Priokus zlatih hrušk 

Aleš Čeh

Tistim, ki nam je literatura blizu, se zdi iskanje kakovostnega čtiva prijetna, morda celo preprosta naloga, resnica pa je, da marsikomu ni tako samoumevna, sploh staršem, ki brez izkušenj iščejo knjige za svoje potomce. Posameznikom, ki od osnovne ali srednje šole niso prišli v stik z literaturo, je marsikdaj laže v lokalni poslovalnici Pošte Slovenije za nekaj drobiža kupiti kičasto slikanico z nekaj vrsticami nekvalitetnega komaj lektoriranega teksta, kakor pa se odpeljati v knjižnico in za nasvet povprašati tamkajšnje uslužbence. 

Sicer bi lahko dejali, da za mlade v tem nesrečnem primeru vendar poskrbijo vrtec, šola, morda vesten učitelj slovenščine in podaljšanega bivanja, pa sem žal kot mladinski delavec v zadnjih letih spoznal, da temu preprosto ni tako – tudi učitelji slovenščine večkrat zatajijo.

Zaradi tega bi morali vedno znova izpostavljati projekt zlata hruška, ikona katerega je prerasla v simbol kakovosti otroške in mladinske literature pri nas. Izpostavljati bi ga morali, ker ga v veliki meri zapostavljajo vsi nivoji šolstva, celo osnovno- in srednješolski, ki bi mu naj bil projekt v svoji srži namenjen. V okviru zlate hruške se tako podeljuje priznanje za kakovost domačim in prevedenim delom, navadno v desetih kategorijah: igroknjige, slikanice, zgodbice, zbirke pravljic, stripi, resničnost (v slednji kategoriji največkrat najdemo romane z realistično snovjo za najstnike, največkrat govorijo o težavah odraščanja), fantastika, poezija, dramatika ter poučne knjige. V letu 2016 so znak zlate hruške podelili sto enaintridesetim knjigam, med katerimi je bilo največ slikanic. Ker je simbol hruške največkrat jasno viden že na naslovnici same knjige, v skrajnem primeru pa na trgovinskem celofanu, se tako celo nepoznavalcem ponuja vizualni indic, po katerem zlahka prepoznajo kakovostno mladinsko delo, če so le kje slišali za simbol hruške.

Vendar je treba izpostaviti dejstvo, da je vizualni indic lahko do nekaterih del pretirano izključevalen. Projekt zlate hruške se namreč ne ustavi pri najodličnejših knjigah, pač pa v predalčke razdeli tudi vso preostalo produkcijo, ki je ovrednotena v pet kategorij: pogrešljivo, pomanjkljivo, dobro, zelo dobro, odlično. Ker projekt resnejše alternative v slovenskem prostoru zaenkrat nima, so lahko dela, ki ostanejo brez hruške (bodimo iskreni, umeščenost v predal »odlično« za namen prodaje pač ni tako optimalna kot uradna nalepka), tudi po krivici zapostavljena. Takisto ni spregledljivo, da se nagrajeni avtorji, založbe in uredniki iz leta v leto ponavljajo, medtem ko določene založbe nagrad ne prejmejo – pri čemer ne mislim, da si jih zaradi obstoječe produkcije a priori zaslužijo, menim pa, da bi veljalo na mladinsko književnost pri nas pogledati še skozi novo sito, morda izgraditi izviren aparat za ocenjevanje kakovosti te literature. Seveda namen mojega prispevka ni resneje preučevati ustreznosti (po kriterijih odločanja zelo transparentnih) lanskoletnih izbir MKL, ki stoji za projektom, saj je to delo, ki zaradi gole količine materiala zahteva tedne branja, temeljitega študiranja in vrednotenja. Vseeno pa bi v prihodnosti veljalo osnovati skupino posameznikov s preurejenimi, lastnimi kriteriji za vrednotenje mladinske literature, ki bi analitično pretuhtala vrednost kakšne letine in nudila alternativen pogled na aktualno mladinsko književnost.  Predstavljajte si, da bi v našem literarnem prostoru obstajala skupina, ki bi vso literaturo za odrasle umestila v pet ali šest kakovostnih kategorij … Najbrž ne bi trajalo dolgo, da bi se vzpostavile alternativne skupine z alternativnimi aparati vrednotenja, mladinsko književnost pa puščamo kar malce ob strani.

