29. decembra 2016

Henry David Thoreau: Državljanska nepokorščina

Prevedel Tomaž Grušovnik. LUD Šerpa, Ljubljana, 2016 (Zbirka Žepna Šerpa)

Katarina Kogej

Z esejem Državljanska nepokorščina, prvič izdanim leta 1849, se je Thoreau namenil izpolniti svoj delež pri izobraževanju državljanov. Povod je preprost: tedanja vlada je bila slaba in neuporabna, skratka, morala bi delovati bolje. S pozicije posameznika Thoreau nato razmišlja o svoji vlogi znotraj takšnega delovanja, predvsem pa ga zanima, kako bi lahko svojo vpletenost zmanjšal. Za dosego tega cilja v revolucijski maniri zagovarja dejanja pred volitvami, v praksi pa zavračanje avtoritete udejanja z načelnim neplačevanjem davkov. Izkušnja noči v zaporu, kjer se zaradi tega znajde, ga le še utrdi v  prepričanju, da država lahko izvršuje oblast nad telesi, svobodomiselni duh pa je pred nepremišljenostjo vladarjev varen. Izražena stališča so Thoreauju kasneje prinesle različne oznake: gre za upornika, skrajnega individualista ali sanjača? Pri presoji je v pomoč spremna beseda Tomaža Grušovnika, v kateri je zbral različne interpretacije odmevnega besedila. Kratkotrajna bralna izkušnja, ki pa ima lahko dolgotrajne posledice.

O avtorju. Katarina Kogej (1993) je študentka magistrskega programa anglistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Rok Plavcak pravi:
    4. 1. 2017 ob 00.03

    Dobro priporočilo odličnega prevoda Thoreujevega spisa, po katerem sta se zgledovala tudi Martin Luther King in Gandhi. Vsekakor je izpostaviti izvrstno Grušovnikovo spremno študijo, v kateri lucidno interpretira Thoreaujevo misel in jo kontekstualno umesti v prostor znotraj filozofske tradicije (Emerson, Nietzsche, transcendentalizem, unitarizem itn.). Ta je v vseh pogledih več od samo pomagalnega zbira interpretacij, kot je razvidno iz skopega opisa.

  • Rok Plavcak pravi:
    4. 1. 2017 ob 00.12

    *treba izpostaviti; se opravičujem za spregled.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

  • Ta, ki ga hočemo

    Marin Justin

    (Kritika, komentar,  7 min)

    Nezakonita melanholija je tretja zbirka za objavo v slovenščini napisanih tekstov Carlosa Pascuala, »počasnega turista« iz Mehike, ki je, kot pravi sam, Ljubljano najprej želel uporabiti kot izhodišče za raziskovanje Vzhodne Evrope in Balkana, potem pa se je tu ustalil, začel pisati za slovenske časopise in ustanovil svoje neodvisno gledališče. Njegove tekste smo v prevodih Mojce Medvedšek tako lahko najprej brali v Delu, Dnevniku, Literaturi, Sodobnosti in drugih revijah, nato pa so bili izdani še v samostojnih zbirkah: pred Nezakonito melanholijo sta izšli še zbirki O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (LUD Šerpa, 2015) in Debeli zidovi, majhna okna (Cankarjeva založba, 2017).

  • Razgiban ritem človeškega

    Silvija Žnidar

    (Kritika, komentar,  7 min)

    Muanis Sinanović je v okviru Prepišne Literature, ki si je za svojo izhodiščno topiko izbrala esejistiko, »razgrnil« svoj odnos do pisanja eseja: ta prozna oblika mu je še posebej blizu, ker ne zahteva rigoroznega izrekanja neke temeljne resnice, temveč omogoča različna, fragmentarna pristopanja, približevanja k njej.

  • Literarni univerzum solipsizma, samote in somraka

    Silvija Žnidar

    (Kritika, komentar,  8 min)

    Tok človeške zavesti in percepcije je prej kot celostna, nemotena pripoved dojet kot zapleten proces »mentalnega aparata«. Podobno je s spominom na že doživeto: nikoli ne vidimo cele slike, linearne premice doživljanja, temveč spomin obstaja v obliki iztrganih podob, okruškov, anahronističnih (vračajočih se) fenomenov. Vsaj tako (je) razmišlja(l) nemški pisatelj Arno Schmidt (1914–1979) oziroma njegova proza, ki skuša življenjskim doživljajem in mislim najti lastno, adekvatno literarno formo.

Izdelava: Pika vejica