Prosto padanje energije, ki prevzema

Glorjana Veber, Prosti pad. Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2013. (Aleph)

David Bandelj

O poeziji imam nekoliko čuden kriterij. Če me v njej, ko jo berem, katerakoli stvar notranje premakne, zgane, povzroči vzgib, potem mi je zanimiva in je vredno o njej pisati. Ker pa imam táko formalno izobrazbo, da bi, če bi se nanašal samo na osebni okus, izpadel, kot da je bila krivično pridobljena, se včasih trudim, da o poeziji pišem tudi, ko me ne premakne. In sem takrat bolj objektiven, če se to sploh da. Toliko za apologijo, tudi za v prihodnje.

No, pri prvencu Glorjane Veber Prosti pad sem se z lahkoto posvetil pisanju pričujoče kritike, ker gre nedvomno za poezijo, ki dejansko v bralcu nekaj premakne. A da bi definiral, kaj natančno ta poezija premika, kje se skriva njena energija, kaj jo požene v gibanje, ki gre iz teksta proti bralčevi (pod)zavesti, se mi zdi ves čas izmuzljivo.

(Pa sem si od pisanja tu moral oddahniti, premisliti. In sem zbirko ponovno vzel v roke in najprvo skušal priti do njene srži skozi naslov, ki se mi je zdel skrajno primeren.)

Prosti pad je evokacija nečesa, kar ni omejeno z dimenzijami prostora in je to verjetno prva povezava, ki me je približala dejanski poeziji Glorjane Veber. Incipit zbirke, pesem Imena, je dovolj zgovoren, ko želi lirski subjekt (nemalokrat je najti v njem pozicijo avtorice) izstopiti iz kalupov gotovega bivanja. Ko stvar poimenuješ, jo opredmentiš. Biva. Subjekt pravi: »Včeraj se mi je sanjalo da je na Zemlji izbruhnil virus / ki je izbrisal imena« in s tem relativizira bivanje, kakor ga doslej (dotedaj) pozna in briše njegove poznane ontološke značilnosti. V dveh preprostih in skoradja banalnih besedah: stvari želi povedati drugače.

Ta poteza pa je v poeziji neznansko dvorezna, ker se ob poskusu za vsako ceno »stvari povedati drugače« nemalokrat zgodi, da poezija izgubi na energiji. A to ni problem, ki bi ga kazal Prosti pad, saj se je njegova avtorica odločila – pa naj bo to zavedno ali ne –, da za vsako pesmijo oz. za vsakim lirskim subjektom trdno stoji. To pa ne pomeni, da gre za lirsko ali izpovedno poezijo, temveč da je s to izbiro energija prostega pada (ali Prostega pada …) potencirana do skrajnosti, da bralca dregne v njegovo bistvo. To zaznavamo skozi tiste verze, ki se zdijo v posameznih pesmih ključni. Že v drugi pesmi (V bližini pesmi) se profilira izrazit način dojemanja stvarnosti, ki je subjekt ne zaznava le fizično, ampak tudi metafizično, istočasno pa nista ne ena ne druga skrajnost med sabo sprti, temveč se dopolnjujeta v duhu psihofizične enovitosti, ki je zahodna družba zgodovinsko ni preveč marala. V verzu »med globino in višino ni bistvene razlike« je npr. zajeta ključna misel pesniškega snovanja Glorjane Veber, vsaj kar se tiče pričujoče zbirke. Ko »prosto« padaš (iz neke nedefeinirane višine), imaš možnost, da se usidraš le tam, kjer je človekova (= bralčeva) občutljivost najbolj tanka, se pravi v globini. Taka povezava med fiziko in metafiziko prihaja na dan tudi v pesmi V bližini boga, z mojstrskim zaključkom, da »bog ni tako trapast, da bi se dokazal«, drugače pa je pesem zgrajena na čisto konkretnih podobah, ki zakrivajo metafizični videz naslova.

Podobe v Prostem padu so čisto življenjske, pesnica je v stalnem dialogu z aktualnim dogajanjem na znanstvenem, literarnem ali družbeno-političnem polu. Tako so kronotopi pesmi med sabo različni, »dogajajo« se v pospeševalniku v Cernu, v urbani pokrajini, v spominu subjekta, v avtu, v sedanjosti in bližnji preteklosti, predvsem pa so sad postopnih spoznanj, oblikovanih v teku življenjske poti, in je njihova moč predvsem v stalni napetosti med »realnim« ozadjem in sporočilnostjo teksta, ki je ne jemljemo nikdar dobesedno, ampak je pomembna prav zaradi že prej omenjene energije, ki jo izžareva.

Stalna razpetost subjekta v nedefiniranih situacijah kaže na »gibalni« princip te poezije. V pesmi Pot se oglasijo emblematični verzi: »ne vem kako je oditi / gre zgolj za premikanje […] še vedno ne vem / zapuščamo kraje ali oni zapuščajo nas?« Moment premikanja, ki katakterizira zbirko od naslova dalje, skuša povzemati morda glavno idejo celotnega ustvarjanja avtorice, ki je aktivno in dinamično, obrnjeno navzven, v stalnem stiku z lastnimi izviri. Tako je tudi s pesmimi, ki kljub načelni jezikovni nepretenzcioznosti skrivajo za tako demokratično izbiro paleto pomenov, da je bralec ob koncu branja postavljen pred praznino. Ta pa ga – paradoksalno – ne pušča praznega, temveč mu postavlja vprašanja. To je tista energija, ki sem jo zaznal pri Prostem padu.

