Primer: Bad boy Rushdie

Literarni večer s Salmanom Rushdiejem. Cambridge, Massachusetts (ZDA), Unitarijanska cerkev, 9. 10. 2012.

Nina Beguš

Tudi literarna scena ima svoje »bad boyse« (saj bi napisala poredne fante, pa se sliši preveč navihano) in po crnkovičevsko lahko pomežiknem, »everybody loves the bad guy« (saj bi rekla, da imajo vsi radi barabe, pa moram zaradi dvojnosti pomena crnkovičevsko spet navreči angleško frazo). Pod fante sicer štejem same zrele može, kljub šarmu, ki se z leti še razpase, pa jim mladostniška oznaka čisto pristoji: dandy Wilde, stari pokvarjenec Bukowski, kontroverzni Houellebecq, evropski ljubljenec Franzen, kar tare se jih in vsi po vrsti so odlični pisci. O njih napletamo razna obrekovanja, ki preraščajo v urbane legende in sčasoma so tudi njihove osebnosti zgolj še legende. Saj veste, kako so govoričili, ko je dobil nagrado denimo kak talentirani poangleženi Indijec, kot sta Rushdie ali Kureishi: »Pridejo sem, poročijo se z našimi ženskami pa še naše nagrade poberejo!« Na ta račun je dobilo ideje kar nekaj karikaturistov. K sreči so prišleki poangležili tudi svoj smisel za humor.

Za frajerji, ki kar uletijo, dobijo najlepše ženske in najpomembnejše nagrade, se vedno skriva neka zgodba – če je še ni, se jo pa naredi. Zgodba Salama Rushdieja je dobila velike razsežnosti. Zakuhal jo je kar sam in to ravno v času, ko mu je po trinajstih sušnih oz. bolje rečeno zelenih letih končno uspelo uresničiti svoje pisateljske sanje. Kot pravi, je laže postati slaven, kot pa potem iz slavnega razvpit. Blasfemični Satanski stihi so tako muslimanski svet kot njega, skupaj z založniki in prevajalci, stali precej živcev, izgredov in celo smrtnih žrtev. Fatva še danes velja, na kar ga od 14. 2. 1989 iz Irana opomnijo vsako valentinovo posebej. Nad njim in vsemi v izid romana vpletenimi jo je razpisal umirajoči imam Homeini. (Ob tem se zastavlja vprašanje, kako je s prevajalcem, ki ga je prevedel v perzijščino.) Verižno reakcijo je sprožila Indija, ki je prva zasenčila dobre kritika romana. Nakup te knjige je postajal deklarativno dejanje. Še danes je ne beremo, ne da bi v njej iskali provokacijo, njen avtor pa je demoniziran, saj ob vsaki omembi njegovega dela (nazadnje recimo ob neposrečeni filmski adaptaciji njegovega mojstrskega romana Polnočni otroci ) pripadniki nasprotnega tabora pljuvajo po avtorju, ne da bi si izdelek sploh ogledali oz. prebrali, morda le v fragmentih. Vprašanje je tudi, če so Satanske stihe prebrali irski gradbinci, ki so jih v skrivnem sladkem maščevanju zabetonirali pod temelje mošeje. Sprašujem se, kdo jih je sploh prebral.

