Rjoveča Filomela ali pesniški jezik Djune Barnes

Djuna Barnes, Ni spola v očesu fosila: Izbrana poezija. Izbor, prevod in spremna beseda: Miklavž Komelj. Ljubljana: Škuc, 2018 (zbirka Vizibilija)

Silvija Žnidar

Srečanja z literaturo Djune Barnes ne vodijo v ležerne bralske sprehode, branje Djune Barnes je kolizija, ki vodi v fantastičen blodnjak besed, neulovljivih, neoprijemljivih fluidnih podob in prikazni. V slovenskem knjižnem prevodu smo se s pisateljičinim pomensko nasičenim, zapletenim in nokturnim jezikom spoznavali preko romana Nočni gozd, nič manj zahteven pa ni niti sicer humoren, a dvoumen in kompleksen Damski almanah. Pa vendar je njena lirika tista, ki najbolj dislocira, spodnese v nek drug poetični svet, kjer pomeni in smisli niso samoumevni, kjer se podobe in besede vežejo po neznani logiki. Ni spola v očesu fosila, izbor iz avtoričine pesniške zapuščine v prevodu in izboru Miklavža Komelja nam daje priložnost, da se približamo nenavadnim liričnim kreacijam Djune Barnes, da večkrat znova zagrizemo v trd oreh, ki ga predstavljajo, ter jemo od sadu dvoumnega, negotovega spoznanja.

Literarna veda spaja poezijo Djune Barnes z modernizmom. Zbornik Modernist Women Poets (Modernistične pesnice) naniza ustvarjalko ob znana imena kot so Mina Loy, Gertrude Stein, H. D. in Marianne Moore. Čeprav gotovo najdemo podobnosti in slične tendence med pesnicami te struje, pa se v nasprotju z velikim številom drugih modernističnih pesnic in tudi pesnikov Barnes morda najbolj očitno razlikuje od njih v tem, da se upira »deformaciji forme«, rabi prostega, svobodnega verza. Njene pesmi povečini sledijo strogemu metru in obliki, njihova rušilna in eksplozivna moč pa se napaja predvsem iz nepredvidljive, drzne sintakse, iz temačnih in divjih podob, subverzivnih vsebin, nerazrešenih kontradikcij, iz križanja raznih pomenskih polj, ki bralca vodijo v več smeri, a mu nikoli ne dopuščajo gotovosti, vztrajajo v nenehnem občutku nedokončanosti in izmikanja. V nihanju med preteklostjo in sedanjostjo se pesmi spogledujejo z dekadenco in avtorji starejših obdobij, vendar pa se ne prepustijo regresiji, temveč modernizirajo preteklo, ga vstavijo v nov kontekst in dialog. Pri tem ne gre niti za golo preigravanje in estetizacijo jezika, njena lirika izkazuje jasno zanimanje za stanje žensk v moderni družbi, uveljavlja lezbični eros, postavlja se na stran nočnih, zatiranih in propadajočih figur, spopada se z grozljivo votlostjo raznoraznih izgub znotraj sodobnosti.

