Razgiban ritem človeškega

Muanis Sinanović: Beat v svetu, LUD Šerpa, Ljubljana 2021 (Klasična Šerpa)

Silvija Žnidar

Muanis Sinanović je v okviru Prepišne Literature, ki si je za svojo izhodiščno topiko izbrala esejistiko, »razgrnil« svoj odnos do pisanja eseja: ta prozna oblika mu je še posebej blizu, ker ne zahteva rigoroznega izrekanja neke temeljne resnice, temveč omogoča različna, fragmentarna pristopanja, približevanja k njej. Esej (mu) prav tako dopušča ustvarjanje v nekem medprostoru med filozofijo in pisateljevanjem, odprt pa je tudi za lirične zapise, rahljanje. In ob branju njegove zadnje literarne stvaritve, zbirke Beat v svetu, lahko (po)trdimo, da se je njegov esejistični »kredo« živo utelesil v zapisanih besedah. Morda bi sicer sama oznako »esej« jemala z malce rezerve, saj bi v primeru teh besedil delovala kot pretesen, omejujoč kalup. Pri Beatu v svetu gre prej za esejistično uravnane zapis(k)e, fragmente, sekvence refleksij, ki znotraj posameznega teksta ne izpeljujejo in nadgrajujejo ene teze, miselne linije, temveč mozaično nizajo, združujejo različne razmisleke in podobe ob stiku s specifično stvarnostjo, razpoloženjem, pri čemer nastaja poetična, filozofsko obarvana in navzven odprta tekstualna celota. Ta v svoji vsebinski umeščenosti črpa tudi iz žanra potopisa, a zopet na unikaten način: zabeležena so potovanja v določene kraje (London, Sarajevo), vendar se zdi, da je tukaj pot razumljena že kot vsak premik z domačega praga, vsak sestop v zunanji svet, ki vselej ponuja nova izkustva, neštete priložnosti za razmišljanje o njem in onkraj njega.

Sporočilno, pomensko in motivno Beat v svetu skorajda konvergira s Sinanovićevo zadnjo pesniško zbirko Krhke karavane, deli funkcionirata kot zvrstno različni variaciji ene (avtorske) poetike, kjer posamezni glas oziroma subjekt išče, srečuje, nagovarja transcendenco na ozadju neke urbane krajine. Sinanović tudi tukaj prezentira mesto, urbano krajino, kot nekakšen naraven organizem, svojevrsten in heterogen ekosistem, prebira njegove labirinte. Zapise o Ljubljani, Londonu, Sarajevu lahko beremo kot literarne rentgenske posnetke mesta, ki razgrinjajo anomalije, čudaškosti in čudežnosti za fasadami, ki razbirajo, kakšno atmosfero emanirajo ulice, ter iščejo različne intenzitete občutja mestnega, »urbanega«, v različnih mestih (»Ulica je enaka po vsem svetu. Različni so samo zakoni, ki jo regulirajo«). Fascinantno pri tej pisavi je, kako se neki manjši kraj (na primer Celje, ali pa sam fenomen blokovskega naselja) skozi prizmo skorajda otroško začudenega, vznesenega (p)opisovalca veča in polni z raznimi podrobnostmi, s čimer daje občutek velemesta, širnega in v sebi mrgolečega, raztezajočega se toposa (»V taki naravnanosti postanejo pomembne podrobnosti; stranpoti, ulični okljuki, igrišča, bližnjice, detajli stavb, pred teboj nenadoma vznika bogastvo in tvoje malo mesto postane pramesto, vzorec mesta, kot da bi se mu prilagajala vsa geografija, pokrajina, rastlinje, in po njegovih ulicah se sprehajajo duhovi vseh mest, ki so bila in so«). Pripovedovalec v svoji (skorajda fenomenološko, heideggerjevsko obarvani) radovednosti izostruje predmete, objekte, subjekte, ki so morda na prvi vtis ali pogled pozabljeni, odrejeni margini, tukaj pa pridobijo novo pomensko razsežnost.

Ob tem se skozi naracijo formira tudi svojevrstna brezdomovinska melanholija, neko »prehodno domotožje« romarskega uma, duše, a ne v neki lukačevski, romantično zaznamovani maniri: gre za svojstveno hrepenenje tujca po tem, da bi našel harmonijo v danem trenutku, prostoru, da bi poiskal sidrišče, uteho, domačnost znotraj stika z drugim, kjer bi lahko občutil neko avtentičnost, razodetje resnice (iz) sebe in sveta, celo vesoljstva. S tem nastaja nekakšen kontrast, paradoks. Čeprav je v pripovedovalca vpisana neka prehodnost, zaradi česar je povsod tujec in romar, nenehno v stanju iskateljstva (»[v] moje sandžaško poreklo je vpisano stalno tujstvo in obrobnost«; in: »Vsa domačnost me spravlja v spontano nelagodje, nelagodje nevajenosti, ki jo spremlja zavist«), se ob raznih priložnostih in premikih čuti tudi kot (začasni) domačin v konkretnih krajih in situacijah. Nasprotja se pri njem vseskozi ohranjajo, saj končno le njihova sinteza in pomiritev prineseta pravo občutje harmonije, milosti. 

