Rachel Joyce: Nenavadno romanje Harolda Frya

Prevedla Neža Božič. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2016.

Barbara Leban

Harold peš prepotuje Anglijo, da bi obiskal na smrt bolno prijateljico, in ko premaguje brezmejna prostranstva, mimogrede najde še samega sebe. Pismo prijateljice v njem vzbudi slabo vest, roman o dolgem popotovanju pa je posledično tudi zgodba o iskanju samoodpuščanja in preseganju ustaljenih navad. Ob vseh žuljih na nogah in ljudeh, ki jih sreča na poti, rutine vajeni in od žene odtujeni Harold kar naprej podoživlja in razčiščuje svojo lastno življenjsko zgodbo; pot, ki jo prehodi, pa mu pomaga, da se notranje prerodi in pripravi na preizkušnje, ki ga čakajo na cilju. Avtorica se ob pisanju skuša izogibati čerem posploševanja, didaktičnim zaključkom in črno-beli karakterizaciji likov. Včasih ji z ironijo, humorjem in nenadejanim preobratom ali dvema to uspe, spet drugič pač ne.  Kljub težkim temam smrti, umiranja in odtujenosti je roman posledično predvsem lahkotno čtivo, ki stavi na optimizem za vsako ceno, na dobroto ljudi,  na moč volje, odpuščanja in kar je še teh stvari. Precej predvidljiva prostočasna proza in dobrodošel oddih po stresnem dnevu v službi, ne pa ravno Joyce. Tisti drugi namreč.

O avtorju. Barbara Leban (1990), študent z bolonjsko diplomo.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • U ti štofeljca, to pa je knjiga!

    Gaja Kos

    Kaj bi si še lahko želela od knjige, ki jo je napisala izvrstna avtorica, v kateri naokoli biciklirata dva izmed meni ljubših literarnih likov in ki v naslovu obljublja šport in morje, dve meni tako ljubi zadevi? Okej, nogomet ni ravno moja prva izbira, ampak vseeno … Je pravilen odgovor nič? Ne.

  • Ujeti trenutek v jantar besede

    Ana Geršak

    Tanikawa velja za eno najprepoznavnejših imen sodobne japonske poezije, tako prepoznavno, da se je več kot enkrat znašel na listi potencialnih prejemnikov nobelove. Če to ni dovolj: velja tudi za inovatorja na področju prepletanja videa in poezije.

  • Mozaično o cesarju

    Žiga Rus

    Slovenska naslovnica Williamsovega romana, ki Avgustovo podobo sestavi iz različnih izsekov njegovih kiparskih upodobitev – ali vsaj iz različnih pogledov na en sam kip – je vizualno kar dobro zadela Williamsove pripovedne odločitve. Vse do zadnje, tretje knjige, namreč Avgusta nikoli ne spoznamo skozi junakovo prvoosebno perspektivo.

Izdelava: Pika vejica