Pa vendar Rushdie še zdaleč ni edini s takšno zgodbo, morda je od vseh primerov le najbolj eklatanten. Fundamentalizem je zmerom glasnejši, spomnimo se denimo septembrskih protestov proti filmu z YouTube Nedolžnost muslimanov, za čigar nastanek naj bi bil krivo dejstvo, da Rushdie še vedno živi, čeprav je ta film označil kot zlonameren in cenen. Nagrada za njegovo glavo je s tem pridobila pol milijona dolarjev in zdaj znaša 3,3 milijona. Rushdie se namuzne: »Saj jih nimajo!« Konkretno – nima jih tisti duhovnik, ki jih obljublja, ima pa vsaj tisk kaj pisati. Rushdieja danes nimajo več za ogroženega in ga ne varujejo. Kljub temu pravi, da občutek ogroženosti ni izginil, se pa brez tajne policije končno počuti živega (ljudje okoli njega malo manj, zato so njegovi literarni večeri po muslimanskih deželah nemalokrat odpovedani). Očitno ima raje nevarnost kot depresijo in je tudi sam sit skrivanja po podeželski Angliji. Dan njegovega obiska v Cambridgeu, 9. oktober 2012, je bil tragičen za pakistansko štirinajstletnico Malalo Yousafzai in njeni prijateljici, ki jih je – kot je grozil – ustrelil taliban, ker je v zadnjih treh letih opozarjala na pravico muslimanskih žensk do izobrazbe. Velik del islamskega sveta se je postavil na njeno stran. Rushdiejev komentar na vse dogodke zadnjih let je bil kratek in jedrnat: to bo naša resničnost, vse dokler se takšen verski fundamentalizem ne zave, da ne more s smrtjo kaznovati žalitve – kar omenjeni amaterski film vsekakor je, v kar se je sprevrgel njegov roman in Malalina želja postati zdravnica. Morda bo Malali celo uspelo, saj se je po tednu dni prebudila iz kome. A komaj ji je uspelo preživeti, že prihajajo nove smrtne grožnje.

Septembra je Rushdie izdal dolgo pričakovano, že pred leti napovedano avtobiografijo Joseph Anton: A memoir. Kot mi je vesel zaupal, se že prevaja v slovenščino (na razvpite Satanske stihe smo čakali kar sedemnajst let), sicer pa je hkrati z angleškim originalom izšla še v šestnajst drugih jezikih in se, vsaj v ZDA, prodaja kot vroče žemljice. Čeprav je njen izid tako samoumeven, Rushdie pravi, da je potreboval dolga leta, da se mu je izoblikoval okvir vseh dogodkov v njegovem življenju od fatve naprej. Ko je prišel 9/11, je napočil čas, ko so tudi drugi začenjali razumeti njegovo valentinovo ‘89. Bilo je to leto velikih sprememb, padel je berlinski zid, zatresla se je železna zavesa, arabski svet je zajel val revolucij, tiananmenski pokol je hudo poslabšal kitajske zunanje odnose, bližala se je izpustitev Mandele in umrl je Homeini, »virtualni obraz islama v zahodni pop kulturi« ter s tem zapečatil fatvo nad Rushdiejem, saj je edini, ki bi jo lahko preklical.

Seveda pa se ni Rushdijeva zgodba začela s fatvo. Zaradi svoje protagonistične vloge pod psevdonimom Josepha Antona, izmišljenca iz Josepha Conrada in Antona P. Čehova, se je bralcu dolžan predstaviti od korenin. »Nice, quiet boy« odraste v pisatelja, ki s svojo večno tematiko rodne Indije sprovocira islam v naivni veri, da je fikcija ločena od realnosti, veri, ki pozablja, da je Gospa Bovary za mnoge bolj verjetna od leteče preproge. Rushdie takrat iz Indijca postane zahodnjakar, zato po novih navadah prestopa meje in pravice drugih, tistih, h katerim je nekoč spadal, meje svoje nekdanje vere, ki ga je teološko intrigirala tudi kasneje kot ateista. Najbolj ga je begalo naslednje: Koran se od drugih svetih knjig razlikuje v tem, da je narekovan od Alaha (prek Gabriela do Mohameda) in je v njem tako zapisana absolutna resnica, brez človeškega faktorja. To Satanski stihi zanikajo. Tu je še druga zapoved: preroka Mohameda se ne upodablja. Protagonist Satanskih stihov je poslovnež Mahound, ime, ki so ga za Mohameda zaničljivo rabili križarji, muslimanski junak Saladin pa nastopa kot satan. In obratno, vse se meša, vsem se meša. Liki so namreč izredno fluidni, realnost se izgublja v več nivojih, sanjah, fantazijah, vlada postmodernistično stanje, roman nenehno vzklika, kako je fiktiven. Če stopnjujem: katoliškemu pisatelju Grahamu Greenu je dovoljeno pisati na dolgo in široko o svoji religiji, jordansko-britanska pisateljica Fadia Faqir zaenkrat še ne predstavlja problema, čeprav popisuje resnične krutosti, ki se dogajajo v obeh državah, zaradi feminističnega pisanja in kritiziranja islama v izgnanstvu pod indijsko zaščito živi Bangladeševka Taslima Nasrin, Rushdie pa se je dotaknil največjega tabuja, svetega, ga profaniziral in racionaliziral. Postal je metafora za Zahod, ki po nedotakljivem packa v imenu svobodnega govora in mišljenja. Če neka religija ne prenese upodabljanja, kako naj bi prenesla parodiranje? Spomnimo se danske karikature. Sveto na svobodnjaške pravice reagira kot beli fosfor na zrak. Problem multi-kulti družbe je sekularizacija. Multi-kulti ne zmore delovati v skladu s svojim konceptom, ker meja med svobodnim izražanjem in religijskimi čustvi ni določljiva. V spopadu civilizacij ni enoznačnih odgovorov. Kaj šele, če pripadaš obema?

