Primož Kotnik vs. življenje

Tadej Golob, Ali boma ye! Novo mesto: Goga, 2013.

Nina Sivec

Leta 2009 je nagrado za najboljši slovenski roman prejel literarni novinec Goran Vojnović za roman Čefurji raus! Odločitev kresnikove žirije je sprožila plaz raznovrstnih očitkov o upravičenosti nagrajenega dela, kjer je glavno vlogo kamna spotike igral v romanu uporabljeni pogovorni jezik. Leto kasneje je to nagrado, prav tako za svoj prvenec, prejel Tadej Golob za Svinjske nogice in s tem ponovno dvignil nekaj prahu; očitki so ostali isti kot pred enim letom. Medtem ko je Vojnović v svojem drugem romanu zaobšel spotakljive prvine iz Čefurjev in s tem dokazal dvomljivcem, da enako dobro obvlada tudi višje jezikovne registre, se je Tadej Golob s problemom drugega romana po uspešnem, opaznem in razdvojevalnem prvencu soočil na drugačen način.

Tisto, kar je bilo sicer prisotno že v prejšnjem romanu, vendar na veliko bolj prikrit način, postane v pričujočem delu ena od njegovih opaznejših značilnosti – avtobiografskost. Glavni junak je namreč v dobršnji meri odkrito fikcionaliziran avtor; za preživetje piše intervjuje za »moško« revijo, pred časom je napisal svoj prvi roman, ki je bil nagrajen, vendar je zaradi svoje neposrednosti in vulgarnosti naletel na nekaj ostrih kritik; resno treniranje boksa, s katerim se ukvarja glavni junak, sicer res ni enako alpinizmu, vendar se s tem ohranja podoba nekonvencionalnega pisatelja, če omenim samo nekatere od vzporednic med fiktivnim likom in resničnim avtorjem.

Avtobiografske prvine glavnega junaka pa niso edini vdor resničnosti v fikcijo, to se namreč v maniri romana s ključem zgodi tudi z nekaterimi nastopajočimi osebami: od umirajoče literatinje, s katero mora Primož opraviti interviju, do prikaza literarne scene s komisijo, ki zavrne njegovo vlogo za štipendijo, in do literarno-kritiških sprejemov njegovega prvenca. Znotraj območja fikcionalizacije najde torej Golob svoj prostor za soočenje z dogajanjem po izidu resničnega romana, z negativnimi odzivi nanj in njihovimi posledicami. Čeprav se v teh odlomkih čuti ranjenost resničnega pisateljevega ega, pa vseeno ti ne izstopajo tako zelo, da bi bili pretirano moteči za bralca. Glavni razlog za to je njihova povezava z glavnim, fiktivnim likom; tako je na primer službeni pogovor z umirajočo umetnico kriv za protagonistovo razmišljanje o lastni minljivosti, smislu življenja in podobnih prestižnih temah, za katere drugače v borbi z vsakdanjikom nima časa. Zavrnitev prošnje za štipendijo je samo še en kamenček v mozaiku njegovih neuspehov, ki prispevajo k jezi in nezadovoljstvu. V tem pogledu so še najbolj sporne omembe (resničnih) citatov iz kritik njegovega prvenca, saj bolj kot na soočenje mejijo na nereflektiran obračun z njimi in njihovimi (predvsem) avtoricami.

Ne glede na nespregledljive podobnosti z zunajliterarno resničnostjo pa ti deli romana, kot že rečeno, prispevajo kose sestavljenke za izgradnjo glavnega lika, vendar ostajajo v okviru glavne zgodbe v ozadju. V prvem planu se namreč pred bralci riše zgodba moškega srednjih let, ki se spopada s krizo identitete, katere glavni razlog je njegova boksarska kariera, ki se bliža koncu. Primož Kotnik je v svoji osnovi Jani Bevk iz Svinjskih nogic, le da je malce starejši in malce bolj uspešen; družijo ju podobne težave s kroničnim pomanjkanjem denarja, jeza nad življenjsko situacijo in sploh vsem svetom, ljubezen do žene in predvsem otrok, ki se navzven ne izraža vedno najbolje, in vtis splošnega življenskega neuspeha. Največja razlika med njima je v tem, da je bil protagonist Svinjskih nogic precej bolj nezapleten in predvidljiv lik. Primož Kotnik je v tem pogledu neprimerno bolj kompleksen; novinar, pisatelj, amaterski boksar, oče, partner, ljubimec. Vse te vloge se skozi roman postopoma odkrivajo in med seboj prepletajo. Zdi se, da je Primož poleg bralcev, ki jim je skozi oči tretjeosebnega pripovedovalca posredovana njegova zgodba, edini, ki se zaveda vseh teh vlog in različnih identitet. Vendar skozi roman spoznavamo, da se tudi protagonist ne pozna vedno najbolje, da je odtujen od samega sebe in svojih občutkov.

