Igor Marojević – Mamina roka

Igor Marojević, Mamina roka. Prevedel Jurij Hudolin. Ljubljana: Beletrina. (Zbirka Žepna Beletrina)

Pavla Hvalič

Šestnajstletni protagonist romana Mamina roka radio opisuje tako: »Aparat je imel zvočnik, preoblečen v tkanino, ki je bila podobna tekstilu, iz katerega se delajo debele ženske nogavice in tista bolj tanka krila, ki so vedno videti pomečkana. Dva velika gumba na radiu sta bila od daleč videti kakor ženski bradavici.« V tekstu je na sploh veliko ukvarjanja s telesom, tako ženskim kot moškim. Pisatelj namreč opisuje odraščanje, ki je prepleteno ne samo z odkrivanjem lastnega telesa, ampak tudi s spoznavanjem zgodovine kraja, v katerem prebiva, in predvsem – lastne hiše. Slednje ima tako rekoč pred nosom, vprašanj ni težko postavljati, še sploh, če se navezujejo na zagledanost v sestri, Nemki: Herto in Sonjo. Prek njiju odkriva preteklost podonavskih Nemcev, ki so po drugi svetovni vojni doživljali podobne pretrese kot njegova družina. Odkrivanje družinske intime poteka hkrati z razkrivanjem zgodovinskih, družbeno-političnih detajlov, vezanih na omenjeni sestri – Šleserki. Iz romana se v končni fazi izlušči problem: v kolikšni meri lahko neka širša, družbeno-zgodovinska vpetost vpliva na medosebne odnose in obratno. Pri čemer pisatelj nič ne žuga, saj skozi naiven pogled personalnega pripovedovalca probleme šele spozavamo, z igrivimi in napetimi dialogi pa zaostrenost že privzetih položajev protagonistov postopoma narašča. Kočljivost tematike se staplja s sproščenim jezikom ali − kot se glasi v romanu velikokrat uporabljena besedna zveza – roka roki. Torej: to drži kot pribito.

O avtorju. Pisanje literarnih recenzij je Pavli ostalo še iz študentskih let. In ker je navada železna srajca, jo le stežka slečeš.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Na Divjem zahodu nič novega

    Zarja Vršič

    Kljub obilici takih in drugačnih nepomembnih dogodkov ima pri Atxagi bralec ves čas občutek, da se v romanu pravzaprav nič zares ne zgodi; dogodki, o katerih piše, sami po sebi niso pomembni in ne vodijo nikamor. Na Divjem zahodu torej nič novega.

  • Viktor Jerofejev: Telo

    Barbara Leban

    Jerofejev, ki se je prostovoljno odpovedal visokemu položaju v skorumpirani družbi, stavi na iskrenost, ne pa tudi na obzirnost.

  • Poslednje niti človeškega dostojanstva

    Tomaž Kozamernik

    Ozka pot globoko do severa, kljub slavni Bookerjevi nagradi, vsebuje precej tega, kar je kazilo že Flanaganove pretekle izdelke. Kljub uspešnemu podajanju posameznih pripovedi čez labirint različnih časovnih obdobji in zavidljivi meri čustvenih občutij ter medvojne maloumnosti, se v besedilu, še posebej očitno pa v zadnjem delu, odraža prenasičenost.