Mathias Enard – Alkohol in nostalgija

Mathias Enard, Alkohol in nostalgija. Prevedla Janina Kos. Ljubljana: Beletrina, 2017 (Zbirka Žepnice)

Ana Geršak

Med alkoholom in nostalgijo manjka nezanemarljiva omemba drog, ampak roman bi v tem primeru že zadobil preveč bitniško rock&roll komponento, ki se pač ne sklada z romantično bécaudovsko predstavo o Rusiji in njenih Natalijah. Pripoved, označena za kratki roman, sicer pa »precej zvesta priredba stominutne radijske igre, napisane na trans-sibirski železnici med Moskvo in Novosibirskom« v letu rusko-francoskega prijateljstva 2010, ki očitno le ni bilo tako močno, da bi priskrbelo sredstva za nadaljevanje poti do Vladivostoka, se močno naslanja na Cendrarsovo Prozo Transsibirico, mestoma uspe ohraniti nekaj njene poetičnosti (in dolgih povedi), kar jo rešuje banalnosti vzpostavljenega zapleta, bertoluccijevske sanjaške trojice, in sploh se zdi, da gre za kolaž iz dolgega niza hommageov, citatov, pastišev in seznama paradnih avtorjev à la Dostojevski, Gogolj, Carver, Cendrars, nekje v ozadju se po peronih sprehaja tudi duh Jerofejeva, da zapolni to praznino, ki bi sicer obtičala med utrujenim ljubezenskim trikotnikom in didaktičnim uvodom v Rusijo za telebane, a konec koncev vse skupaj poskrbi za prikupno zgodbico, ravno prav nostalgično in hlapljivo. Ravno prav med enim in drugim kozarcem belega.

O avtorju. Ana Geršak se je rodila, živi in bo enkrat verjetno umrla, v kolikor bo dokazano, da solipsizem zavaja. Do takrat nekaj piše, kritizira in glumi črva v loju.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Igor Marojević – Mamina roka

    Pavla Hvalič

    Kočljivost tematike se staplja s sproščenim jezikom ali − kot se glasi v romanu velikokrat uporabljena besedna zveza – roka roki. Torej: to drži kot pribito.

  • Vsa ta slaba vest

    Katarina Kogej

    Obstajajo zajetni romani, obstajajo ambiciozni romani, obstajajo romani z ambicioznimi naslovi in obstaja Čistost.

  • Na Divjem zahodu nič novega

    Zarja Vršič

    Kljub obilici takih in drugačnih nepomembnih dogodkov ima pri Atxagi bralec ves čas občutek, da se v romanu pravzaprav nič zares ne zgodi; dogodki, o katerih piše, sami po sebi niso pomembni in ne vodijo nikamor. Na Divjem zahodu torej nič novega.