29. decembra 2016

Henry David Thoreau: Državljanska nepokorščina

Prevedel Tomaž Grušovnik. LUD Šerpa, Ljubljana, 2016 (Zbirka Žepna Šerpa)

Katarina Kogej

Z esejem Državljanska nepokorščina, prvič izdanim leta 1849, se je Thoreau namenil izpolniti svoj delež pri izobraževanju državljanov. Povod je preprost: tedanja vlada je bila slaba in neuporabna, skratka, morala bi delovati bolje. S pozicije posameznika Thoreau nato razmišlja o svoji vlogi znotraj takšnega delovanja, predvsem pa ga zanima, kako bi lahko svojo vpletenost zmanjšal. Za dosego tega cilja v revolucijski maniri zagovarja dejanja pred volitvami, v praksi pa zavračanje avtoritete udejanja z načelnim neplačevanjem davkov. Izkušnja noči v zaporu, kjer se zaradi tega znajde, ga le še utrdi v  prepričanju, da država lahko izvršuje oblast nad telesi, svobodomiselni duh pa je pred nepremišljenostjo vladarjev varen. Izražena stališča so Thoreauju kasneje prinesle različne oznake: gre za upornika, skrajnega individualista ali sanjača? Pri presoji je v pomoč spremna beseda Tomaža Grušovnika, v kateri je zbral različne interpretacije odmevnega besedila. Kratkotrajna bralna izkušnja, ki pa ima lahko dolgotrajne posledice.

O avtorju. Katarina Kogej (1993) je študentka magistrskega programa anglistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Rok Plavcak pravi:
    4. 1. 2017 ob 00.03

    Dobro priporočilo odličnega prevoda Thoreujevega spisa, po katerem sta se zgledovala tudi Martin Luther King in Gandhi. Vsekakor je izpostaviti izvrstno Grušovnikovo spremno študijo, v kateri lucidno interpretira Thoreaujevo misel in jo kontekstualno umesti v prostor znotraj filozofske tradicije (Emerson, Nietzsche, transcendentalizem, unitarizem itn.). Ta je v vseh pogledih več od samo pomagalnega zbira interpretacij, kot je razvidno iz skopega opisa.

  • Rok Plavcak pravi:
    4. 1. 2017 ob 00.12

    *treba izpostaviti; se opravičujem za spregled.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

  • Neustavljiva igra trenja jezika

    Silvija Žnidar

    (Kritika, komentar,  7 min)

    »jaz sem / tekst sploh / ko govorim // s tabo / na poti / v govor/ico // not čist not / sem / jaz«, piše Ana Pepelnik v svoji najnovejši pesniški zbirki z naslovom Treš. In ravno »primat« govorice, njeno ozaveščanje, njena pozicioniranost v ospredje, razstavljanje, sestavljanje in preigravanje jezika v raznih pomenskih, poetskih kontekstih, je (najbolj) razpoznavna karakteristika te zbirke.

  • Volkovi na poslednjem banketu

    Diana Pungeršič

    (Kritika, komentar,  7 min)

    Dejan Koban je pesniški aktivist v najširšem pomenu besede, avtor, ki torej ne piše le lastne (vse bolj angažirane) poezije, temveč (so)ustvarja tudi javni prostor poezije, v povezovanju gradi svojske inkubatorje za mlade pesnike_ce, pa naj bo to na Mladih rimah, v okviru skupine IGNOR ali kot selektor zbirke Sončnica, vsa nora od svetlobe pri Književnem društvu Hiša poezije. Na literarni sceni je nespregledljiv, a ne zaradi izpostavljanja, siljenja v ospredje, temveč zaradi širine njegovega delovanja, v katerem se očitno zrcali zanesen in poeziji scela predan duh.

  • Srhljivi objem razkroja

    Silvija Žnidar

    (Kritika, komentar,  8 min)

    Mojstrstvo proze ameriške pisateljice Shirley Jackson (1916–1965) je v tem, da v ničemer ne pretirava. Čeprav avtorica pogosto operira znotraj žanra (ameriške) gotske fikcije, ki … →

Izdelava: Pika vejica