Čeprav se je Rushdie najprej skušal nekako opravičiti, ker je to večina od njega tudi pričakovala, je kmalu vzel besede nazaj ter se odločno postavil na stran literature in proti religiozni občutljivosti, na zahodno stran. To ne pomeni na stran, ki razume, ampak na stran, ki je splošno bolj izobražena in se je izučila literaturo brati literarno. Tudi zahod je imel in ima tovrstne težave z blasfemičnostjo, če začnemo pri Sokratovi in Jezusovi usmrtitvi, potem je tu cela vrsta napadov na znanost s strani katoliške cerkve, nazaj udarijo protestanti, v novem veku se pridružijo še nove ideologije, indeksi prepovedanih knjig so vsakdanja stvar, skratka, z blasfemijo ima svet opravka že od nekdaj. V umetniških in ironičnih panogah (celo v South Parku) tako vlada tiha avtocenzura, če že ne med avtorji, pa med razpečevalci njihovih izdelkov.

Naj podam samo Rushdieju bližnji primer, roman Dragulj Medine, zaradi katerega je zgorela britanska založba. Satanski stihi so v tem segli najdlje. Ravno zato na Rushdieja v ZDA, v novem domu, še posebej po 9/11 gledajo kot branilca njihove jedrne vrednote, za nas je resen umetnik s precej masla na glavi, na Otoku, starem domu, pa je poosebljenje težav, kar nam prišepne že dejstvo, da je financiranje za njegovo strogo varovanje prihajalo iz davkoplačevalskega denarja. Čeprav do njega osebno neprijazno, mu je Velika Britanija v javnosti odločno stopila v bran, diplomatski odnosi z Iranom so bili prekinjeni, kraljica pa je Rushdieja odlikovala z viteškim redom. Kaj pa domovina? Indija ga ni preveč vesela, saj se boji smrtnih izidov, ki jih je bilo zaradi primera Rushdie že veliko. Sam se nad tem zgraža, saj mu je odvzeta pravica do svobodnega govora. Sprevrženi izgubljeni sin pa je kljub temu s svojimi drugimi deli močno vplival na indijske in angleško-indijske pisce. Britanci in Indijci si imajo marsikaj povedati. Rushdiejevi romani so mešanica, kot je on sam, pravi vzhodno-zahodni koktejl. V njih kritizira imigrantstvo, rasizem in fundamentalizem, preizkušene na lastni koži. Kot Joseph Anton zato pojasnjuje, kako je njegova medijska podoba prekletega pisatelja, obdanega z lepimi puncami, nastala iz umetniškega poslanstva, družine in okolja.

Življenje kot v filmu. Rushdie bi, če ne bi bil pisatelj, želel biti hollywoodski igralec. Blišč slave vsekakor doživlja, čeprav pravi, da so bila devetdeseta leta zanj kot zapor. Zaščita, ki je je bil deležen, je bila včasih res pretirana, ne da bi sam to želel, postala je fama, tudi on je postal fama in tako trn v peti mnogim, celo lastni zavistni ženi, sicer tudi pisateljici. Avtobiografija ga kljub zanimivim figuram in dogodkom v njegovem pestrem življenju prikaže v nezavidljivem položaju. Nikoli ne začutimo kljuvanja dvoma, neprestano pa v njem kljuva bolečina, izrojena iz človeških odnosov. Kot strategija preživetja in strategija opisovanja neprijetnih spominov se izkaže smisel za humor. V trinajstih letih, ko je bil stalno varovan s štirimi policijskimi omarami, neprestano na begu in v skrivanju, mu je prišel še najbolj prav. Občutek imam, da se je v sobivanju s tovrstnim pohištvom privadil tudi njihovega črnega humorja. Človek med branjem kar vzljubi te njegove policaje in se nasmeje ob prijateljskih (no, tudi kaj več) odnosih, ki so se zaradi stalnega seljenja od enih Rushdijevih kolegov k drugim spletli med londonsko literarno branžo in britansko tajno policijo.

