Roman kot zgoščina

Hjalmar Söderberg, Doktor Glas. Prevod in spremna beseda: Nada Grošelj. Ljubljana: LUD Šerpa, 2018 (zbirka Klasična Šerpa)

Aljaž Krivec

V letu 1905 se je zvrstilo toliko pomembnih prelomnic, da jim je na omejenem prostoru težko pripisati pravo težo. A če se vendarle zamejim predvsem na svet idej, naj omenim vsaj Tri razprave o teoriji seksualnosti Sigmunda Freuda, t. i. leto čudežev Alberta Einsteina (med drugim razvije teorijo relativnosti) ter Protestantsko etiko in duh kapitalizma Maxa Webra. Nepomemben ni niti začetek (prve) ruske revolucije, za širši kontekst švedskega romana, s katerim imamo opravka pa seveda tudi odcepitev Norveške od Švedske.

Seveda bi v nekem kontekstu (denimo evropske literature ali švedske kulture) k tem dogodkom prišteli tudi izvirno izdajo Söderbergovega romana Doktor Glas, dela ki sodi med temeljna besedila švedske literature in vedno znova zaseda visoka mesta na seznamih tipa 10 najpomembnejših švedskih romanov ali 100 najboljših knjig. In tudi Doktorju Glasu je lahko napraviti krivico, če beseda nanese na njegovo (še posebej lokalno) slavo. A za približno predstavo: nanj se pogosto referira še danes, na Švedskem obstaja celo specializirana založba, ki izdaja zgolj besedila, ki se intertekstualno navezujejo na to Söderbergovo delo. Pri nas je besedilo čakalo skoraj sto petnajst let, kar je do neke mere nenavadno. Najprej zato, ker je leta 2015 izšel prevod kratkoprozne zbirke Vinjete (založba Literatura, prevod: Nada Grošelj), leta 2016 pa še prevod romana Resna igra (založba Modrijan, prevod: Danni Stražar), nato pa tudi zato, ker že ošvrk prevodov švedske literature (četudi občasno preko premostitvenega jezika) kaže na dolgo domačo tradicijo švedsko-slovenske literarne izmenjave.

Doktor Glas je torej očividno kulten, a obenem tudi izredno privlačen roman. Nada Grošelj (prevajalka in avtorica spremne besede) razlog za tovrstno usodo išče v njegovi žanrskosti, s tem ko v njem prepozna elemente kriminalke in doktor romana. In da, gotovo je v njem zaznati nekaj teh prvin, a naposled se zdi, da gre še za marsikaj drugega.

Za začetek se je težko otresti vtisa, da je Doktor Glas pravzaprav prav takšen kot leto njegovega izida: polnokrven in heterogen. Na pičlih 150 straneh niti ne najmanjše pisave in s precejšnjim številom belin, uspe pripovedovalec prevprašati religijo, ljubezen (in zakon), smrt, samomor, splav … In to ne da bi ob tem zazvenel kakorkoli prenapihnjen. Vse v Doktorju Glasu je nekako flâneursko (beseda, ki se tudi sicer pogosto pojavlja ob Söderbergu). Naš junak po imenu Tyko Gabriel Glas pohajkuje po Stockholmu, vidi ono in tisto, ker se je tam sprehajal že stokrat ima seveda o vsem tudi izdelano neko mnenje. In prav takšno držo zavzema tudi do zgoraj navedenih problematik. Ne morejo ga zares pretresti, ker je konec koncev bolj ali manj nihilist, obenem pa se je z njimi že čestokrat srečal, ker je pač zdravnik in je takšna narava njegovega dela. Šele ta pozicija prisotnosti zdravnika in ‘vseenosti’ nihilista mu sploh omogoča zadostno distanco, da lahko o svetu okoli sebe sodi.

Nihilizma ne omenjam po naključju. Čeravno ta ni poimenovan, je jasna umeščenost v razvoj nihilistične misli nakazana že s povsem poimenskim referiranjem na Nietzscheja in Dostojevskega. In zdi se tudi, da od vsakega od njiju tudi nekaj malega pobere. Najprej je tu osnovna zagata (opozarjam na kvarnike, ki se imajo dogajati do konca tega besedila) Zločina in kazni o (ne)legitimnosti in (ne)moralnosti umora za višje dobro (sicer se pripovedovalec v tem kontekstu eksplicitno naveže tudi na Zolajev roman Thérèse Raquin, ki se ga pogosto postavlja ob bok Doktorju Glasu). Nekega dne v Glasovo ordinacijo pride Helga Gregorius, žena pastorja Gregoriusa, ki zdravniku zaupa, da se ji mož gnusi in da z njim ne želi več imeti spolnih odnosov. Glas začne do nje gojiti romantična čustva (čeprav Helga moža že vara z nekim drugim moškim), ki ga naposled podžgejo k zagrešitvi umora pastorja Gregoriusa (oz. ga vsaj utrdijo v njegovi nameri). Pri tem se v resnici spopada s podobnimi vprašanji kot Raskolnikov, znajde se na razpotju med tem, da bi napravil veliko dejanje in zadržkom, ki izhaja iz nekakšne intrinzične etike, ki se ji umor upira. Čeprav dejanje zagreši, je vendarle mogoče reči, da ga je akcija zaznamovala (kot Raskolnikova) in da vodi v zaključne takte romana v katerih se zdi, da pripovedovalca doleti malodane Nietzschejeva usoda, ko je ta (le 16 let pred izidom romana) pregloboko pogledal v vodnjak resnice. A Glas dejansko ugotovi, da je prav ta pregloboko pogledati usoden. Ali drugače: če se ne bi nikoli vprašal o prav in narobe bi se umor samo zgodil in vsakič, ko ga kakorkoli potisneš v središče svojega razmišljanja, tem globlje zreš v vodnjak resnice. Toda osnovna zagata predhaja celo temu spoznanju: ne gre za vprašanje etičnosti oz. neetičnosti umora, temveč je zagata že v tem, da se zavedaš tega procesa, ali drugače: to, da pregloboko pogledaš v vodnjak resnice je posledica tega, da pregloboko pogledaš v vodnjak resnice.

