Ritem telesa, telo verza

Anja Novak - Anjuta, Rane rane. Ljubljana: Sanje, 2020

Miha Marek

V osrčju pesniške zbirke Rane rane, nominirane za najboljši prvenec na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu, je plast praznih, krvavo rdečih listov. Čemu je namenjen vsak od njih, natančno piše v kazalu. Tudi ta kritika naj bi spadala na te nepopisane strani: na »prazno stran za kritiko pesniške zbirke«. S to središčno, surovo praznino Rane rane kažejo, da nočejo biti zaključena knjiga, ampak odprt pesniški projekt, ki se opira na gledališčenje in socializacijo poezije ter na njeno večmedijsko prisotnost in spremenljivost.

Anja Novak – Anjuta, igralka Slovenskega mladinskega gledališča, prejemnica vrste nagrad za gledališko in filmsko delo, je doslej že objavila dve krajši zbirki pesmi (Rdeča je za ljubezen, 2010; Nisem glih nadsuper, 2012). Poezijo je vselej povezovala z gledališčem in glasbo, kar kažejo njena avtorska projekta Sanjalnik (2013) in Imela bi otroke, vrt in petnajst zajcev (2015) ter njeno sodelovanje pri koncertnem projektu Dviganje glasu (2016). Nekatera besedila iz teh predstav je pesnica prevzela v zbirko Rane rane, še več tovrstnih materialov pa je vključenih v spremljajočo spletno stran ranerane.si, ki poleg tega vsebuje bogastvo prispevkov množice drugih umetnic in umetnikov s številnih področij. Tako je projekt Rane rane povzetek in nadgraditev dosedanjega pesniškega in gledališkega dela Anje Novak, hkrati pa to delo socializira – ga naveže na delo drugih. Knjiga Rane rane naj ne bi bila zgolj knjiga, ampak naj bi se »aktivno razraščala v čas in prostor kot korenine in krošnja kakšnega drevesa«, kot piše v predstavitvenem besedilu.

A vendar je treba začeti pri knjigi, ki predstavlja trenutno utelešenje projekta. Medtem ko je projekt Rane rane, kot omenjeno, večmedijski, je sama knjiga zasnovana kot klasična pesniška zbirka, le da jo individualizira dovršeno oblikovanje Tajde Pavletič. Knjiga metaforično, telesno posnema svojo vsebino – je ozka, bela, z rdečo tkaninsko hrbtenico in komaj vidnim reliefnim naslovom z rdečo zarezo skozi sredino. Snežna koža, skozi katero sili kri. Tudi same pesmi posnemajo naslovno rano: so ozkega verza, v rdeči pisavi. Vsaka od stotero pesmi je, kot piše v začetnih navodilih, rana, ki jo je treba »oskrbeti«. Branje je oskrba ran, ki jih ustvari pisanje.

Ureditev zbirke nakazuje, da se rane začnejo vsekavati v družini. Ta hkrati vzbuja ljubezen in odpor: »Vsi računajo na / moje roke, da jih / bodo umirile / in vrnile. / Meni pa se vrača / hrana v požiralnik.« Sledi ljubezen, iz katere se, če se vrne v družinsko konstelacijo, izcimi nasilje (»Od A do Ž«). A mogoča je tudi neobremenjena nežnost: »Ker je bilo v spanju, / me je objela in mi / rekla, da sem / njena bela mačkica.« Zlorab(n)e, pogosto v sanjski atmosferi, so predvsem telesne (tepež, posilstvo, prisilna nosečnost); so neizbrisne, a vendar ne vodijo v vdajo, ampak v upor (»Punčka iz porcelana«, »Čarovnica«): »Zarjula bom kot / zver, da se ti bo / mrtvemu ustavil dih. / Pela bom od sreče / in veselja.« V nasprotju z zunanjim nasiljem so kostne rane tiste, pri katerih telo sámo grozi, da se bo izničilo. In nazadnje so tu izrazne in sanjske rane, pri katerih se domišljija razcveti v vse smeri, srhljive, krute, ironične, kritične, deziluzionirane, a tudi realistično pronicljive (»Vzeli so mi dom«, »Ostrina«).

