Razhajanja in odhajanja

Robert Simonišek, Selitve. Ljubljana: LUD Literatura, 2013. (Prišleki)

Domen Slovinič

Selitve so tretja pesniška zbirka Roberta Simoniška, pesnika, prozaista in umetnostnega zgodovinarja, ki je najkasneje s svojo drugo zbirko Avtoportret brez zemljevida (2008) začrtal smernice svojega pesniškega razvoja: meditativna, razpoloženjska, z minevanjem pogojena »melanholična zrenja«, katere osrednje tematike predstavljajo gibanje, seljenje iz enega kraja v drugega in posledice, ki jih takšen življenski proces prinese na percepcijo pesnika in na njegovo okolico. S tem in z vsem, kar spada zraven, se pesnik spopade tudi v Selitvah, kar nekako pomeni logično nadaljevanje njegovega pesniškega ustvarjanja v teh znanih okvirih.

Če smo v prvi in drugi zbirki lahko zaznali izrazito prozno formacijo pesmi, v zbirki kratkih zgodb Melanholična zrenja pa lirizacijo zapisov v prozi, predstavljajo Selitve v formalnem smislu avtorjevo najbolj »klasično« pesniško delo. Zbirka je sestavljena iz štiridesetih pesmi s Simoniškovo znano motiviko, ki prepleta avtorjevo notranje občutenje z zunanjim svetom. Ta je povečini ambientiran v naravnih okoljih, manj v urbanih. Če je bralec na tekočem s Simoniškovimi prejšnjimi zbirkami, bo lahko kaj kmalu zaznal avtorjev prepoznaven slog, saj uporablja bogato metaforiko naravnih elementov (veter, voda, gozd, jasa, zrak, živali …) v kombinaciji z refleksijskimi izpraševanji in dognanji, ki pesnikov svet ter njegovo domišljijo ženejo v neko zaključeno celoto.

Premikanje oz. gibanje, ki je glavni leitmotiv zbirke, se manifestira v različnih oblikah: v zadnji kitici pesmi Selitve se avtor dokoplje do spoznanja, da je gibanje zanj tako rekoč nikoli zaključen proces, na katerega se vežejo prejšnja izkustva, ki pa niso več dosegljiva (»Ko sneg zakriva sledi, / je treba verjeti obrisom, / da od tam, kamor grem, ni poti nazaj / in da je dom tam, kjer te nekdo čaka.«). Pesem Iz vlaka nekaj strani naprej pa zaključi takole: »Tudi ko vlak stoji, smo le nomadi. / Čakamo, da se odpahnejo sončna vrata / in skoznja posije nekdo, / ki ve, od kod prihajamo.« Dom, ki med popotovanji večkrat dobi abstraktno obliko, ima torej več pomenov in v nekaterih pesmih se v metaforičnih smislih izraža v krajih, kjer si pesnik lahko vzame trenutek za oddih, (Hiša, Grad, Jezero, Jasa …) ali pa v spominskih občutenjih, ki ga vežejo na neke pretekle trenutke (Trgatev, Nagrobnik …). Ponekod so kraji popotovanj izrecno omenjeni (Celje, Ljubljana, Bologna), večinoma pa se pesnik deskripcij ključnih mest loteva »od znotraj«, torej je svet preslikava občutij in stanj, ki ga v danem trenutku prevevajo. Svet se torej v verznih oblikah spremeni v skupek impresij, ki so nedvomno plod Simoniškovega zanimanja za vizualno umetnost in umetnostno zgodovino nasploh.

Kaj pa je dejansko novega pri tej novi zbirki? Ne prav veliko – slogovno bi lahko rekli, da so pesmi bolj strnjene, krajše, manj prozaične in manj deskriptivne. To Simoniška na neki način približa nekaterim slovenskim »klasikom«; branje njegove poezije, polno melanholične refleksije v tesnem stiku z naravo, me je spomnilo recimo na Jenkove Obraze, kar nekako potrjuje tezo, da so Selitve precej »klasični« tip poezije, tako tematsko kot slogovno, pri kateri ni prostora za eksperimentiranje ali radikalen odmik od vzorcev prejšnjih del. Problematična – čeravno je to verjetno bolj stvar okusa – se mi na trenutke zdi fragmentarnost nekaterih pesmi, saj se prevečkrat zgodi, da se avtor iz subjektivnih deskripcij sveta okoli sebe »zažene« v neko povsem objektivno, običajno, na trenutke celo banalno situacijo, ki nekako zmoti tok branja oziroma potencira občutek neenotnosti pesmi. K temu je seveda treba dodati dejstvo, da je Simoniškova poezija precej statična – v vrtincu metafor in prisodob, ki so lahko izvirne ali pa tudi precej izrabljene oziroma povprečne, se bralec lahko pogosto izgubi, počasen, sicer umirjen, a na trenutke že kar nadležno nedinamičen tempo pa prav tako ne pripomore veliko k neki zunajserijski bralski izkušnji.

Kako dolge so razdalje, ki ločujejo ljudi med sabo, in kdaj, če sploh, se potovanje konča? Simonišek se v Selitvah dotakne nekaj bistvenih vprašanj, ki so stalna domena njegovega ustvarjanja. Z bolj enotnim konceptom in bolj živahnim tempom bi to lahko bila res zelo dobra izdaja, a počakati bo treba na naslednjo ter videti, na kakšno življensko postajo ga bo pot pripeljala takrat.

O avtorju. Rojen v Šempetru pri Gorici (1985), večni študent primerjalne književnosti, zadržani eksperimentalni glasbenik, ki ima vsaj sedem posnetih home-made albumov  pod psevdonimom Akami, a še vedno nima benda, analogni priložnostni fotograf z napakami, antifašist in hranitelj brezdomskih mačk.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Molk je v poeziji marsikdaj ostrejši od krika

    Ker si vedno veliko potoval (tudi kot vodič), najbrž ni čudno, da so se različni popotniški motivi znašli tudi v tvojih pesmih. A zdi se … →

  • Teža človeških odločitev za kulisami zgodovine

    Robert Simonišek

    Pisati o romanu, ki je pred dvema letoma prejel kresnika, o katerem so bile napisane recenzije, o stvarnem ozadju katerega je avtor spregovoril v intervjuju, … →

  • Svetloba je odšla drugam

    Domen Slovinič

    Komparativistka, literarna kritičarka, urednica in pesnica Tina Kozin je svojo prvo pesniško zbirko Mož s petimi podplati leta 2010 izdala pri založbi Litera. Letos smo … →

Izdelava: Pika vejica