Revolucija zaradi dežja odpade

Josef Škvorecký, Strahopetci. Prevod: Nives Vidrih. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2018 (zbirka Moderni klasiki)

Zarja Vršič

V zadnjih dneh druge svetovne vojne se je v češkem obmejnem mestecu Kostelec odvila »revolucija«, ki jo je povojna komunistična oblast izrabila za krepitev narodne zavesti. Strahopetci Josefa Škvoreckega, poleg Kundere in Hrabala enega najpomembnejših čeških avtorjev 20. stoletja, omembe skoraj nevredno kostelško vstajo ne prikazujejo z ideološko povzdignjenega vidika, ampak z dobršno mero ironije in komičnosti, kar je bil tudi glavni razlog, da so knjigo ob izidu zelo slabo sprejeli.

Glavni junak Danny Smiřický se od neustrašnega revolucionarja, kakršnega je slikala povojna oblast, precej razlikuje. Začetek vojne je sicer pomembno zaznamoval njegovo mladost – po gimnaziji je šel namesto na univerzo na prisilno delo v tovarno orožja –, a se zdi, da ga ta izkušnja ni kaj preveč potrla. Dvajsetletnik rad osvaja dekleta, še rajši pa ima svoj saksofon in preigravanje jazz klasik s prijatelji. Roman je zasnovan kot Dannyjev dnevnik in obsega zadnjih nekaj dni druge svetovne vojne, ko so Kostelčani iz mesta s svojo »revolucijo« pregnali še zadnje Nemce in čakali, da se v mesto s tanki pripeljejo Rusi. Pripoved, podana skozi prizmo gimnazijca, je napisana v pogovornem jeziku, česar se je držala tudi prevajalka. Naracija se prav tako spreminja glede na situacijo: med napetim zunanjim dogajanjem postaja odsekana, stavki pa se vedno bolj daljšajo pri Dannyjevih notranjih monologih, še zlasti, ko vneto premišljuje o puncah ali jazzu.

Dannyju za celotno vojno situacijo ni kaj dosti mar; dosti bolj ga zanimajo druge stvari. V času dogajanja je to Irena, v katero je menda blazno zaljubljen, vseeno pa bralcu hitro postane jasno, da ga verjetno le razganjajo hormoni in da mora svoja romantična pričakovanja pač nekam projicirati. Danny revolucionarno akcijo izkoristi predvsem za junaško poziranje z avtomatom (ki ga sicer ne zna uporabljati) pred fotografskim objektivom, da se bo lahko s sliko kasneje považil pred Ireno. »Ves Kostelec in revolucija in fantje in Irena. Blazno me je kratkočasilo in blazno sem se veselil vsega tega,« pravi Danny. Čeprav mu orožje mestne starešine vzamejo in ga dodelijo vstajnikom, ki so služili vojaški rok, ni preveč razočaran: važno je, da je na sliki videti pogumen in možat.

Mladeniško navdušenje pa hitro izpuhti in se spremeni v zdolgočasenost. Vstajnike neprijetno preseneti pomladni dež, ki, kot pravi Dannyjev prijatelj Benno, »onemogoča akcijo«, poleg tega pa mestne starešine, ki akcijo organizirajo, fantom poberejo orožje in jih pošiljajo na utrudljive in brezplodne patrulje po na pol praznem mestu, iz katerega so Nemci večinoma itak že pobegnili. Ali pa jih eden od »poveljnikov« uči vojaških obratov in pravilnega korakanja. »Zgledali so bolj kot kup turistov, pripravljenih na skupni izlet. Ampak to je bila vojska. To so bili vstajniki. Ni bilo kaj,« pravi Danny o situaciji na začetku vstaje. Vrhunec ironija doseže v prizoru, ko mladeniška patrulja prikoraka mimo domače hiše enega od fantov, njegova mama pa ga zaskrbljeno sprašuje, ali je dovolj jedel, in mu na poti nazaj v roke brezsramno potisne posodo s toplim kosilom. No, sicer pa tudi Danny v resnici ni tako neustrašen in možat, kakor se kaže na zunaj … Vsak dan po patruljiranju nestrpno čaka, kdaj se bo lahko končno vrnil domov, zvečer pa mamici ubogljivo nastavi lice za poljubček za lahko noč.