Kontrastnost najdemo tudi v srečevanjih z dobrim in zlom, svetlobo in temo. V sodobnem svetu ljudje zapadajo dekadenci, razsipnosti, pri čemer pa zapostavljajo lastno bit, živijo izven življenja; razplamteli sta se skrajna, sterilna razsvetljensko-instrumentalna racionalnost in pretirana individualizacija, predvsem zaradi manka nekih transcendentnih, metafizičnih, religioznih vrednot, širi se pusta dežela (ali rečeno z Nietzschejem: »Puščava raste; gorje mu, kdor jih skriva v sebi«). Ko Sinanović razpravlja v teh okvirih, se približa (teološko) mistični liniji Walterja Benjamina, ki med drugim pravi, da »naša družbena dejavnost, naj bo še tako stroga, boleha za izgubo metafizične resnosti«, in ki se sprašuje, »kaj imata ves napredek in posvetnost opraviti z religijo, če nam ne nudita radostnega miru?« (kajti »[z]gonjeni smo od življenjske radosti. Občutiti to radost je naša prekleta naloga in dolžnost. Umetnost, trgovanje, luksuz – vse je obvezujoče«). Sinanović v »presvetlih dneh poznega razsvetljenstva« razbira silnice zla, ki izhajajo iz primanjkljaja solidarnosti in skrbi za druge, iz zatiranja duhovnih komponent človeka, izpostavlja pa tudi tiste, ki tlijo iz še nezaceljenih ran grozodejstev (pol)pretekle zgodovine (»Zlo je tudi v zmedi, nepovezljivosti, nekoherentnosti, nemožnosti njegove osmislitve. Boj proti tej nemožnosti poteka na terenu nevidnih silnic. Pretenciozno bi bilo trditi, da je nujen; a nujno se zdi slediti intuiciji, ki nas pošilja v njegovo temo sredi presvetlega dne poznega razsvetljenstva, ki skuša človeške usode vedno znova sortirati, prerazporejati v tehničnem računu vojaškega stroja, abstraktnih meja nacionalne države, tehnokracije in nenasitnega stroja psihotičnega samooplajanja«).

A čeprav nas pisec sooča s podobami somraka, surovosti in krutosti, barvo pisave in njenega razpoloženja vselej rahlja s svetlobo; sam (nenaivno) verjame v zoperstavljanje zlu, v uravnavanje tega z dobrim. »Prepričuje« nas, da moramo stopiti onkraj abstraktnih analiz sveta, zla in družbe, ki ostajajo v neki hladni, že znani splošnosti, da se moramo zazreti v posamične bolečine, da se ne smemo sprijazniti s tistim redom stvari, ki ohranja, podpira zlo. Čeprav nam eksistenca vselej zadaja nove rane, servira surove ovire in bi se sami raje izognili soočenju z njimi ter jih prekrili s hrumom užitka (»Živeti iz rok v usta, sprejemati iz preteklosti in takoj nalagati v prihodnost. Neskončnokrat bolje pa je samo obstati na gozdni čistini v zvoku in poslušati muhe in ptiče in gledati v ta hrapava tla. Tako boleče je zalebdeti v hipu«), je morda treba vselej gledati življenju direktno v oči, ga osmišljati, se pritrjati nanj. In četudi Sinanović kdaj popisuje srečanja z drugimi posamezniki kot boleča, težavna in naporna, spoznava, da je treba preboj do drugih pretrpeti ter vztrajati v odnosih, saj lahko le v drugem »kot utelešeno bitje zagledam sebe kot nepopolno krhkost, k samopreseganju naravnano bitje«. Iskrena skrb za drugega in hkrati za svojo bit, ki je naš prvotni dom, je tisto, kar se lahko upira, zoperstavlja zlu. Srečevanja drugih na raznih poteh se v Beatu kažejo kot pogosto naporna, a konec koncev v »razpoke v ledeni resničnosti« posije čudež medčloveškosti, sobivanja. Tudi ko razgrinja epidemične, karantenske nelagodnosti in tesnobe, najde znotraj tega možnost za preseganje samega sebe, priložnost za premislek o stanju, v katerem se nahaja svet (o vseh hibah, ki jih je ekstremna situacija zgolj razgalila), za meditacijo o lastni končnosti, ki se ji sicer izogibamo.

