Michele Primi: Legende rokenrola

Zgodovina rokenrola, ki je z razglasitvijo Dylana za Nobelovega literarnega lavreata letos dokončno in zasluženo postal tudi del literarne scene (glasba se je pravzaprav po dolgem času spet dokončno vrnila k besedi), je bila večkrat mačehovska in neprizanesljiva do svojih otrok. V knjigi glasbenega publicista Primija so zbrani kratki pregledi usod nekaterih imen, brez katerih zgodovina glasbe ne bi bila takšna, kot jo poznamo dandanes. Imena se seveda ponujajo kar sama, od bluesovskega avtorja Roberta Johnsona, ki stoji na čelu knjige, preko Buddyja Hollyja, Hendrixa, Janis Joplin, Jima Morrisona do Amy Winehouse in Whitney Houston. Spremna beseda Jureta Longyke, ki opozori tudi na nekatera slovenska prezgodaj pokojna rokerska imena (med njimi so denimo Brane Bitenc, Kristijan Cavazza in Primož Habič), imenitno povzame večkrat grenko resnico na videz bleščečega šovbiznisa: »Roker je nevaren poklic. Terjal bi beneficiran staž.«