 

Epicenter hruškastega dogajanja se prigodi na vsakoletnem Slovenskem knjižnem sejmu, kjer dodatno izpostavljenost doživijo tri mladinska dela, ki prejmejo posebno priznanje zlata hruška (v kategorijah izvirna slovenska in prevedena mladinska leposlovna knjiga ter izvirna slovenska mladinska poučna knjiga), leta 2017 pa so izjemoma podelili še priznanje za najkvalitetnejšo prevedeno mladinsko poučno knjigo. 

Največ medijske pozornosti je bržda požel mladinski roman Evangelij za pitbule (Mladinska knjiga, 2016), prozni prvenec Jiřija Bezlaja, ki je bil nagrajen v kategoriji izvirna slovenska leposlovna knjiga. Kljub siceršnji kratkosti, gre namreč za sto strani dolgo delo, avtor v romanu celostno zajame maturitetno leto slovenske dijakinje. Ta se spopada z globoko osebnostno krizo, do katere pristopi z ironično in občasno cinično distanco. Roman nagovori skorajda vse tematike, ki so se pojavljale v slovenskem mladinskem romanopisju zadnjih petdesetih let – spolno zlorabo, alkoholizem in smrt v družini, zgodnjo spolnost, odtujena starša, mladostniško zlorabo alkohola in drog, samomor, vprašljiva in škodljiva prijateljstva … Posebnost Evangelija za pitbule je, da se nobene tematike ne loteva z melodramatičnim tonom, pač pa se na ravni karakterizacije in jezika kaže igrivost in sproščenost. Prvoosebna pripovedovalka se še najbolj bolečih tem loteva s posebnim nihilističnim humorjem, ki delno razbremeni njeno grobo in bolečo življenjsko zgodbo in nam jo približa kot osebo, ki si ne zasluži pomilovanja, pač pa sprejemanje svoje edinstvenosti. 

Čeprav protagonistka v romanu doživi dve spolni zlorabi (podrobnosti ene izvemo skozi retrospektivo, druga pa se prigodi pred našimi očmi – neki fant brez kakršnegakoli privoljenja penetrira v bruhajočo protagonistko), nikoli ne zahteva naših simpatij – pri čemer je »zahteva« mišljeno precej dobesedno, saj pripovedovalka skozi dialog vseskozi nagovarja bralca, na koncu pa prav provokativno napade: »Ja, imam lezbično izkušnjo. Saj je bilo to tudi eno izmed vprašanj, ki si mi jih zastavil na začetku najinega pogovora, poleg teh o alkoholu, drogah, prvi izkušnji s spolnostjo in nasilju med mladimi?« Roman zaokrožujejo številne prispodobe, med katerimi prednjači naslovni pitbul, metafora za koristoljubnega človeka, ki se kot pes trga za svojo kariero, pozablja pa na človeško toplino. V nasprotju s pričakovanji pitbul za svojo agresivnost ni nikoli (moralno) kaznovan, pač pa se izkaže za zmagovalca življenja. Naključni pitbul na ulici tako raztrga majhnega in prijaznega kužka protagonistkine prijateljice in z ogromno pasjo erekcijo odkoraka po ulici naprej, kar predstavlja odstop od tihe norme mladinske literature, kjer so nasilneži redko portretirani kot končni zmagovalci.  

Priznanje Evangeliju za pitbule je po svoje pogumna odločitev, celo avtor sam je namreč dejal, da je napisal roman za odrasle, saj mu za oznako mladinskega zmanjka nekaj vzgojne note. 

Vsi si želimo nebes (Cankarjeva založba, 2016), roman flamske mladinske pisateljice Els Beerten, ki je dobil nagrado za najkvalitetnejše prevedeno prozno delo, se zdi v vzgojnih tendencah nekoliko bolj odkrit, vendar nikakor ne manj kvaliteten. Nenavadno aktualen je tudi za naš prostor, kar se je potrdilo tudi na strokovnem pogovoru 13. 12. 2017 v Knjižnici Otona Župančiča, kjer je potekala debata z avtorji, uredniki in prevajalci knjig, ki so prejele priznanje zlata hruška za leto 2016. 

