Pripis k letom molčanja

Minoli Salgado, Malo prahu na očeh. Ljubljana: KUD Police Dubove, 2017 (zbirka Eho)

Katarina Kogej

»Verjamem, da so zgodbe edino, na kar se še lahko zanesemo, ko vse drugo izgine,« svoji sestrični pove Savi, ena izmed protagonistk romana Malo prahu na očeh. To situacijo – ko se zdi, da zaradi nedoumljivosti zgodovinskih dogodkov izginja vse, celo besede, poskuša v svojem prvencu zajeti britanska pisateljica malezijskih korenin Minoli Salgado. Dogodki, okoli katerih teče beseda, so izginotja številnih prebivalcev Šrilanke med državljansko vojno v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Dogodke – pravzaprav zgodbe o dogodkih – pisateljica predstavi preko druge protagonistke romana, Renu, ki jih v novem tisočletju poskuša umestiti v nov okvir razumevanja.

Pisateljica, ki je tudi sama deloma odraščala na Šrilanki, je večino dogajanja v romanu postavila na otok, kjer ga spremljamo preko pripovedi o sestričnah Savi in Renu. Čeprav v otroštvu kot sestri, sta si sestrični odtujeni, predvsem zaradi dolge Savijine odsotnosti in pomanjkanja stikov. Savi je namreč Šrilanko kot otrok še pred začetkom resnih nemirov zapustila in pričela s šolanjem v Veliki Britaniji, zaradi razdalje in nepričakovane očetove smrti pa je stike z družino polagoma opustila. Šele ko Savi prejme vabilo na poroko svojega bratranca z dopisom svoje sestrične, se odloči za povratek, to pa požene v tek romaneskno dogajanje in na plano privleče številne druge zgodbe, ki so del pripovedi.

Ena izmed zgodb, ki v romanu zaseda pomembno mesto, je študija, ki jo piše Renu. Ker je bila zaradi nemirov prikrajšana za formalno izobrazbo, se je preko časopisov v letih molka izobrazila sama ter si na takšen način ustvarila sliko o dogajanju okoli sebe. Ob Savijini vrnitvi je zaposlena v družinskem podjetju – očetovem hotelskem kompleksu, ki mu gre s prihodom številnih turistov po koncu vojne dobro, popoldneve pa skrivaj prostovoljno preživlja v Rehabilitacijskem centru za družine. Tam od ljudi, ki so jim med vojno ugrabili sorodnike, poskuša izvedeti karkoli, kar bi lahko pripomoglo osvetliti tisto, o čemer se v javnosti še vedno molči. Tudi v zasebnosti je le malokdo po vseh letih pripravljen spregovoriti o dogodkih, poleg tega pa je govorica žrtev otežena še s tem, da ljudje besed za nasilje, ko so mu bili izpostavljeni, enostavno nimajo. Izjemo v tem oziru predstavlja primer Bradleya Sirisane, hotelskega čuvaja, ki je bil kot deček priča ugrabitvi svojega očeta. O njem izvemo, da kot deček ni in ni mogel prenehati govoriti o travmatičnem dogodku. Prav njegovo zgodbo Renu zato postavi v središče svojih zapiskov, ki jih kasneje naslovi »Pripis k letom terorja.«

Kontrast Renujini odločnosti, da bi se dokopala do resnice, predstavlja Savi, ki se z resnico težko sooča. V otroštvu jo zaznamuje izguba matere ter kasneje, ko že obiskuje šolo v Angliji, še očeta. Ne da bi svoji izgubi in izgnanstvo povsem prebolela, se oddaljena od vsega poglobi v akademsko kariero. Njen prvi povratek na Šrilanko po smrti očeta, kamor se vrne z angleškim možem, jo še dodatno utrdi v prepričanju, da na otok kot izseljenka ne spada več. Vendar pa se, podobno kot Renu, k zgodbam vrača v svojem pisanju, s previdno oddaljenostjo, ki ji jo omogoča akademski diskurz doktorske disertacije o šrilanških mitih.

S prihodom na Šrilanko se tako Savi znajde na znano-nepoznanem območju. Kraji, ki jih je poznala kot otrok, so se spremenili, mnogi ljudje so se zaradi nemirov izselili, kasneje pa je Šrilanka po koncu nemirov doživela turistični razcvet. Ta preostanku Savijine družine, ki se ukvarja s hotelirstvom, omogoči, da nadaljuje z »normalnim življenjem.« Vendar pod navidezno kontinuiteto vsakdanjika še tičijo opomini na nek drug, še ne tako oddaljen čas. Čeprav je Savi za to slepa – njen pogled na življenje na otoku je namreč zabrisan predvsem s podoživljanjem spominov na svoja mrtva starša ter občutkov iz brezskrbnega otroštva – je tu Renu, ki ima do sestrične velika pričakovanja. To, da se Savi ni pozanimala, kaj se je dogajalo v njeni odsotnosti, ostro obsodi. A ker med njima kljub odsotnosti še ostaja skoraj sestrska bližina, jo Renu vendarle želi vpeljati v svet, ki se mu posveča v svojem pisanju.