Pesničino igranje s čustveno nabitimi položaji in figurami bi lahko povezali s psihodramo, terapevtsko metodo, ki temelji na skupinskem uprizarjanju individualnih problemov. Na to namiguje več povezav. Anja Novak je denimo nastopila v odmevni predstavi Slovenskega mladinskega gledališča še ni naslova (2019), katere režiser Tomi Janežič uporablja psihodramsko metodo (za to vlogo je tudi prejela Borštnikovo nagrado za mlado igralko). Poleg tega je zbirko Rane rane predstavila na letošnjem festivalu psihodrame Krušče. Ob tem se zdi posebej povedno, da številne pesmi obnavljajo izrecno avtobiografske vsebine iz njenih prejšnjih projektov (poleg že omenjenih solov tudi novejšega performansa Moje telo, moja kletka, 2020). So rane torej pesničine rane, knjiga pa njena terapevtska metoda?

Ne, ali vsaj ne bistveno. Avtobiografsko-izpovedna plast je le prva, morda najočitnejša. Vendar večina pesmi teži drugam. Namesto da bi izpovedovale, se raje igrajo. Igrajo se na primer s pesniško-glasbenimi žanri, katerih poteze prevzemajo in mešajo. Številne pesmi imajo ostre, kritične in humorne poteze songa (»Mračni časi«, »Poklon svoji domovini«). Pri teh pesnico navdihuje njen »angel varuh« Brecht (kakor ga je imenovala ob premierni predstavitvi knjige). Pogosti so tudi motivi pravljice (»Dojenčki«), zlasti pa izstopa balada (»Uspavanka«, »Močna mora«, »Vroče gori«) s tragiko, grozo in pikrim humorjem, ki izdajajo botrstvo Svetlane Makarovič, brez katere, kot je ob premieri dejala pesnica, knjige ne bi bilo. Izpovedni naboj in žanrska igra pesmim vlivata nezamenljivo energijo, čeprav se včasih kakšna tudi zazdi brez zgradbe, nedodelana, površna ali odvečna (»Spotoma«, »Krvavica«, »Kdor se zadnji«, »Obvestilo starkam«). Pravljica, balada in šegav pogovorni ton, značilen za celotno zbirko, se zlijejo v pesnitvi »Princ«, ki prikaže tudi pesničino tehnično veščino.

Da je Anja Novak v stiku s spontanostjo jezika, kažejo že njene besedne igre: »nobene renaissance več / samo naissance / samo nonsens«, »Deflower power«, »Pogubno naprej!«, »V nebesih ni besa«, zlasti pa njen posluh za zvočnost besed: »Okrog mene prozorne / porozne vodene meduze.« A posebej zasije ritem. Verz je, ne glede na motivno sklenjenost ali raztrganost pesmi, praviloma discipliniran, naj gre za svobodni verz (»Junak našega časa«, »Neznožnost«), metrični oziroma silabotonični verz (ki se ravna po številu zlogov in redu naglasov) ali včasih, posebej omembe vredno, naglasni verz (ki se ravna po številu naglasov s spremenljivim številom vmesnih zlogov): »Délam v draguljárni Kresníce / v bívši stávbi od póšte. / Nósit móram pripónko / z iménom in čúden nakít.«

Na prvi pogled ni očitno, da je velik del verzov v zbirki metričen, ker se tudi pri metričnih pasusih verzne meje praviloma ne ravnajo po metrični zgradbi. Prestop (enjambement) zabriše metrično pravilnost: »Samo, če življenje / prepoješ, bo po / tvoji smrti zevala / tišina. / In šele takrat bo / slišati tvoj glas« (amfibraški trimeter in štirje trohejski trimetri). Metrični verz si torej nadene videz svobodnega verza, s čimer izziva samoumevnosti. Poleg agresivnih rim (»Poklon moji domovini v času preizkušnje«) in veščih asonanc (»Hvala, ker me nisi zlorabil«, »Svet«) prav metričnost in naglasnost največ prispevata k dinamiki pesmi. Menjava metra ima lahko celo dramaturški pomen. V jedrnati pesmi »Otroci« na primer središčni samotni jamb prevrne trohejski ritem v amfibraškega in s tem ustvari priostren aforizem: »Katastrofa / kako majhno / je to / kar zraste / iz te veličine.«