Zapisi iz Beata v svetu niso velike pripovedi (življenja), kar si sami na neki točki tudi »priznajo«, čeprav, rečeno prosto po Denise Levertov (njeno mišljenje bi prav tako lahko primaknili v bližino Sinanovićevega), puščajo svoja vrata odprta za transcendentno in numinozno. Tu gre skorajda za nekakšno poetično filozofijo eksistenčnih drobcev, obrobij, doživljanj in opažanj, za piščevo razpoznavanje nekih vzorcev v svetu, ob katerih se tudi sam spoznava, se razgrinja. To so miniature, ki ponazarjajo izseke iz življenjskega ritma, so upodobitve njegovih udarcev, »beatov«, z vsemi aritmijami in harmonijami. S slogovnega gledišča pa so morda najzanimivejši »Blogovski zapiski«, ki jih avtor podaja v še bolj strnjeni različici kot ostale tekste. Pravzaprav bi lahko o njih razmišljali kot o sodobnih poetičnih parabolah in prilikah o današnjih pregrehah in krepostih, ki pa v svoji fragmentarnosti in literarnosti ne izpadejo kot rigidne sodbe: v svoji razdrobljenosti znotraj enega zapisa konvergirajo, tvorijo skorajda fantomsko, lebdečo, mimobežno sliko, sekvenčni film sedanjosti. 

Seveda je jasno, da avtor vseskozi zastopa neko etično stališče, s katerega motri okolico, a svoje moralne pozicije ne vsiljuje (nam), temveč raje izraža neko skrb za svet, družbo, posameznika, nas kot bralstvo vabi k premisleku in deljenju njegove misli. Ta knjiga in z njo njen pisec s tem skušata nositi odgovornost, zavežeta se nekemu dolgu do sveta, zaradi česar je Beat v svetu res dragocen. Predvsem pa je to na koncu zelo lepo in subtilno komponirano delo, ki s poetično pisavo približuje vso težo sveta, ki kaže vse njegove bolezni, a ob tem tudi dopoveduje, da je za vsako rano na voljo tudi zdravilo, neka milost, ki vase posrka mrak. Času primerno osvetljeno in zatemnjeno branje, vsekakor.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ta, ki ga hočemo

    Marin Justin

    Nezakonita melanholija je tretja zbirka za objavo v slovenščini napisanih tekstov Carlosa Pascuala, »počasnega turista« iz Mehike, ki je, kot pravi sam, Ljubljano najprej želel uporabiti kot izhodišče za raziskovanje Vzhodne Evrope in Balkana, potem pa se je tu ustalil, začel pisati za slovenske časopise in ustanovil svoje neodvisno gledališče. Njegove tekste smo v prevodih Mojce Medvedšek tako lahko najprej brali v Delu, Dnevniku, Literaturi, Sodobnosti in drugih revijah, nato pa so bili izdani še v samostojnih zbirkah: pred Nezakonito melanholijo sta izšli še zbirki O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (LUD Šerpa, 2015) in Debeli zidovi, majhna okna (Cankarjeva založba, 2017).

  • Času neprimerno pripovedovanje

    Muanis Sinanović

    Prozo iz zbirke Obvoz, druge knjige kratkih zgodb vsestranskega Francija Novaka, bi zlahka uvrstili v kategorijo proze, ki jo pišejo pesniki. S tem seveda ne mislimo nič podcenjevalnega, kvečjemu obratno. Zgodbe pesnikov pogosto zaznamuje prevladovanje introspekcije nad zunanjimi referencami, čutnosti nad dogajanjem, estetike nad fabulo. V vseh teh pogledih je Obvoz izrazito poetična knjiga.

  • »eno samo odprto obzorje«

    Diana Pungeršič

    Ob vstopu v drugo pesniško zbirko Ane Svetel nas pričaka svojevrstna dvopolnost, ustvarita jo naslovni Marmor in prva pesem »o odprtih vratih skozi življenje«, ki stoji zunaj siceršnjih treh razdelkov zbirke. Nasproti si stojita kamen in zrak oziroma negibnost, monolitnost, polnost, trdota na eni strani in gibanje, prepišnost, lebdenje, praznina na drugi. A opozicija je le navidezna, kajti skrajnosti se nujno srečata – v tretji točki, novi razsežnosti, tj. v možnosti in potencialu, ki ga v sebi skrivata tako praznina (prostora) kot polnost (kamnine).

Izdelava: Pika vejica