Dvojni pogled na otok – pogled izseljenke ter pogled tiste, ki je ostala – je razbrati tudi v slogu romana. Savijin pogled spremljamo predvsem skozi zgoščene lirične pasaže, kjer se obale Anglije samo nadaljujejo v obale Šrilanke, prav tako pa se sedanjost prepogosto nadaljuje nazaj, v preteklost, saj je Savi neprestano podvržena t.i. nehotenim »zdrsom« – iz enega v drug kraj ali čas. Na drugih mestih (tudi z uporabo citatov iz resničnih pričevanj preživelih) avtorica z novinarsko objektivnostjo opiše dogodke, ki na tak način stremijo k preseganju subjektivne izkušnje. Takšen slog pisanja v romanu, kjer način in vloga pripovedovanja zgodb zasedata pomembno mesto, deluje kot učinkovit gradnik, saj sovpada s tehniko, ki jo za pridobivanje informacij uporablja Renu. Do resnice, kot nekje zaupa svoji sestrični, se je treba dokopati po ovinkih.

In čeprav roman ne stremi k prikazu objektivne resnice, se njene številne različice (avtorica si s Savi namreč deli postmodernistično prepričanje, da je zgodb oziroma resnic več) res skrivajo na več mestih. Neobičajne igrice šrilanških otrok (za katere Savi zmotno meni, da se igrajo le slepe miši), dogajanje pred sodiščem, ki se ga iz otroštva spominjata sestrični, ter odločilno ravnanje Savijinega očeta – vse to so enakovredne zgodbe, ki govorijo o zgodovini Šrilanke. Poleg zgodovinske je prepričljiva tudi vizualna podoba otoka, ki jo pisateljica vzpostavlja preko barvitih (od)stavkov, (»V nebo je zarezal škrlat, kakor vzplamenela ptičja perut.«) v katerih je prisoten močan občutek za poetičnost trenutka. Toda kakor je to zaradi prej omenjenih značilnosti romana tehnično ustrezno, na estetski ravni vendarle pogosto učinkuje samo nasičeno. Podoben pomislek lahko dodamo k številu stranskih oseb in njihovemu ozadju, s katerimi se seznanimo na slabih 300 straneh romana.

Takšne zdrse z ozirom na to, da gre pravzaprav za prvenec, lahko bolj ali manj spregledamo. Tisto, kar romanu podeljuje največjo vrednost, je namreč prikaz načinov soočanja z različnimi travmami. Tudi sicer je to avtoričino področje raziskovanja, na kar opomnijo strokovne besede, ki sem ter tja uidejo bodisi Savi bodisi Renu. Skozi njuna – predvsem Renujina dognanja – opozarja na to, kako hitro zgodbe, o katerih bi morali govoriti, poniknejo v območje zasebnega; kako je vsaka izmed več tisočih ugrabitev za tiste, ki so jim bili blizu, fizična odsotnost, ki jo ljudje najmočneje občutijo individualno. Zgodba Bradleya Sirisene opozarja tudi na to, kako se nerešene travme tistih, katerih zgodbe nikoli niso bile zares slišane, kopičijo znotraj posameznikov in prinesejo lahko samo še več nasilja.

V romanu zato lahko izpostavimo predvsem odgovoren in poglobljen pristop h kompleksnim temam, ki ga na nekaterih mestih spodnaša informacijska ter slogovna zasičenost prvenca. Ta je prisotna tudi v samem zaključku romana, ki v skladu z zrelostjo dela ne prinaša enostavnih odgovorov, se pa pri njih ne moremo upreti misli, da so nekoliko preveč na prvo žogo. Še zlasti Savi kot žrtev cunamija postane žrtev ne zares posrečene, a nič manj poetične intervencije deus-ex-machina. Po drugi strani pa cunami kot udarec, ki zadane vse sloje družbe na otoku, odpre novo območje za kolektivno prebolevanje dogodkov in novo možnost povezovanja, sredi katere Renu ostaja zvesta pisanju, edini zanesljivi dejavnosti v času resnic, ki jih lahko vsak hip odnese tok zgodovine.

O avtorju. Katarina Kogej (1993) je študentka magistrskega programa anglistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Življenja brez šablon

    Urška Gabrič

    Najprej si zamislite osti. Kakršne koli, lahko tiste za lovljenje rib. Utegnejo biti konice kopij, bodal, sulic ali bolj vsakdanjih orožij kot so zbadljivke; opazke, ki neutrudno plavajo v glavah in jih izgovarjamo le sami sebi, večinoma le o drugih.

  • Polifonija, herezija, subverzija: kaotični svet Jakoba Franka

    Silvija Žnidar

    Kdo piše zgodovino? Ali jo tisti, ki jo piše, tudi ustvarja? Je zgodovina nenazadnje velika pripoved, polna številnih navzkrižnih relacij moči in interpretacij? Ustvarja religijo človek, … →

  • O pivu, koncu sveta in sploh vsem

    Špela Sabati

    Nič ne kliče po udobnem naslanjaču in kokicah bolj, kot prikaz vesoljskega potopa, pri katerem se nekateri posamezniki vsemu tehničnemu napredku navkljub povzpnejo na splav, narejen iz praznih pivskih sodov in se (s tabletko za hitro, nebolečo smrt v žepu) ekstatično prepustijo usodi.

Izdelava: Pika vejica