Tanguy Viel: Pariz-Brest

Prevedel Aleš Berger. Cankarjeva založba, Ljubljana 2016

Kaja Dragoljević

Med duhovitimi podredji, v katerih prvoosebni pripovedovalec razgrinja družinsko preteklost, Vielova inteligentna karakterizacija glavnega lika-pripovedovalca hkrati uspešno predstavi fenomen doma ostajajočih puer aeternusov. Francozi tem rečejo Tanguy, kar naključno sovpada s pisateljevim imenom. Obrobni detajl manj priča o korelaciji pisca z delom, a se pridružuje mnoštvu posrečenih besednih asociacij romana. Kjer so v prenosu na slovenski te izgubljene, bralec dobi pridobljeno z Bergerjem. Pripovedovalca Louis je v karikiranosti doziran preveč vešče, da bi lahko resno računali na avtobiografskost – ta pride do izraza pri opisih lokativa. Še dopustna meja verjetnega dilemo posmeh ali pomilovanje prepušča bralcu. Še tako seriozen, bo Vielu primoran priznati vsaj komplementarnost dinamike narativnega tempa s statično Louisovo žejo po avtonomiji, ki se namaka v lešnikovi kremi lično obloženega maslenega kolača, kar Louisovemu gordijskemu vozlu (in romanu) navidez daje status compliqué.

O avtorju. Še študira.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Siesta na dnu morja

    Barbara Leban

    V svoji knjigi se Pascual že vnaprej odpove zavezujoči kronologiji ter dokumentarni natančnosti in se namesto tega prepusti lastnemu toku misli. Njegovi eseji so polni bežnih vtisov, pomenljivih dogodkov in posrečenih metafor, ki nam pomagajo razumeti narod in deželo, v kateri živimo.

  • Zadeti, potopljeni

    Matej Bogataj

    Narkopolis pa ni samo niz bolj ali manj verističnih popisov zakajevalnic in v njih poseljenih komaj živih kreatur, ki so se izpostavila vrhunskemu opijskemu užitku z visokimi obrestmi za psihiko in zdravje, temveč ima roman tudi zaumno, iracionalno plat.

  • Izogibajte se pesnikom, to so izgubljeni ljudje!

    Zarja Vršič

    Vrnitev v Pandžrud, družbeno-zgodovinski roman tadžiškega pisatelja in prevajalca Andreja Volosa, ni samo pripoved o vrnitvi slepega perzijsko-tadžiškega pesnika Rudakija v njegov rojstni kraj, ampak je tudi živopisan oris družbene in kulturne klime med 9. in 10. stoletjem v času vladavine samarkandskega emirja Nazra na buharskem dvoru v današnjem Uzbekistanu.