Ženska v vsej svoji moči ali nemoči, v fragmentaciji lastnega izkustva, je pogosto ena izmed bolj razvidnih pesniških podob Djune Barnes. Pri tem izstopa Knjiga odvratnih žensk, prva v zbirki. Barnes se tukaj zoperstavlja estetiki vizualne in duhovno sublimne lepote, njene ženske niso nadčloveške, angelske muze iz kakšne romantične ali prerafaelitske poezije; kot napoveduje naslov, so odurne. So nočna, pritlehna bitja, so izolirane in brezimne duše, prignane na rob, so izgubljene entitete, vrezane nekje v črnini matrice med živim in mrtvim, zaznamovane s histerijo in nevrotičnostjo modernosti. Groteskni opisi denaturalizirajo njihovo telo, določeno z družbenimi konstrukti. Pesem kot je S Pete avenije navzgor slika podobo distorzije ženskega lika, ki se razpira v groteskno in meseno (Mi bi te čutili / zvito od strahu, / nagnjeno  nad plodna polja, / strmečo brez sramu, / ko grenko potiskaš / skozi uho). »S trebuhom, veličastno nabreklim v  prostorje« ta bizarna ikona kraljuje urbanemu karnevalu, kjer telesno prekipeva čez meje. Podobno atmosfero ustvarjata Od tretje avenije naprej ter Videna z »L«. Slednja pesem slika živo, vznemirjajočo, brezbrižno, zemeljsko čutno dekle, prva pa z različnimi registri pesni vpad umazanega, blaznega v meščansko okolje (In zdaj s stopali navzven gre / ob odpadkih ulice / ali se valja pod umazano rjuho nekje v mestu). V elementih aberacije in morda celo norosti spominja na T. S. Eliotovo Histerijo (Ali se v prostor reži preveč prazno, / prazen prostor je na njenem obrazu – / kamor ni nič prišlo namesto / visokih, rezkih krikov), vendar njena pisava sporoča manj odpora do ženskega lika. Iz pesmi preži tudi živeča smrt, ki vzpostavlja kontinuiteto med maternico in grobom, in ki pogosto pronica tudi skozi druge Barnesine verze. Somrak prepovedanega preigrava nasprotja živega in mrtvega (In v tvojem žitju vse grimase / mrtvih), jih povezuje z dimenzijami izkrivljenega in pošastnega, pesem Samomor pa vpeljuje verze dveh ženskih trupel, ki upovedujeta anatomijo noči, melanholije, propada in smrti. Distančen, rezek, skorajda suh razteleševalski jezik, ki inscenira smrt(nost), spominja na kasnejšo Gottfried Bennovo ekspresionistično pisavo Mrtvašnice. Estetika grdega, napajajoč se iz dekadence, je tista, ki daje moč Knjigi odvratnih žensk; živalskost, prepletena s tkivom ženske, smrt, ki preži izza kotičkov urbanega okolja, pesimizem propada, ki se spogleduje s peklenskim, ustvarjajo neverjetno silo poezije Djune Barnes, ki jo postavi v bližino še ene izredno imaginativne ter ikonoklastične avtorice, nemške nadrealistke Unice Zürn, stvariteljice Jerihovskih tromb. Obe piski uporabljata imaginarij potujene narave in živali, katerega sporočilnost je pogosto zvezana s smrtjo, jalovostjo, odporom do (meščanskega) sveta. Skupno jima je tudi tesnobno izkustvo družbene odpadnice in dramatiziranje meja ženskih teles.

Pesmi preostalih zbirk (med katere sodita Knjiga, ponatisnjena kot Noč med konji ter Bitja v abecedi) in druge pesmi iz pesničine zapuščine nadalje razvijajo nastavke Barnesinih začetkov. Lahko bi celo dejali, da radikalizirajo strukturo in kompleksnost jezika, prevprašujejo pojma nuje in naključja, stopnjujejo grotesko in pridih gotike, intenzivno plešejo s smrtjo, obsesivno reflektirajo čas, človeško vpetost vanj, brazdajo vprašanja izvora, ki je neoprijemljiv. Pesnica prodira k skritim in razpršenim sledem eksistence, nevidnim občemu pregledu, razplasti lupine človeških tesnob, iz izkustva izpeljuje hibridne podobe, ki uhajajo pomenu, smislu vsakdanjosti. Pogosto to počenja z vztrajno repetitivnostjo in variacijami osnovnega verza, fraze, misli. Pomaga si tudi z gosto intertekstualnostjo, ali kot piše Miklavž Komelj v spremni besedi z »»baročno« gostoto, polno intertekstualnih referenc«, ki »napotuje na iskanje skritih pomenov, obenem pa neusmiljeno spodmika orientacijske točke prav tam, kjer bi »polnost smisla« pričakovali kot nekaj samoumevnega«.

Pesmi se kot že omenjeno pogosto poslužujejo imaginarija živali (za Bitja v abecedi bi lahko dejali, da so osnovana na tradiciji srednjeveških bestiarijev), dodajajo religiozne in mitološke like in motive, ki pa v kontekstu celotne pesmi delujejo enigmatično, celo deviantno, kot tujki ali kot orodje demistifikacije, predrugačenja lastnega izvornega pomena. V ozadju rabe teh podob slutimo grozo, navezujočo se na nemoč, nezmožnost, zapuščenost. Djuna Barnes namreč več kot enkrat postavlja vprašanje Na katerem trnku groze se prehranjuješ? – in groza je tista, s katero nas hrani. Pesmi Spremenjenje in Radioaktivni prah čez nebesa (druga pesem je predelava, variacija prve) se zdita kot vzvraten apokaliptičen film o stvarjenju, kot kreacija vračajoč se v destrukcijo, kot spodsekan krik nepovratnosti ( V prazno grlo Mojzesa / kot dim deró vse besede nazaj. // Iz zemlje rjove Lucifer, / Kristus pade v svojo smrt). Občutek obstoja je zlomljen, prav tako upanje na regeneracijo. Pesmi na variacijo Pomladnega obreda po drugi strani slikajo hromečo nezmožnost spoznanja, refleksije znotraj same srčike svojega obstoja. Preganjana divjad in Truplo, ki hodi se zdita kot tesnobni borbi s staranjem, smrtnostjo in obsodbo na okove nedojemljivega časa. Veliko pesmi je prežetih z zapuščenostjo, tako individualne kot obče, ljubezen je večinoma odsotna, oddaljena, zvezana s smrtjo in izgubo (Šest spevov o Khalidin, Cvetoče truplo, Finis…).

