Psihološka telenovela v štirih delih z epilogom

Fjodor M. Dostojevski, Ponižani in razžaljeni: roman v štirih delih z epilogom. Prevod in spremna beseda Borut Kraševec. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2017 (Zbirka Kondor)

Zarja Vršič

Ponižani in razžaljeni so star roman v novi preobleki, ki je v prevodu Boruta Kraševca skupaj z njegovo spremno besedo znova izšel 59 let po svoji prvi izdaji v slovenščini. Na zgodbeni ravni se romanu precej pozna, da je najprej izhajal v obliki podlistkov v reviji Vremja (Čas): zgodba je komplicirana, zaplet je zasnovan na skrivnostih, spletkah, “naključnih” srečanjih, nesrečnih ljubezenskih trikotnikih in nepričakovanih razkritjih. Vse skupaj še najbolj spominja na skrajšano verzijo kake telenovele, le da se zgodba tokrat ne odvija v sončni Mehiki, ampak pod težkim peterburškim nebom.

Če poenostavim, gre v osnovi za dve različni pripovedi (in tudi za dva različna ljubezenska trikotnika), vezni člen med vsemi udeleženimi v drami pa sta diabolični cinični knez Valjkovski ter prvoosebni pripovedovalec Ivan Petrovič (oziroma “krajše” Vanja), ki je, kot izvemo v okvirni pripovedi, tudi pisec pričujočega romana. Prva zgodbena nit se vrti okrog prepovedane ljubezni med Natašo, Ivanovo otroško ljubeznijo, ter Aljošo, knezovim sinom. Natašini starši se namreč pravdajo s knezom, zato se situacija dodatno zaplete z njenim prebegom k Aljoši. Junakinja druge zgodbe pa je trinajstletna sirota Nelly, vnukinja starca, prejšnjega lastnika stanovanja, kjer zdaj živi pripovedovalec Ivan Petrovič, in tudi ona je na nenavaden način povezana s knezom.

Če se na vsebinski ravni Ponižani in razžaljeni nič kaj ne razlikujejo od običajnega feljtonskega romana s cliff hangerji na koncu vsakega poglavja, pa veliko več obetajo s psihološkega vidika. Romaneskne osebe ter odnosi med njimi so kompleksno in prefinjeno zastavljeni; tu nas mojster Fjodor pač ne more razočarati. Protagonistom je nemogoče priti povsem do dna, drug drugega (pa tudi bralca) izigravajo, prikrivajo svoje resnične namene; njihova dejanja nikakor ne odslikavajo njihovih besed. Najbolj nenavadni, a psihološko zelo prepričljivi liki so predvsem diabolični Valjkovski, ponosna in trmasta Nelly ter otročje naivni Aljoša. Oboževalci Dostojevskega bodo takoj opazili, da gre za precej tipske psihološke profile, ki se pojavljajo tudi v avtorjevih kasnejših delih. Valjkovski in Nataša tako nenavadno spominjata na Fjodorja Pavloviča in Katerino Ivanovno iz Bratov Karamazovih, brezspolni in ustrežljivi Ivan Petrovič pa na kneza Miškina iz Idiota ali na Aljošo iz Bratov Karamazovih.   

Če se še nekoliko zadržim pri pripovedovalcu, ni odveč omeniti, da je njegova vloga precej zanimiva. Včasih imamo občutek, da je v romanu prisoten le zato, da ga piše ter hkrati natančno poroča o vsem, kar se dogaja. Ker je prvooseben in ne vsevedni, mora biti Vanja pri dogajanju prisoten vedno in povsod. Ostali protagonisti si ga kot žogo podajajo sem ter tja, ga pošiljajo po opravkih, on pa ostaja pasiven in jih kot »dober prijatelj« enostavno uboga, čeprav ima tudi sam kup svojih težav. Vedno je brez denarja, piše na up, grdo pokašljuje ter dan za dnem posluša, kako se Nataša, njegova velika ljubezen, navdušuje nad drugim moškim. Še več – pomaga jima, da bi skupaj zaživela. Za povrh pa mora napisati še roman! »Oh, Vanja! Zdaj vse svoje upe polagam nate: knez bi se zaradi nečesa rad srečal s tabo in te bolje spoznal. Ne zavrni ga, ljubi moj, in se potrudi, da čim prej obiščeš grofico – res te prosim. Seznani se s to Katjo, čim bolje si jo oglej in mi povej, kakšna je. /…/ Dokaži mi še enkrat, moj dragi, ljubi Vanja, dokaži mi še enkrat svoje prijateljstvo!« mu toži Nataša, medtem ko se Vanja napol mrtev od bolezni privleče k njej, samo da bi prisluhnil njenim srčnim težavam. 

Zdi se mi, da za (ponovno) izdajo romana ni nobenega posebnega razloga. Ponižani in razžaljeni – kljub močnemu naslovu – ni pomenljivo ali za naš čas aktualno delo; preprosto gre za nov, svež prevod še enega dela ruskega velikana. Ponižani in razžaljeni niso obvezno čtivo iz avtorjevega opusa, so pa vsekakor pomemben vezni člen med njegovimi zgodnjimi in poznejšimi deli ter bi utegnil navdušiti za bralce, ki jih podrobneje zanima geneza romanopisja Dostojevskega. Roman je tako prej kot ena od klasik vaja v slogu, priprava na avtorjeve resnejše in idejno bogatejše romane.

O avtorju. Zarja Vršič (1993), študentka primerjalne književnosti in francoščine. V dobro voljo jo spravita dobra filozofska debata in srbski rap. Kadar ne piše, se v kakšnem plezalnem centru trmasto bori z gravitacijo.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Isaac Bashevis Singer: Moč teme

    Matej Krajnc

    Celotni pojav človeka ostaja paradoks, kar pa zadeva vitalnost in zlasti aktualnost pisanja … o tem sploh ni vredno izgubljati besed. Singer je dandanes bolj aktualen kot kdajkoli prej.

  • Čudno čudni privilegiji

    Kaja Blazinšek

    Ameriške sanje so doma v ogromni hiši s tremi spalnicami, dvema kopalnicama in neskončnimi hodniki, v vikendu v Hamptonih ter v večjem apartmaju kakšnega elitnega letovišča na Floridi. Nekako tako gre nauk novega romana mladega švicarskega pisatelja Joëla Dickerja.

  • »Enjoy the trip«

    Ana Geršak

    Sedma funkcija jezika je neobvezujoče, kratkočasno branje. Važno, da na koncu vedno zmaga Umberto Eco.