V množici pesmi so sicer nekatere, kot je npr. Dragi državljan, izrazit novum. Subjekt se v dvojini obrača na »državljana« oz. na človeka, ki je v podobni situaciji, konec koncev morda na vsakogar, ki bere (»vsak dan iščeva besedo za državo v kateri živiva / pa je ne najdeva«) in skozi podobe, ki si sledijo v nekem logičnem zaporedju, pride do zaključka, ki namiguje na obraten občutek od narodne pripadnosti, ki ni odpovedovanje, temveč preprost prerez popkovine, kar namiguje na vedno večjo družbeno napetost, ki države ne obravnava več kot formativne institucije, ampak kot destruktivno. In zadnji verzi v pesmi: »Kot na koncu se mi zdi da sem sadež / da bo drevo šele pognalo / da me neko telo rojeva vse življenje / kot na koncu sem prepričana / da moram prerezati popkovino / ki me hrani« jasno kažejo na vrednote, ki prevevajo novejšo generacijo državljanov. Gre za latentni (ampak ne militantni) anarhizem, ki omogoča svobodno razmišljanje in delovanje tudi v okvirih institucije, ki tega ne nudijo ali ne nudijo dovolj. To potrjuje sama pesnica še v drugi pesmi, z bolj jasnim naslovom Pripadnost: »ker sem napačno razumela pripadnost / ker se mi še vedno zdi da bolj kot državi / pripadam zemlji in prahu«. Novum je tudi pesem Protestnik, ki svoje izvajanje gradi na podobi kipa in tako postavlja v kontekst tudi politično situacijo v Sloveniji, kar dela zbirko za izredno aktualno.

Kljub omenjeni aktivni drži pa je v Prostem padu zaznati tudi močnješo in jasnejšo avtorefleksivno poetiko. Ontološki status pisca je namreč vseskozi pod vprašajem. V pesmi Mesta brez zidov je Vebrova napisala: »vedno več moram pisati da pozabim da prenesem«. Ta drža subjekta je značilna in se odlično vklaplja z aktivnostjo, iz katere so sešite nekatere pesmi. Ne gre za nasprotje, temeveč spet za dopolnjevanje: aktiven sem lahko toliko, kolikor reflektiram o sebi, stvarnosti in svojem mestu v njej. To se pa pri pesmih v Prostem padu dogaja domala vseskozi. Aktivne (družbene) drže refleksija ne zamenjuje, temveč jo podpira. In ker je pesništvo za Glorjano Veber očitno družbeno-politična drža, je o tem početju njen subjekt dolžan reflektirati in stalno ostajati v rahlem ravnotežju med obema silnicama.

Gledano na splošno je Prosti pad taka zbirka, ki popolnoma opravičuje potrebo sodobne slovenske poezije po načelni istovetnosti avtorja (avtorice …) in pesniškega subjekta, tudi po svežini tematik, ki se jih loteva. Zato je njena energija predvsem v tem, da prosto pada in nikdar ne pristane ter v ta prosti pad vključuje (od univerzalnosti do partikularnosti) večnost, vesolje, družbo, državo, poezijo, človeka, bralca. In ga ne pusti ravnodušnega.

Ko bi v nekaterih prebliskih morda pesnica uporabila manj tropičij ali določenih že slišanih izrazov (toda – a je to sploh negativna konotacija?), bi ta poezija še globlje zarezala v bivanje in še prosteje v njem tudi padala. Ampak prvencu to lahko odpustimo in nujno pogledamo skozi prste, ker je pomembna predvsem njegova energija, techné bo že še prišla s časom. In energije v Prostem padu ne manjka.

(Da pa zaključim v slogu začetka: nikoli ne prebiram spremnih tekstov k zbirkam, preden si ne ustvarim lastnega mnenja. To zna včasih kar trajati. Pri Prostem padu to delam šele zdaj in ugotavljam, da se s Petrom Semoličem, ki je Glorjano Veber pospremil v svet na zavihkih, strinjava predvsem v tem, da gre za poezijo, ki omogoča srečevanje s sabo. In posledično z drugim. Ali Drugim.)

O avtorju. David Bandelj je doma iz Gorice. Tiste, ki ni Nova. Je doktoriral iz literarnih ved, piše predvsem pesmi, literarne kritike, kakšen esej, se ukvarja z glasbo in s svojimi tremi otroki. Od tega živi. Predvsem od tega zadnjega.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Feliks S. pravi:

    ”O poeziji imam nekoliko čuden kriterij. Če me v njej, ko jo berem, katerakoli stvar notranje premakne, zgane, povzroči vzgib, potem mi je zanimiva in je vredno o njej pisati.” – Zakaj nam je tako težko (nerodno) priznati tako naravne, razumljive stvari? Sicer pa odličen tekst o odlični zbirki! 🙂

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ljubljana Tales

    Jernej Županič

    In ampak torej zakaj zgodbe ravno ljubljanske? – Ko pa uredniki priznavajo, da se zgledujejo po (J.) Nerudovih Praških zgodbah, ki da poskušajo s Prago … →

  • Ulični pogled

    Peter Semolič

    Corriere della sera najavlja, da bodo v naslednjih dneh po petih letih Rim ponovno zavzeli avti z logotipom Googla in s kamerami.

  • Ločiti rumenJAKe od belJAKov

    Veronika Šoster

    Bliža se Veronikina nagrada, ki že dve desetletji postavlja vsakoletne standarde za dobro poezijo in iz nešteto strani verzov izlušči tiste bisere, za katere bi Kafka porekel, da »razbijajo … →