Tej šeststostranski avtobiografiji je včasih zaradi nenavadnih dogodkov kar težko verjeti, da ni fikcija. Je resničen roman, po katerem bodo najbrž kmalu posneli tudi film. Ameriški, le da »bad guy« v filmu ne bo umorjen. Čeprav so v Pakistanu že posneli film, komedijo International Gorillay, v kateri je fatvi zadoščeno, saj Rush-dye (kot smo velikokrat lahko prebrali na transparentih – zopet besedna igra, tokrat kot »največji zločin«) dobi svoj rush-die (s filmsko usmrtitvijo so dejansko pohiteli). Glede na to, da imamo danes v rokah avtobiografijo, Josepha Antona, ki je le še lik, lahko razglasim konec zgodbe.

O avtorju. Nina Beguš (1988) je slovenistka in komparativistka, po novem Bostončanka. Poleg študija kritizira, intervjuva, lektorira in prevaja za EPK Maribor, Radio Študent, Mentorja, Airbeletrino, Literaturo, Dneve poezije in vina, Apokalipso in Ekslibris. Redkeje napiše kaj literarnega. Zanimajo jo književnosti starih civilizacij, islandske sage, balkanska sodobna proza in kar je novega … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Aleš pravi:

    Zanimivo pisanje o zares pereči temi.

    Ampak, ali gre tukaj res za spopad civilizacij? Ali so zadeve vendarle dosti bolj kompleksne (in segajo preko meja posameznih “civilizacij”)?

    In še ena pomembna malenkost: Koran se od ostalih svetih spisov religij ne razlikuje po tem, da naj bi bil od Boga navdahnjen (kot se zapiše avtorici), ampak po tem, da gre po muslimanskem verjetju za neposredno božjo besedo, ki jo preko nadangela Džibrila (Gabriela) dobesedno narekuje (sicer menda nepismenemu) preroku Mohamedu.

  • Nina B pravi:

    Hvala za vprašanje in za popravek! Se opravičujem za zavajajoč lapsus, mišljeno je bilo narekovan.
    Izraz spopad civilizacij sem uporabila ravno zaradi teorije, ki ga je uveljavila in prihaja iz ZDA (Harvarda, kjer se je tudi odvijal literarni večer). Rushdie ga vidi kot pojasnilo za svojo zgodbo, ki jo od indijske samostojnosti naprej stalno vzporeja z družbenim. Kot priznava že sam utemeljitelj teorije, pa se ne da vsega speljati na vlogo civilizacij, saj svoj del odigrajo tudi občečloveške lastnosti.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pisatelj, ki je svet prepričal, da je filozof

    Barbara Pogačnik

    Na »koncert« Michela Houellebecqua v Kino Šiška smo mnogi prišli obdani z dozo pomislekov do slavnega pisca: z odporom do njegovega futurističnega cinizma, do škandalov … →

  • Vznesene ljubezni

    Jana Putrle Srdić

    Od malega se mi je zdelo, da muha s svojim sestavljenim vidom vidi drugačen svet kot jaz, da o zaznavi deževnika niti ne govorim, da obstaja spekter zvokov, ki jih ne slišim, in barve, ki jih ne vidim.

  • Protesti in pečene piške

    Agata Tomažič

    Ploščad se je počasi polnila z ljudmi, nekateri so imeli s sabo transparente, drugi otroke, tretji oboje, četrti nič od tega. Ni kazalo, da bi človeška reka vzvalovala, da bi prestopila meje trga nasproti parlamenta, se prelila na ulice in v svoj tok posrkala še koga. Prišli so prepričani, angažirani, v protestih prekaljeni. Drugi so še naprej pestovali svojo brezbrižnost ali jo prav tisti trenutek sprehajali po trgovinah, pojili s pivom ali aperolom in ji privoščili mirno sedenje kje v senčki.