Tudi jaz pesmi se zdi razpršen, fragmentiran, vračajoč se v prvinsko kaotičnost (ki pa pri Barnes vseeno vsebuje neko notranjo logiko). Izpovednih pesmi, ki bi uporabljale prvo osebo ednine, je v tej zbirki na sploh malo. Verzi igrajo na brezosebnost, v ospredje stopa drugost, ki konzumira sebstvo. Za verz »Ni spola v očesu fosila, / zvodnik, pojdi mimo« (in njegove večkratne variacije), se zdi, da priklicuje čisto drugost, ki s svojo nedoločeno pradavnino, izžarevajočo v sedanjosti, izziva individualnost, negira konstrukte in pojmovanja ljudi. Bestialnost, vezana na živali, prav tako uteleša tisto drugost, ki je tako oddaljena od vsakdanjega, da zareže v srčiko človeka. Po besedah Miklavža Komelja se namreč pri Djuni Barnes »pogled okamnine in pogled živali v svoji ireduktibilni tujosti povezujeta z najintenzivnejšo človeško notranjo izkušnjo«. Vprašanju statusa subjekta se tako Djuna Barnes morebiti najbolje približa skozi uprizarjanje tujosti, Drugega.

Djuno Barnes smo morda predstavili kot zahtevno, težko avtorico. To bi težko zanikali, vendar to nikakor ne pomeni, da se je moramo izogibati. Nasprotno – s svojo nasičeno, neukrotljivo poezijo predstavlja edinstveno avtorico, tako svojega obdobja kot tudi za danes. Njen jezik je trk, ki pretresa, in ki še dolgo odzvanja. Morda ne daje gotovosti, ali ponuja popolne smiselnosti, pa vendar, ko stopiš vanj, se približuješ nedojemljivemu. Če si izposodimo misel iz Damskega almanaha Djune Barnes: »To je blodnjak, iz njega ne bomo našli poti, četudi jo že dolgo poznamo. Precej vrtenja vretena stanjša nit obupa in precej poskakovanja tkalskega čolnička splete smisel iz težav, pa vendar nočemo nič od tega, vreteno ženemo brez cilja, čolnič gonimo brez hranila in pletemo iz zraka plašč bolesti«. To bi lahko bil tudi eden izmed približnih opisov avtoričine poezije. Gordijski vozel njenih besed in žareča temina, ki jo oddajajo, imata svoj čar. Djuna Barnes je na nek način rjoveča Filomela iz svojih pesmi: nasilje jezika, travme in obstoja sporoča skozi jezik Drugega.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Neznosnost teže bivanja ali kako danes preživeti?

    Domen Slovinič

    Ljubav reče greva je zatorej kompleksna in presunljiva zgodba o preživetju, pomembna tudi za razumevanje stiske, ki predstavlja vsakdanjo peklensko realnost marsikaterega posameznika tukaj in zdaj.

  • Intimnost v času prekarnosti in brezdomnosti

    Muanis Sinanović

    Pesmi so tematsko osrediščene okoli intimnih odnosov in telesnosti. Čeprav ni jasno ali gre pri ljubezenskem partnerju lirskega lika za eno osebo ali več njih, lahko rečemo, da artikulirajo prekarnost sodobne ljubezni v nekem civilizacijskem horizontu. Pesnik z občutljivostjo raztira tenčice erotske travmatičnosti in v njih išče sublimno.

  • Uničiti spol: Rachilde in Gospod Venera

    Silvija Žnidar

    Gospod Venera se morda bere hitro, celo mrzlično; ujame te v senzacijo, a senzacija ni prazna. Ne izzveni takoj, ko odložiš knjigo. Pušča polemične sledi in vztrajna vprašanja.

Izdelava: Pika vejica