Gostje omenjenega pogovora so bili Jiři Bezlaj, Boris A. Novak, urednica Irena Matko Lukan, ilustrator Marjan Manček, prevajalka iz flamščine Stana Anželj, prevajalka iz grščine Jelena Isak Kres in urednik Aljoša Harlamov. Nekaj časa se je pogovor vrtel v pričakovanih smereh, gostje so razglabljali o pomenu literature za mlade, razbijali so se stereotipi, ki jih slišimo prepogosto (Aljoša Harlamov je ugotavljal, da otroci, ki so veliko za ekrani, niso nujno osamljeni), premišljevalo se je o mestu mladinske književnosti (Irena Matko Lukan je vrednost kvalitetnega mladinskega dela enakovredno postavila ob bok kvalitetnemu delu za odrasle), hkrati pa seveda o pomembnosti knjig, ki so jih izbrali za priznanje zlata hruška, kjer je posebej zanimive komentarje izzval prav omenjeni roman Vsi si želimo nebes

V delu avtorica med drugim tematizira ideološki belgijski mit, da so bili tisti, ki so se borili na vzhodni fronti, slabi. Tematike so nagovorjene z željo po razbijanju stereotipov in nuji, da se zgodovino predstavi življenjsko, kompleksno, večdimenzionalno. Zbrani na pogovoru so hitro ugotovili, da s tem roman posredno nagovarja tudi slovensko situacijo. Boris A. Novak je dejal, da je skrajni čas, da se prenehamo medsebojno obsojati, dogodke polpretekle zgodovine počlovečimo ter krivde več ne prenašamo na naslednje generacije. S tem se seveda absolutno strinjam, žal pa takšne misli ne zaležejo kaj dosti, če je literarni pogovor že čez nekaj trenutkov zašel tja, kamor zaide nenavadno velik del slovenskega javnega diskurza – med partizane in domobrance, med naše in vaše, vaše in naše. Absurdnost situacije, kjer se na eni strani govori, da moramo preseči obsojanje in prenašanje krivde, na drugi pa iste osebe nekaj minut kasneje uporabijo besede »naša/vaša stran«, preseže samo še bizarnost tega, da so se zbrani o tem prepirali na dogodku, kjer se je razpravljalo o mladinski literaturi, namenjeni rojenim po letu 2000. Provokacijam so podlegli tudi nekateri poslušalci, ki so z aplavzom spodbujali tovrsten govor, ki na takem dogodku nima absolutno nobenega mesta, obiskovalcu, ki si želi pogovora o literaturi, pa pušča grenak priokus. Še pred tedni smo opazovali mladostnike, ki so se zvedavi potikali po knjižnem sejmu, sedaj pa bijemo ideološki boj in v isti sapi trdimo, da bo literatura tista, ki bo mladim pomagala ta ideološki boj prerasti. Če literatura več kot očitno ni pomagala nam, kako lahko vse upanje položimo v to, da bo pomagala njim?

Ob vsem tem človek pogreša večji odziv tistih, ki jim je izbrana literatura namenjena. Namesto da nas zanima, kaj v teh deli vidi ta ali ona literarna avtoriteta, bi nas včasih moralo zanimati, kaj v njih vidi odraščajoči najstnik – želim si, da bi več učiteljev in profesorjev slovenščine med standardiziranimi domačimi branji našlo čas za romana Jiřija Bezlaja ter Els Beerten. Morda bi nam morali prav mlajši razložiti literaturo, ki smo jo izbrali za njih. Tudi uvod v literarno kritiko v srednješolskih in gimnazijskih klopeh ne bi bil odveč, ni nam treba nujno čakati na fakultete, da bodo med mlade prenesle veselje do kritičnega pisanja o literaturi.