Tako kos za kosom Doktor Glas spne nebroj idejnih svetov, ki so trkali en ob drugega ob začetku 20. stoletja in jih stlači v fabulo o zdravniku-pohajkovalcu. To je čas teorije relativnosti in čas odkrivanja psihoanalize in tako tudi Glas odkrije, da je že pri samem sebi nemogoče slediti neprekinjeni in enoznačni liniji občutkov in etičnih/moralnih presoj in (večkrat) odkrije tudi to, da se konec koncev za vsako našo akcijo skriva gon po užitku. In Söderberg odkrije, da bodo dolge knjige postajale iz leta v leto bolj neznosne, da se bliža čas, ko bo umetnino mogoče tehnično reproducirati in da se bodo naposled začele brisati tudi meje med t.i. visoko literaturo in t.i. žanrsko literaturo. Odkril je tudi, da je najboljše napisati kar nekakšen 4 v 1 estetski presežek + filozofsko čtivo + roman + nekaj slogovno in po dolžini prebavljivega.

Da roman zazveni sodobno na vseh nivojih morda ni mogoče reči. Gotovo v nekih ozirih ostaja v nekakšnem ne-še-čisto zgodnjem modernizmu, (prvoosebna) dnevniška forma in sam slog romana pa pred nas zlahka prikličeta njegov čas nastanka (čeprav seveda ne gre za neko historično specifiko). Podobno bi lahko trdili za estetiko (vele)mesta, ki je po eni strani gotovo kontinuiteta s časom realizma in naturalizma, po drugi pa že simpatizira z nečim kar po nekaterih tezah zares ustoličijo kasnejši klasični primeri kriminalnega romana in nam dandanes morda zazveni nekoliko pozabljeno.

A nič od tega ne spremeni dejstva, da je Söderberg predvsem po idejni plati spisal nenavadno prikladen uvod v dvajseto stoletje, ki se je rado poigravalo z etično neodločnostjo glede ‘vrednosti’ življenja, ki je kasneje neposredno naslovilo vprašanje ljubezni in zakona (in s tem tudi seksualnega nadzora, ki v Doktorju Glasu nenehno tli), predvsem skozi prizmo feminizma. V središče je postavil tudi vprašanje vere in institucionalizirane religije in na nek način z njo opravil, ko je ubil pastorja prav zaradi njegovih spolnih navad, še ene nevralgične točke dvajsetega stoletja, polnega verskih premikov in teorij seksualnosti. In nato še splav in evtanazija, ki v zadnjem letu ali dveh dobivata nov zagon? A da ne zapadem v pretirane interpretacije: seveda gre za teme, ki so tako tesno pripete ob vprašanja življenja, smrti, spolnosti in družine, da so pač večno aktualne. Söderbergov doprinos je predvsem ta, da se nam zaradi časovne bližine in miselnih izhodišč (ki so sekularna in do neke mere nihilistična) njegova obravnava zdi dovolj znana. Obenem pa je tudi posredovana v osnovnih obrisih, ki naj zadanejo neposredno v nevralgične točke družbe in pripeta na zgodbo zdravnika, ki mu je poklicno in zasebno življenje ta vprašanja odprlo povsem naravno. In zdi se, da je osnovni čar knjige prav v tej igrivi neobremenjenosti ob tako zelo težkih vprašanjih, ne da bi jih ob tem kakorkoli odpravil. V resnici postanejo smrtno resna.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Neznosna lahkost ne-bivanja

    Silvija Žnidar

    Vsekakor je Machado de Assis avtor, o katerem moramo še več govoriti, ga brati, kateremu se moramo vselej znova približati na različne načine, saj se nam fiksni pomen vselej izmika, hoče sodelovati v igri uničevanja in sestavljanja, grajenja in minevanja.

  • Trenje orehov

    Veronika Šoster

    Že ob prvem stiku z Oceani, knjigo izbranih pesmi in proze sodobnega poljskega pesnika Andrzeja Sosnowskega, ugotovimo, da gre za trd oreh.

  • Intimno je postalo politično

    Klemen Kordež

    Sodeč po izpiskih iz COBISS-a je Zvonko Karanović je pri nas izredno slabo poznan srbski pesnik in pisatelj. Obravnavana zbirka je sploh prva knjiga v slovenščini, ki je posvečena le njemu, še več, tudi objav v najrazličnejših literarnih revijah je moč najti le za vzorec.