Silabotonika Ranih ran, ki spomni na veščino Svetlane Makarovič, deluje hkrati naravno in premišljeno. Je tudi nadvse raznolika. Izvrstna »Molitvica« je regularna, kar je sicer redkost: »Sveti zajček, / angel moj. / Bivaj vedno / ti z menoj« (trohejski dimeter). Pogostejši so nizi različno dolgih verzov istega metra, t. i. iregularni silabotonizem: »Ljubi zdaj njeno telo, / ljubi svoj greh in / deželo iz sanj, / ki nekoč jo je videl, / ko spal je na slami. / Ne ve, kaj bi rad / temu svetu povedal« (daktil). Natančnejša analiza bi pokazala, pri kolikšnem deležu metričnega verza Ranih ran gre za pravilen (jambski, trohejski, daktilski, amfibraški) silabotonizem, pri kolikšnem pa za manj strog silabotonizem na dvo- ali trizložni osnovi, torej ne jambski, ampak jambizirani, ne amfibraški, ampak amfibrahizirani ritem itn. Sicer so pesmi Ranih ran praviloma t. i. logaedi, ritmične mešanice: metrum se menjava skozi pesem, pa tudi prehaja v naglasni ali svobodni verz.

Vse te verzne oblike niso le prava formalna Koromandija, ampak so tudi notranje utemeljene, saj so vezane na vokalno naravo poezije Anje Novak, ki piše hkrati za oko in uho. Njena ritmika brez dvoma izhaja iz tega, da poezijo vselej jemlje tudi kot recitacijski ali pevski material. »Ni treba iskat, / že imamo / en jezik, / osnova je / beat.« Beat, ritem, je bit poezije.

Ker je verzna tehnika Ranih ran vezana na glasovno izvedbo, je dobrodošlo, da ima vsaka pesem v svoji spletni nadgraditvi, ki se jo doseže s skeniranjem spremljajoče QR kode, tudi glasovni ekvivalent – pesničino recitacijo. Poleg tega v spletni verziji skoraj vsako pesem spremljajo prispevki – videi, skladbe, pogovori, besedila, slike in risbe, fotografije, animacije –, s katerimi so projekt Rane rane podprli pesničini sodelavci in sodelavke. Ti dodatki na več načinov nadgradijo natisnjene pesmi. Lahko jih poglobijo, na primer s kratko zgodbo, ki pokaže tematiko pesmi z druge plati, lahko izobražujejo, na primer s strokovnim pogovorom o motnjah hranjenja, lahko popeljejo pesem v nov medij, najpogosteje z njeno glasbeno izvedbo, lahko pa tudi z domiselno zastranitvijo, na primer neformalnim intervjujem, usmerijo pozornost k delu ali osebnosti drugega umetnika ali umetnice. Rane rane torej predvsem z vidika bralstva, ki mu je prepuščena svoboda raziskovanja, res delujejo kot »povezovalen projekt«, kakor zapiše pesnica v končni zahvali.

Kljub občasno premalo strogi odbiri in dodelavi Rane rane utelesijo močan pesniški svet, hkrati surov in nežen, šegav in temačen. Medtem ko knjiga živi tudi samostojno, na papirju, gre celotni projekt korak dlje, ko spoji klasično izdajanje poezije z novo vizijo njenega ustvarjanja, objavljanja in popularizacije. Ko bodo fizični primerki zbirke razprodani, naj bi se spletna stran v celoti odprla za javnost. Takrat se bodo Rane rane iz papirne knjige preobrazile v virtualno: iz bube v metulja? In če je projekt Anje Novak – Anjute »vedno znova končan, a nikoli končen« – kako se bo utelesilo njeno prihodnje pesniško delo?

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Miha Marek je diplomirani francist, filozof in biolog, samozaposlen v kulturi kot prevajalec. Objavlja poezijo, prozo, strokovne članke in literarne kritike.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Usodna prepletenost zgodovine in intime

    Aljaž Koprivnikar

    Vrtnice vetra tako pred nas ob rekonstrukciji družinskega drevesa ter v spoju različnih usod prinašajo tenkočutno izmenjavo Zasebne zgodovine in Zgodovine sveta.

  • Sen poštenega kolonialista

    Robert Kuret

    Peščeni planet Franka Herberta je ena tistih knjig, ki še vedno čaka na primerno filmsko adaptacijo. Če so čilskemu fantastu Alejandru Jodorowskemu odrekli financiranje njegovega 7-urnega surrealističnega kolosa (Orson Welles, Dalí, Pink Floyd …), David Lynch pri svoji filmski adaptaciji ni imel pravice zadnjega reza.

  • Povorka

    Tomaž Grušovnik

    Ko so vse moje knjige poskenirane in varno vrnjene čez pult, me knjižničar prijazno vpraša, če želim poravnati dolg danes ali naslednjič. Kakšen dolg, je*emti?! Morali bi biti veseli, da knjige sploh še kdo bere!

Izdelava: Pika vejica