Nekje na sredi knjige se začne komično prepletati s tragičnim. Vstajniki končno dobijo svojo dozo spopada z Nemci, veliko jih celo pade. Škvorecký zgodbo zaobrne in pokaže, da vojnih grozot maja 1945 še nikakor ne bo konec.

Danny, ki se znajde v sami srčiki spopada, preseneti s svojimi skorajda junaškimi dejanji. Če smo ob branju njegovega dnevnika dobili občutek, da je predvsem naiven gobezdač, zdaj pokaže svojo nekoliko bolj resno in odgovorno stran. V nasprotju z nekaterimi kolegi se v spopadu ne potuhne, poleg tega pa se izkaže tudi pri iskanju zatočišča angleškim ujetnikom, ki so pribežali s fronte. Njegova skorajda naivna skrb in radovednost do utrujenih vojakov je v ostrem nasprotju z ritolizništvom kostelške smetane, ki v resnici še vedno malo prijateljuje z Nemci, ko pa pridejo Rusi, jim priredi glasno proslavo z igranjem ruske himne in svečanim nagovorom. Danny ob tej priložnosti stori nekaj, kar je spet čisto v nasprotju z njegovim začetnim bahanjem in govoričenjem: čeprav se je v končni vojaški akciji uspešno izkazal, noče izdati svojega pravega imena, saj se na proslavi ne želi izpostavljati. V tem pogledu je seveda prav on moralni zmagovalec romana.

Strahopetci so tako malo tudi razvojni roman, čeprav bi težko rekli, da je bila prav vojna izkušnja tista, ki je Dannyja spremenila. Mogoče pa gre samo za odraščanje? Danny bralcu s svojim razmišljanjem priškrne vrata v mladeniško glavo: ko se vojna bliža koncu, vedno bolj in bolj razmišlja o svojih prioritetah, o jazzu, študiju v Pragi in o neznani punci, ki jo bo tam zagotovo srečal.

Zato Strahopetci niso le roman, ki zamaje narativne mehanizme zgodovine, ampak predvsem pripoved, zgoščena okrog odraščajočega fanta, ki očara s svojo mladeniško naivnostjo.

O avtorju. Zarja Vršič (1993) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistrirala iz primerjalne književnosti ter francoskega jezika, ampak jo v resnici zanima še veliko drugih stvari. Dela kot literarna kritičarka in prevajalka, včasih pa tudi kaj malega napiše.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Izogibajte se pesnikom, to so izgubljeni ljudje!

    Zarja Vršič

    Vrnitev v Pandžrud, družbeno-zgodovinski roman tadžiškega pisatelja in prevajalca Andreja Volosa, ni samo pripoved o vrnitvi slepega perzijsko-tadžiškega pesnika Rudakija v njegov rojstni kraj, ampak je tudi živopisan oris družbene in kulturne klime med 9. in 10. stoletjem v času vladavine samarkandskega emirja Nazra na buharskem dvoru v današnjem Uzbekistanu.

  • Utesnjenost v času svobode

    Zarja Vršič

    Telo, v katerem sem se rodila mehiške pisateljice Guadalupe Nettel je roman, v katerem v prvoosebni pripovedi molčeči psihoanalitičarki opisuje svoje težavno odraščanje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

  • Nikoli zaokrožena vsota zgodb

    Kaja Blazinšek

    Preslišani glasovi in jezik kot tak se v roman Confiteor posredno vpisujejo. Prepoved jezika je prva slutnja človeške superiorne krutosti nad drugimi, saj kot pravi avtor: »Ljudje ne naselimo dežele, temveč jezik.«