trilogijo v tem smislu najbrž neprekosljiv.

V Treh Evinih hčerah je Istanbul bolj kot metropoli podoben »urbani krpanki segregiranih skupnosti«, kjer se buržujske damske opazke o ponarejenem poreklu torbice izmenjujejo s tviteraškimi informacijami o novem bombnem napadu v mestu (spomnimo, da so v letih 2015 in 2016 Istanbul dejansko pretresale tovrstne teroristične akcije). Na poti na elitno večerjo je skupaj z uporniško najstniško hčerko osrednja junakinja romana, Nazperi Nalbantoğlu, kjer jo doleti kraja torbice in napad uličnega klateža. Agresija, ki ji komaj uide, in iz denarnice padla fotografija, vzbudita potlačene izkušnje iz otroštva in mladosti, s čimer Shafak bralca uvede v drugo zgodbo, umeščeno nekaj desetletij pred tem.

Perina mladost poteka v nenehnem razcepu med materino gorečo zavezanostjo islamu in očetovim atatürškim pogledom na svet (noben konflikt v muslimanski družini ni tako globok in razdvajajoč kot konflikt o Bogu, je povedala avtorica v nekem intervjuju), kar ustoliči njeno razklano in z nenehnim dvomom zaznamovano osebnost. Svoje doda tudi podoben razcep med starejšima bratoma, zaradi česar eden pristane v zaporu (opisi mučilnih tehnik istanbulških zaporov so ostra kritika represivnega političnega sistema, ki Turčijo vztrajno potiska nazaj v zgodovino), in končno zavedanje o zadušitvi njenega štiriletnega brata dvojčka, za čigar smrt mati krivi Peri, kar nepopravljivo ranjeno in z nejasnim občutkom krivde označeno dekle pripelje v Oxford. Ni naključje, da Peri tudi v tujini zapolnjuje podobno brbotajočo zev med dvema sošolkama, iransko-angleške svobodnjakinje Shirin in egiptovsko-ameriške muslimanske feministke Mone, kar njeno iščočo, med čustvi in razumom razklano dušo še bolj razdvaja. Prav tako ni naključje, da je med »grešnico« (»the Sinner«) in »verujočo« (»the Believer«) kot »tavajoča« (»the Confused«) postavljena prav Turkinja. Pripadnica dežele, ki leži na prehodu med vzhodom in zahodom in stremi po drugem, a s svojo patriarhalno, homofobno in agresivno politično držo vztraja v prvem, je bolj kot trk islamske kulture z drugo metafora za konflikt znotraj islama, tako na lastnih kot tujih tleh. Da je Shafak ta konflikt postavila med tri ženske, sicer vselej osrednje junakinje njenih romanov, celotno zgodbo dodatno plasti. Za Peri, ki islama ne zavrača, a ga tudi ne občuti na način, kot bi se po prepričanju njene matere in nazadnjaške turške družbe zanjo spodobilo, je islam »nekaj podobnega kakor otroški spomini – tako zelo domač in oseben, vendar tudi nekako meglen, prostorsko in časovno oddaljen. Kakor kocka sladkorja, ki se raztopi v kavi – prisotna, a hkrati tudi ne.« Stališče, ali bolje, čustveno stanje, najprimernejše za destruktivni razkol, ki vzporedno ob njemu naklonjenih okoliščinah pripelje do usodnih posledic.

Za popoln zaplet je potreben moški, profesor, ki s svojim prikladnim seminarjem o iskanju Boga, h kateremu pristopa zgolj intelektualno, še pred pričetkom študija odločeno Peri, da se bo zaljubila v moškega, ki bo inteligenten in izobražen, s svojo nastopaško eruditsko držo povsem omreži. Zaljubljenost hrepenečega dekleta, ki z naklonjenostjo subjekta poželenja raste in se z njegovim umikom prelomi v svoje nasprotje pa kljub različnim namigom, zastavljajočim vprašanjem in odprtim koncem vendarle ni razlog za Azurjevo obsodbo in izgubo službe ter akademskega ugleda, kot je prepričana Peri. Četudi ima odločitev, da ne bo pričala na razpravi, s čimer bi po lastnem mnenju Azurju povrnila kredibilnost, več zveze kot z Azurjem njena s preteklimi izkušnjami zaznamovana osebnost, ko se je v nezavidljivi vlogi med dva nezdružljivima bregovoma preprosto umaknila. Hromeč občutek krivde – vpisan v njen DNK kot njen lasten, ki ob najmanjšem namigu nanj razprostre svoje nepreštevne nevronske povezave -, zaradi katerega kot perspektivna študentka prekine študij in obstane v vlogi v usodo vdane istanbulske gospodinje, je razrahljan šele petnajst let kasneje, ko Peri na omenjeni istanbulski večerji, skrita v garderobni omari, zunaj katere se dogajajo nič kaj čedne reči, v pogovoru z Azurjem doživi duševno pomiritev.

Ob globoki religiozni tematiki so Tri Evine hčere najbolj razumarsko spisan roman Elif Shafak doslej, kar gre pripisati neredki komentatorski drži avtorice, ki mestoma preveč pojasnjuje. S številnimi motivnimi odvodi, ki pripoved plastijo in jo hkrati čvrsto sprijemljejo skupaj – pri čemer nekateri okruški vendarle ostajajo preveč nedorečeni (njen drugi otrok, dvojček, je motivni zanimivosti navkljub zgolj omenjen) -, in z elementi kriminalke ne spominja več na magičnost romanopisja Isabel Allende, k čemur so se nagibali avtoričini prejšnji romani, ki jih odlikuje specifična poetičnost, ki se sicer tudi v tem romanu zalesketa skozi gosto, natančno odmerjeno in hkrati rahločutno izpeljano pripoved.

Podobno kot prejšnja dela Elif Shafak tudi ta roman problematizira aktualna vprašanja o emigraciji, nujnost sobivanja, hrepenenje po ljubljeni osebi s hrepenenjem po božanskem, poetično s filozofskim, religijo z vsakdanjim življenjem, nujnost zgodovinskega zavedanja in pomembnost tučasnosti. Ob vsem tem pa v skladu z avtoričinim prepričanjem, da literatura namesto posredovanja odgovorov postavlja vprašanja, ob številnih odprtih dilemah sodobnega časa pušča odprto tudi vprašanje o Bogu. Ali bolje, tudi ob vprašanju religije sugerira smiselnost sprave. »Življenje ima obliko kroga in vsaka točka na krožnici je enako oddaljena od središča – naj ga poimenuješ Bog ali kakorkoli drugače.«