Na Slovenskem knjižnem sejmu pa sta bili nagrajeni še dve deli, ki svoje poučnosti ne skrivata – Oblike duha Borisa A. Novaka (Mladinska knjiga, 2016) in Ta svet je lahko boljši: kako sem hčeri razložil gospodarstvo Yanisa Varoufakisa (Cankarjeva založba, 2016). Če so Oblike duha odličen osnovno- in srednješolski didaktični pripomoček pri pouku književnosti, se zdi mladinsko-esejistično delo Yanisa Varoufakisa izjemno pronicljivo in celo provokativno. Grški ekonomist in politik je oster um za razumevanje povezanosti mladih z denarjem izkazoval že pri analizah, ki jih je opravljal za eno najbolj prodornih podjetij za razvoj in trženje videoiger, Valve Corporation (nekatere izmed poslovnih praks, ki jih je delno nepristransko analiziral, npr. mikrotransakcije, v zadnjem času postajajo sporne zaradi povezanosti z otroškimi igrami na srečo), sedaj pa je združil svoje akademsko poznavanje ekonomije in ljubiteljsko navdušenost nad umetnostjo ter popkulturo – primere in razlage s področij ekonomije, gospodarstva, družbenih in političnih ureditev držav aplicira na številna literarna in filmska dela, pri čemer se marsičesa loti rahlo humorno, obenem pa s strogo držo, ki mladostnika nagovarja k razmisleku o družbeni in ekonomski neenakosti. Omenjeni knjigi tako lepo zaokrožita priznanja zlatih hrušk, odločitev za podelitev nagrade v novi kategoriji prevedenega dela, pa se mi zdi hvalevredna. 

 

»Ti bodi metulj, jaz sanjavo srce Čuang Ceja,« presunjeno citira svoj najljubši haiku pripovedovalka v Evangeliju za pitbule, obenem pa pove tudi anekdoto o Čuang Ceju, ki je zaspal na travniku ob reki in sanjal, da je metulj; ko se je prebudil, pa ni več vedel, kdo je – je Čuang Ce, ki je prej sanjal, da je metulj, ali je metulj, ki sedaj sanja, da je Čuang Ce? V tem protagonistka nehote zajame esenco literature, kakor jo dojemam jaz: brezmejno domišljijo, ki nas vedno znova sili v preizpraševanje naše realnosti. Pogled na otročad, ki v času knjižnega sejma teka po dolgih hodnikih Cankarjevega doma, je bil tako do neke mere odrešujoč, kajti to pomeni, da obstajajo odrasli, ki vedo, da si vsak otrok zasluži knjigo, da si zasluži dvomiti v dograjeni svet, dvomiti v svet odraslih, dvomiti v družbeno-moralni ustroj sveta, dvomiti v sebe. Resda imajo tisti najmlajši pred sabo še vrsto let odraščanja v enaindvajsetem stoletju, ki bo dodobra preizkusilo njihovo ljubezen do literature in umetnosti, vendar imajo obenem tudi simbolne in povsem fizične zavetnike, ki jih bodo vodili med policami – tako upam – dobrih knjig. In ob takem pogledu človeka kaj hitro prevzame Varufakisova optimistična napoved, da si dovoli svoj trenutek romantiziranja, priokus ideološkosti v razpravah o hruškah gor ali dol. Ta svet je res lahko boljši. 

O avtorju. Aleš Čeh se je rodil leta 1991 na Ptuju. Končal je študij slovenistike na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, kjer je bil tudi urednik študentske literarno-jezikoslovne revije Liter jezika. Ukvarja se z didaktiko književnosti, integracijo otrok priseljencev iz Kosova in premisleki o medsebojnih vplivih literature in videoiger. Za svoja literarno-kritiška tuhtanja je prejel nagrado Mladi kritik 2017 (14. … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Snežinka in njena odgovornost za plaz

    Sonja Merljak

    Kako je mogoče, da v času, ko je že skorajda vsaka neokusna ali neprimerna opazka razglašena za seksistično, v času, ko se milenijci zgražajo nad seksističnimi prizori iz nanizanke Prijatelji (Friends) in ko se je pod njihovim drobnogledom zaradi svojega seksizma znašel celo James Bond, dekleta sporočajo, da jim je pri spolnih odnosih večinoma neprijetno?

  • Pismenost v dobi selfiejev

    Miša Gams

    Potovanje na beograjski knjižni sejem se je začelo kot v kakšnem avanturističnem romanu – s prijateljico sva se s pomočjo spletnega portala, ki objavlja mednarodne prevoze, znašli v majhnem avtu skupaj … →

  • Na drugi strani

    Ana Geršak

    Slovenski dnevi knjige so se začeli tako, kot se spodobi: slabo. Pa ne le zaradi dežja. Res, na dan otvoritve je bilo nebo še posebej sivo … →