29. decembra 2016

Henry David Thoreau: Državljanska nepokorščina

Prevedel Tomaž Grušovnik. LUD Šerpa, Ljubljana, 2016 (Zbirka Žepna Šerpa)

Katarina Kogej

Z esejem Državljanska nepokorščina, prvič izdanim leta 1849, se je Thoreau namenil izpolniti svoj delež pri izobraževanju državljanov. Povod je preprost: tedanja vlada je bila slaba in neuporabna, skratka, morala bi delovati bolje. S pozicije posameznika Thoreau nato razmišlja o svoji vlogi znotraj takšnega delovanja, predvsem pa ga zanima, kako bi lahko svojo vpletenost zmanjšal. Za dosego tega cilja v revolucijski maniri zagovarja dejanja pred volitvami, v praksi pa zavračanje avtoritete udejanja z načelnim neplačevanjem davkov. Izkušnja noči v zaporu, kjer se zaradi tega znajde, ga le še utrdi v  prepričanju, da država lahko izvršuje oblast nad telesi, svobodomiselni duh pa je pred nepremišljenostjo vladarjev varen. Izražena stališča so Thoreauju kasneje prinesle različne oznake: gre za upornika, skrajnega individualista ali sanjača? Pri presoji je v pomoč spremna beseda Tomaža Grušovnika, v kateri je zbral različne interpretacije odmevnega besedila. Kratkotrajna bralna izkušnja, ki pa ima lahko dolgotrajne posledice.

O avtorju. Katarina Kogej (1993) je študentka magistrskega programa anglistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Rok Plavcak pravi:
    4. 1. 2017 ob 00.03

    Dobro priporočilo odličnega prevoda Thoreujevega spisa, po katerem sta se zgledovala tudi Martin Luther King in Gandhi. Vsekakor je izpostaviti izvrstno Grušovnikovo spremno študijo, v kateri lucidno interpretira Thoreaujevo misel in jo kontekstualno umesti v prostor znotraj filozofske tradicije (Emerson, Nietzsche, transcendentalizem, unitarizem itn.). Ta je v vseh pogledih več od samo pomagalnega zbira interpretacij, kot je razvidno iz skopega opisa.

  • Rok Plavcak pravi:
    4. 1. 2017 ob 00.12

    *treba izpostaviti; se opravičujem za spregled.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

  • »V resnici ni nobenega ‘v resnici’.«

    Irina Lešnik

    (Kritika, komentar,  5 min)

    Posrečeno naključje ali pa tudi ne, da avtor, ki ga mnogi že uvrščajo med klasike, v svoji prozi opisuje na videz urejeni kaos sodobnega sveta, ki ga do temeljev zamaje že sama misel na novo realnost. Ta sicer nikjer ni jasno opredeljena, a zagotovo vključuje dvom v vsakršno zveličavno resnico.

  • Mojstrstvo fikcije

    Silvija Žnidar

    (Kritika, komentar,  7 min)

    Pri Coetzeejevem Peterburškem mojstru bi se v bistvu dalo razpravljati o marsičem. O mizernosti revnih, ki živijo v življenju sovražnih okoljih, nasilju nad ženskami, o zlorabi oblasti in cenzuri, kar se do neke mere zrcali v dialektiki med Nečajevim in Dostojevskem, o tragiki žalovanja in soočanju z izgubo, itd.

  • Roman kot zgoščina

    Aljaž Krivec

    (Kritika, komentar,  7 min)

    Težko otresti vtisa, da je Doktor Glas pravzaprav prav takšen kot leto njegovega izida: polnokrven in heterogen. Na pičlih 150 straneh uspe pripovedovalec prevprašati religijo, ljubezen (in zakon), smrt, samomor, splav … In to ne da bi ob tem zazvenel kakorkoli prenapihnjen.

Izdelava: Pika vejica