Michele Primi: Legende rokenrola

Prevedel Vasja Bratina. Spremna beseda Jure Longyka. Mladinska knjiga, Ljubljana 2016

Matej Krajnc

Zgodovina rokenrola, ki je z razglasitvijo Dylana za Nobelovega literarnega lavreata letos dokončno in zasluženo postal tudi del literarne scene (glasba se je pravzaprav po dolgem času spet dokončno vrnila k besedi), je bila večkrat mačehovska in neprizanesljiva do svojih otrok. V knjigi glasbenega publicista Primija so zbrani kratki pregledi usod nekaterih imen, brez katerih zgodovina glasbe ne bi bila takšna, kot jo poznamo dandanes. Imena se seveda ponujajo kar sama, od bluesovskega avtorja Roberta Johnsona, ki stoji na čelu knjige, preko Buddyja Hollyja, Hendrixa, Janis Joplin, Jima Morrisona do Amy Winehouse in Whitney Houston. Spremna beseda Jureta Longyke, ki opozori tudi na nekatera slovenska prezgodaj pokojna rokerska imena (med njimi so denimo Brane Bitenc, Kristijan Cavazza in Primož Habič), imenitno povzame večkrat grenko resnico na videz bleščečega šovbiznisa: »Roker je nevaren poklic. Terjal bi beneficiran staž.«

O avtorju. Matej Krajnc (1975), komparativist, pisec, kantavtor. Poleg svojih avtorskih zadev piše tudi literarne in glasbene recenzije, prevaja čudne in manj čudne pesnike in brenkače, ukvarja se z verzološkimi zadevami, zgodovino popularne glasbe, zgodovino satire, skuša pa nekako spravljati v red tudi lastno zgodovino, kar mu uspeva bolj ali manj dobro, […]

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tajkunovo domotožje

    Matej Bogataj

    Bahamski dokument je tako nekakšno nadaljevanje Odvetnika; za oba je značilno, da je v ozadju spletke avtoriteta, ki si jemlje pravico poseganja v karkoli. Ne glede na želje okolice, takšen gospodar upravlja z usodami vseh in obenem, po istem ključu, tudi z najbližjimi.

  • Poljub Rdeči kapici

    Matej Krajnc

    Kravos je dolga leta domala sam, v redki družbi (morda zgolj v družbi Ervina Fritza) stal na »neuvrščenem« polju poetike – ni bil ne tradicionalist, ne del eksistencialistične skupine, ne ludistov in tudi drugih avantgardistov ne.

  • Beli šum

    Ana Geršak

    Hrumenje časa se predstavlja kot biografija, ki se osredotoča na človeka, ne na delo. Ponaša se s tem, da se vpletanju glasbe skoraj povsem izogne. Izogne ali bolje poenostavi pa tudi odnos človeka do tistega, kar ga v tem primeru najočitneje konstituira in določa njegov odnos do sveta.