»Preživel sem!«

Festival Pranger. Rogaška Slatina, Pilštajn in Ljubljana, 1. 7.–6. 7. 2014.

Ana Geršak

V Metrolandu, manjšem filmu iz leta 1997, posnetem po istoimenskem Barnesovem romanu, eden od stranskih likov v pogovoru s protagonistom izreče te kultne besede, edino spomina vredno izjavo iz filma: »Metroland isn’t a place; it’s a state of mind.« Ta »state of mind« zajema vse, od razpoloženja do strukture mišljenja, pokriva tako kognitivno kot emotivno polje, je, skratka, večnamenski (prazni?) označevalec, ki se bo v tem primeru še kako obnesel. Tako kot Metroland je tudi Pranger svojevrstni state-of-mind.

Festivali so običajno pripravljeni po predvidljivem receptu: skupne večerje, večerna branja, paradiranje avtorjev in posledično razstavljanje, kaka okrogla miza in interne fore, ki poskrbijo za pravo zabavo, so pa običajno rezervirane za »interne«. Kombinacija naštetih elementov je lahko bolj ali manj posrečena, izkupiček pa bolj ali manj navdihujoč. Branje v votlini in srebanje verzov na vinorodnih gričkih so doživetja, ki se od običajnih ljubljanskih branj razlikujejo le po menjavi scenografije (ki pa je, to je že treba reči, v obeh primerih izredno slikovita). Refleksija večinoma ponikne v poletne zarje.

Seveda ima tudi Pranger vse našteto, od branj do kulinarično-pejsažistične priloge, da o »internosti« niti ne govorimo, saj se ravno na Prangerju oblikuje ena mala četica, ki stalno tiči skupaj, zunanjih pa je bolj malo. Od npr. Dnevov poezije in vina pa ga loči vseobsegajoč koncept, presežna vrednost, skrita v imenu, in človek, ki je literarni festival poimenoval »sramotilni steber«, je bil gotovo genij. Morda tudi sadist, kdo ve. Če je bistvo poezije očem nevidno, se na Prangerju prav sramotno razgalja, postopek pa ni vedno prijeten. A koncept presega meje festivala. Ali ni vsaka objava – pesniška ali ne – iztrganje srca pri živem telesu, ki ga avtor nato še utripajočega ponudi bralcem v zakusko? Po možnosti na srebrnem pladnju, da bo podoba bolj poetična (in patetična). Objavljanje je stopanje na sramotilni steber, ne glede na anonimnost, psevdonime, heteronime in lažne avatarje: tu sem z obrazom in imenom, prosim popljuvajte me. (pa tega ni treba jemati dobesedno, hvala)

Posebnost Prangerja je njegova dvosmernost: čeprav se na prvi pogled zdi, da so na sramotilnem odru predvsem pesniki, se strelice hitro usmerijo proti kritikom. Prangerske debate lahko postanejo napadalne, lahko postanejo celo osebne, v svojem bistvu pa razkrivajo problematični subjektivizem kritiškega diskurza. Kritika ni in ne more biti objektivna, to je menda jasno, zato pa naj bi skušala vsaj privzemati strukturno logiko literarnega dela in na podlagi tega iskati poklope in razpoke. Kaj pa vem, vse skupaj zveni prekleto matematično in gotovo ima vsak o tem svoje mnenje & metodo, a tako nekako sem razmišljala po prvi precej razgreti prangerski debati, ko je pogovor postal za moje pojme povsem neoprijemljiv in povsem v območju tistega zoprno nedoločljivega »de gustibus«, ki ga ni mogoče objektificirati, ker je pač preveč intimen. Isti verzi nagovarjajo ali odbijajo.

Toda kako govoriti o poeziji? Kako o njej kritiško razpravljati? Je pri tem nujno zajadrati v zmuzljive, abstraktne formulacije o energijah in vesoljni magmi, kar zveni seveda čudovito, toda – kaj konkretno to pomeni? In kje je meja med tekstom in avtorjem? Mislila sem, da je tista slavna virkovska druga metodološka paradigma med obema dokončno potegnila ločnico, dokler se ni (spet) prvi večer začela mučna razprava o iskanju očeta v Prostem padu. Logično je, da sta kritik in avtor na nasprotnih bregovih, ker imata do istega dela drugačen odnos. Toda kje postane kritika preagresivna, kje avtor preponosen? Kje se mora kritik umakniti in kje naj avtor njegovo mnenje sprejme kot konstruktivno? Za konkretne primere so na spletu posnetki, pa naj vsak sam po svoje sodi.

Pranger zgornjih vprašanj morda ne zastavlja neposredno, so pa v podtonu debat ves čas prisotna. Problematizira jih tako rekoč »v akciji«. Kar je dobro – odgovori nanje še zdaleč niso samoumevni.

 

For the record: bilo je fino. Dobra hrana, pestra izbira pijač od friškovca do žametne črnine in drnuljastih preparatov v tekoči in kremasti obliki. Ampak to bi verjetno bolj sodilo v Mladinin Konzum.

 

(Besede iz naslova je izjavil Dejan Koban po »masakru«.)

O avtorju. Ana Geršak se je rodila, živi in bo enkrat verjetno umrla, v kolikor bo dokazano, da solipsizem zavaja. Do takrat nekaj piše, kritizira in glumi črva v loju.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki