Rekviem za rajem

Pablo Auladell. Izgubljeni raj Johna Miltona. Prevod: Andrej Tomše po predlogi Marjana Strojana. Ljubljana: VigeVageKnjige 2019

Iztok Sitar

Stripovske priredbe književnih klasikov so vedno zelo delikatne. Če se avtor strogo drži izvirnika, potem v najboljšem primeru dobimo skrajšano, a korektno obnovo literarnega dela, pri čemer se poraja vprašanje, čemu potem sploh služi strip. Druga skrajnost je pri svobodni adaptaciji, kjer avtor nadgradi izvirno delo s svojim videnjem ali uporabi glavnega junaka in poanto dela v povsem novi luči. Španski stripar in ilustrator Pablo Auladell (1972) je ubral srednjo pot in iz pesniške klasike pozne renesanse Izgubljeni raj, pri kateri je ohranil fabulo in verze Johna Miltona (1608–1674), ter jih dopolnil s samosvojo, a obenem izjemno likovno upodobitvijo protagonistov in nasploh eksterierja in dogajanja zgodbe, ustvaril popolnoma novo in originalno stripovsko klasiko.

Miltonov Izgubljeni raj nas popelje v fantazijski svet boja med dobrim in zlim. Med Bogom in Satanom. Med belim in črnim. Vendar pa liki niso stripovsko črno-beli, ampak so precej bolj kompleksni. Razen Boga. Bog je pač Bog. Miltonov vseveden in vsemogočen stvarnik je v primerjavi z ostalimi protagonisti povsem bledo in abstraktno bitje. Auladell ga je vizualno upodobil precej bolj realistično: s kljukastim nosom, štrlečo brado in zamaščenim obrazom spominja na znameniti portret vojvode Urbinskega renesančnega umetnika Pierra della Francesca (ok. 1420–1492). Majhna glava, nasajena na debel vrat, prehaja na ogromno, barbapapovsko spreminjajoče se telo, odeto zgolj v preprosto belo tuniko pastelne barve, ki jo risar z mehkim svinčnikom in ogljem, tako kot obraz, osenči samo na robovih. Pri Miltonu Bog zaradi svoje abstraktnosti nima nikakršnih čustev in globljega značaja, kar je Auladell nakazal z neizrazito obrazno mimiko brez kakršnih koli emocij. Jezus kot božji sin, utelešenje ljubezni in sočutja, ki predstavlja fizično vez med Bogom in človekom, je v stripu še bolj neizrazit od očeta, lep je kot Apolon, vendar popolnoma prazen in brez svoje volje.

Povsem drugačen je glavni (anti)junak pesnitve in stripa Satan, padli angel, ki se skrivaj odpravi v raj, da bi proučil možnosti za uspešen upor proti Bogu, tam pa spozna njegovo novo stvaritev – človeka. Milton ga je opisal izjemno plastično in doživeto kot tragično figuro, ki se zaradi svojega individualizma in domišljavosti postopoma spremeni v moralnega negativca. Na začetku ga vidimo kot junaka, ki se na nevarni poti skozi pekel samozavestno zoperstavi strašnima stražarjema podzemlja Smrti in Grehu, potem pa se močni voditelj padlih angelov postopoma skozi različne oblike transformira v kačo, kar pomeni degradacijo na najnižjo stopnjo. Auladellov Satan je za razliko od debelega Boga vitek in postaven možak, z dolgimi okončinami, kmečkimi lopatastimi dlanmi in ogromnimi stopali, orlovskega nosu in podolgovate glave, na katero je poveznjen klobuk, s katerim avtor še potencira njegovo človeškost (klobuk izgubi samo, ko se transformira v drugo obliko), od katere se loči zgolj po dolgih črnih krilih na slokem hrbtu. Njegova figura je ves čas gola (razen ko se v starogrški opravi bojuje z nasprotniki), pri čemer je v času največjega zmagoslavja viden tudi njegov falus. In če je Bog povsem statičen, je vrag vedno v gibanju, pa najsi leta po zraku, se bojuje z nasprotniki ali krili z rokami, kadar se pogovarja z drugimi protagonisti. Miltonov Greh je Satanova hči in priležnica obenem, ki se je kot Atena rodila iz očetove glave, njun direktni potomec pa je sin Smrt. Audellova Smrt je prikazana kot anoreksični moški akt Hansa Baldunga (1484–1545) z lobanjo namesto glave, Greh pa kot mlada obritoglava ženska s širokimi boki paleolitske Venere kot simbolom plodnosti samega greha. Pekel, v katerem se dogaja celotni prvi del (Satan) stripa od štirih, je naslikan v temačnih sivkastih tonih, gola pokrajina, posejana z meglenimi griči, se spaja z nebesnim svodom in zaokroža kompozicijsko celoto pustega pejsaža, ki ga, tako kot glavni junak, večkrat vidimo iz ptičje perspektive. Gole figure so v popolnem sozvočju s puščobno krajino in njen integralen del, saj se stapljajo tako z valovitim hribovjem kot monokromatskim ozadjem.

Čeprav je imel Milton kot krščanski humanist in republikanec liberalen pogled na svet in družbo, pa je bil v odnosu moškega do ženske precej konservativen, povsem v duhu takratnega časa. Na začetku pesnitve sta Adam in Eva skoraj popoln človeški par, Adam je močan, inteligenten in ambiciozen, Eva, ki ga prekaša edino v lepoti pa je v skladu s svetopisemskim pojmovanjem ženske zvesta, vdana in poslušna družica, kajti Bog je ustvaril Adama, da bi mu služil, Eva pa je bila ustvarjena da bi služila Bogu in možu. Adam je vedoželjen in radoveden, saj ga kot pravkar ustvarjenega prebivalca raja zanima prav vse, od stvarstva vesolja do življenja na zemlji. V pogovoru z nadangelom Rafaelom se z nebeškim bitjem pogovarja povsem enakovredno, čeprav gre za klasičen odnos med učencem in učiteljem. Nasprotno pa je Eva nezainteresirana za vse okoli sebe razen za Adama in drevo spoznanja. Oba čustveno dozorita in postaneta kompleksnejši osebi šele s pokušnjo prepovedanega sadu in izgonom iz raja, saj takrat spoznata svoj notranji raj, ki je pomembnejši od tistega, ki sta ga izgubila. Pekel in raj v pesnitvi namreč nista samo mesti dogajanja, ampak odraz notranjega stanja. Satan se v raju počuti kot v peklu, saj ga ves čas razjedajo dvomi, Adam in Eva pa spoznata, da si pravi raj lahko ustvarita samo sama. Stripovska Adam in Eva, ki sta osrednja protagonista drugega (Rajski vrt) in četrtega dela (Ognjeni meč), sta precej bolj emancipirana, saj v dialogu ni nikjer čutiti moške superiornosti in ženske služnosti, ravno nasprotno, pogovarjata se povsem enakopravno. Sicer pa je bolj kot na pisani besedi poudarek na njuni vizualni plati. Upodobljena sta v slogu golih renesančnih figur, pri čemer ležeča Eva spominja na Tizianovo (ok. 1490–1576) Danao, prvi človek na zemlji pa na Michelangelovega (1475–1564) Adama iz Sikstinske kapele. Eva pooseblja klasično žensko lepoto, medtem ko je Adam z grškim profilom in frizuro prototip antičnega moškega junaka. Auladell ju zgolj enkrat satirično prikaže v tradicionalni svetopisemski pozi z listjem, ki zakrivajo njune genitalije, drugače pa se ves čas gibljeta in obnašata povsem sproščeno in naravno. Goli telesi, ki kljub hladnemu toniranju nakazujeta na poltenost, sta naslikani v nežnih, belo zelenih barvah, tako kot celoten rajski vrt s temneje poudarjeno bruegelovsko floro in favno.

Milton je v Izgubljenem raju krščansko mitologijo spojil z grško in rimsko, renesanso in barokom, in ustvaril precej bolj živopisen biblijski svet od izvirnega. Največji vzori so mu bili Vergilova Eneida, Homerjevi Iliada in Odiseja ter Dantejeva Božanska komedija. To je v stripu najbolj vidno v atraktivnem spopadu vojska med Satanom in nadangelom Mihaelom v tretjem delu (Prvi obrisi sveta) z masovnimi prizori in dinamičnim prikazom bojev. Stripovske strani kar vrvijo od množice letečih človeških in živalskih teles, ki se v popolnem kaosu prepletajo med sabo in tvorijo dovršeno likovno celoto. Poetičnost figuralnih reminiscenc stopnjuje izrazit občutek za barvo, ki se v različnih barvnih fragmentih zliva v razgibano kompozicijo vojskujočih protagonistov, prikazano iz več zornih kotov in perspektiv. Če v peklu prevladuje siva in v raju zelena barva, je bitka na nebesnem svodu predvsem v modrih pastelnih odtenkih.

Boj med dobrim in zlim je tudi neposredna asociacija na državljansko vojno v Angliji v letih od 1642 do 1651 med republikanci in rojalisti in eden od razlogov, da je Milton napisal Izgubljeni raj, je bilo tudi njegovo razočaranje nad družbo po padcu republike, ki jo je navkljub Cromwellovi diktaturi smatral za idealno družbeno ureditev. Milton v svojem delu na več mestih spregovori tudi o svojem življenju ter moralnih, verskih in političnih nazorih, kar je Auladell v skrajšani stripovski verziji (poleg množice monotonih monologov in dialogov) izpustil ter z dinamično in likovno bogato priredbo vizualno nadgradil zgolj osnovno idejo pesnitve in ustvaril izvrstno priredbo enega največjih in najvplivnejših del angleške in svetovne književnosti.

O avtorju. Iztok Sitar je risar stripov, ilustrator in karikaturist, poleg risanja pa se ukvarja tudi z zgodovino in teorijo stripa. Je avtor prve stripovske monografije pri nas Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Čarovnija ali domišljija?

    Katja Štesl

    Del otroške stripovske serije Škatla, podnaslovljen Nobenih neumnosti, je tretji od štirih, ki jih lahko beremo v slovenskem prevodu. Serijo ustvarjata scenarist Patrick Wirbeleit in risar Uwe Heidschötter s plemenito intenco, da bi strip pomagal otrokom pri učenju branja in razvijanju afinitete do te dejavnosti.

  • Odsevanje in zrenje

    Katja Štesl

    Otto, uzrti človek, strip, izpostavljen na festivalu v Angoulêmu leta 2017, je prvo delo znanega francoskega striparja Marca-Antoina Mathieuja, prevedeno v slovenski jezik in predstavljeno v našem okolju, nemara spodbujeno s popularnostjo avtorja v nemškem prostoru, po katerem se često zgledujemo.

  • Strast in smrt gospodarja nasipov

    Iztok Sitar

    »To je knjiga, ki smo jo najbolj sovražili.« je bila prva reakcija na stripovsko priredbo nemške klasike Theodorja Storma v likovni izvedbi Ute Helmbold. Novela Jezdec (Der Schimmelreiter) iz leta 1888 je namreč še zdaj obvezno branje za nemške šolarje in nenehen boj za preživetje z neusmiljeno naravo v devetnajstem stoletju pač ni tema, ki bi zanimala sodobno mularijo.