Tako kot njegovi sodelavci pri reviji in znanci iz sinovega nogometnega krožka ne vedo, da se resno ukvarja z boksom, in njegovi boksarski kolegi niso čisto prepričani, ali je pesnik ali pisatelj, tako smo tudi bralci večkrat priča njegovim dejanjem, ki na prvi pogled nimajo povezave z njegovo predstavljeno podobo. V besedah in dejanjih deluje glavni lik največkrat zelo ostro, jezno in nesramno, medtem ko je v svojih razmišljanjih večino časa pošten, pozoren in čuteč človek. Ta razdvojenost se še poglobi s spoznanjem, da se niti sam lik ne pozna vedno najbolje: »Zato je bil zdaj toliko bolj presenečen, presenečen sam nad seboj, ko mu je iz ust izletelo: ›Ueuotidiot!‹« in »›Ali boma ye!‹ reče v telefon. Ne ve, zakaj, ampak tako pač reče.« Vse negativne situacije, ki se mu dogajajo čez dan (večna druga mesta, zavrnitve, nižanje plač …) v mešanici s končujočo kariero boksarja in posledično izgubo smisla stopnjujejo njegovo frustracijo in budijo jezo, ki se je niti sam ne zaveda. Tako so tisti odlomki, in ni jih malo, v katerih se ta jeza manifestira navzven, navidez nepovezani z njegovim siceršnjim karakterjem, v resnici pa so sprva presenetljivi, na koncu pa jasno motivirani in bralcu razumljivi. Na ta način se na več nivojih prikažeta junakova stiska in izgubljenost v svetu, posledično pa postane lik bolj kompleksen.

Če bi morala Golobov roman opisati z enim izrazom, bi si za to izbrala besedo dinamičnost. Ta se najbolj očitno kaže na ravni aktivnega glavnega junaka, ki se v kratkem časovnem obdobju, ki ga zajema roman, ukvarja z več med seboj precej različnimi dejavnostmi; službene obveznosti, boksarski dvoboj za naslov državnega prvaka, otroci in njihove obšolske dejavnosti, druženje s prijatelji in urednikom, ki čaka na njegov naslednji roman. Združevanju vsega tega – na čelu z eksplozivnim športom, s katerim se ukvarja – je ustrezna tudi struktura romana; pred bralcem se namreč po kratkih odmerkih razkrivata zgodbi dveh dni, preplet teh dveh med seboj vzročno-posledično povezanih dogajanj povečuje bralčevo zanimanje, ustvarja suspenz in razkriva povezave med dogodki ter pojasnjuje junakova dejanja.

V tem oziru sledi aktivnemu junaku in razgibani strukturi tudi jezik. Uporabljeni jezik je hiter kot dogajanje, ki ga opisuje, veliko je dialogov, v katerih se uporablja pogovorni jezik, tudi sam začetek romana nam predstavi protagonista in ostale osebe učinkovito, skozi dialog, brez odvečnega opisovanja. Na splošno daje prebrano scenaristični vtis, kjer je v malo besedah zajetega veliko dogajanja; ekstrem takega načina pripovedi pa predstavlja ena od epizod iz službenega življenja, ki je celo napisana v scenaristični obliki. Igra z jezikom se kaže tudi na ravni njegove uporabe pri likih; v govor Primoževega boksarskega kolega Avgusta, ki je dolga leta živel v tujini, tako vdirajo slovnične nepravilnosti, ki kažejo na njegovo neobvladanje jezika (»›Za razliko od jaz,‹ je rekel Avgust.« in »›Reden … Se reče reden?‹ ›Pogost,‹ pravi Primož.«). Tudi v elektronskem pogovoru med Primožem in njegovo ljubico Polono se pojavi manjša jezikovna zanimivost; v dopisovanju z mlado pisateljico je on tisti, ki večino časa ohranja slovnična pravila, štipendiranka, ki je namesto njega prejela štipendijo, pa ne. Tudi tukaj je podobno kot pri obračunu s kritikami prvenca začutiti čustva resničnega pisatelja, vendar je to na tem mestu veliko bolj subtilno in elegantno izpeljano.

Za spremembo od Vojnovićevega drugega romana, ki je bil prav tako nagrajen s kresnikom, bo tisti, ki bo tudi v Golobovem romanu iskal »višine literarnega jezika« ostal praznih rok; namesto tega bo prejel veliko dozo zelo fizičnega pisanja, ki mu takšen »visok« slog nikakor ne pritiče. Prvine romana (glavni lik, struktura, jezik) se med seboj lepo povezujejo in ponujajo točno to, kar obljubljajo že boksarske rokavice na platnicah romana; hiter, dinamičen in eksploziven izdelek.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Mučna bližina distance

    Mojca Kirbiš

    V prvencu Anje Radaljac spoznamo glavno junakinjo Sofijo, študentko primerjalne književnosti in »pisateljico v gradnji«, in jo spremljamo pri njenih obupanih poskusih napisati roman. Sofija … →

  • Kresnik 2013: dva tedna po podelitvi

    Blaž Zabel

    No, pa smo spet pri kresniku. Po dveh tednih so se glave nekoliko ohladile in uspeli smo prebrati še kakšno nominirano knjigo, za katero nam … →

  • Kresnik 2013: čistokrvni »kulturni« dogodek

    Blaž Zabel

    V nedeljo, 23. junija 2013, je bila na ljubljanskem Rožniku podeljena nagrada, ki jo vsi nestrpno pričakujemo in ki je vse leto predmet številnih ugibanj … →