Prezapleteno: poskus nazorne kritike*

Aleš Šteger: Odpusti. Ljubljana: Beletrina, 2014.

Barbara Leban

Velikopoteznost Štegrovega menda prvega romana se da razbrati že na prvih straneh, kjer lahko poleg citata iz Svetega pisma in nagovora bralca zasledimo celo predstavitev romanesknih oseb. Prva na seznamu nastopajočih sta seveda osrednja junaka, torej Adam Bely, nekdanji dramaturg in vodja scientologov in Rosa Portero, Belyjeva zaveznica, radijska novinarka.

Bely in Rosa imata v romanu nalogo razkrinkati trinajsterico članov skrivnostnega Velikega Orka in jih odpustiti z obličja našega planeta, preprosto zato, ker so preveč nevarni.

Zdaj vas nemara že zanima, kako je nastal veliki Ork? […] Bilo je tik pred prvo svetovno vojno, leta 1913. Skupina kmetov s Pohorja je šla na romanje k cerkvici na Kalvariji […]Ponoči so iz zemlje vstale svetleče gobe. Kljub temu, da so kmetje dobro poznali gobe, niso takih videli še nikoli poprej. […] Nikomur od njih seveda ni padlo na pamet, da se nahajajo na ogromnem hribu, narejenem iz trupel milijonov pobitih bitij z drugega planeta. Gobe niso bile gobe, ampak podaljški njihovih razpadlih teles. Kmete, ki so jedli od gob, je dvignilo v zrak. […] Tam so nemočno obviseli, imeli so halucinacije, ki so bile različne, a kolikor je znano, je bila skupni moment halucinacija velike hobotnice. Ta hobotnica ni imela osmih krakov, kot je to običajno, temveč trinajst. Kmetom, ki so nemočno bingljali v zraku, je hobotnica porivala v usta in druge odprtine sluzaste lovke, da so bruhali in se iztrebljali celo noč, vse do jutra, ko jih je povsem izčrpane spet spustila na tla v mlake tistega, kar so čez noč izločili. […] Med njimi se je oblikovala trinajsterica varuhov tega, kar so videli in doživeli, tako imenovani Veliki Ork.

Pripoved o Velikem Orku pa je le ena od (pre)mnogih bizarnosti pričujočega romana. Nadobudna detektiva, ki se (skupaj z bralci) kar dolgo časa sprašujeta, kaj Veliki Ork pravzaprav sploh je, skušata izvleči resnico iz zasliševancev kar s pomočjo hipnoze. Pogovori med njimi pa zato večino časa potekajo nekako takole: Našo smrtno paradigmo, reče počasi, zlog za zlogom […] Ponovi, reče Bely. Našo smrtno paradigmo. Ponovi. Našo smrtno paradigmo. Še enkrat, reče Bely. Našo smrtno paradigmo. Kaj je to smrtna paradigma? vpraša Bely.

Preteklost obeh, tako Rose kot Belyja, je zaznamovana s težkimi preizkušnjami, zato se med njima hitro vname nekaj ljubezni podobnega: Nič ne govori, Adam, ničesar ti ni treba reči. Vem, ne ljubiš me. A če me ne moreš ljubiti kot človeka, me nocoj ljubi kot stroj. Poleg zgledovanja po Bolañu, Bulgakovu, Marquezu in še kom se roman prepleta tudi z dramsko priredbo Vojne in miru, in da bo mera polna, v njem (bežno, ne pa neopazno) nastopi celo pisatelj sam: Na poti h garderobi Bely opazi Aleša Štegra, ki nervozno vpije na neko dekle, naj dá vsakemu obiskovalcu v roke dva prospekta, ne le enega.

Ker pa se med osumljenci Bely in Rose znajdejo ljudje z različnimi poklici in življenjskimi poslanstvi, nabor tem sega vse od kranjskih klobas, ptičje gripe, bonsajev, krize v RKC, podnebnih sprememb, razmer v kulturi do pokvarjenosti višjih slojev. Zasledimo pa lahko tudi bolj spiritualne, na primer vračanje duš, meditacijo, kristalne krogle, prihod nezemljanov. In še bi lahko naštevali.

Med naborom vseh možnih tem in življenjskih vprašanj prevladujejo wannabe metafizični monologi, ki se navadno končajo z obupom nad skorumpirano družbo ali, kar konkretno, nad Mariborom in EPK-jem: Poglej, celo življenje sem mislil, da se moram boriti, da se moram upirati, ljudem vračati zob za zob. Res nič ne pride samo po sebi. Obenem je tudi res, da je vse že tukaj, vprašanje je le, kaj smo mi sami, kaj vidimo, kaj prepoznamo in kaj mislimo, da lahko iz tega naredimo. Svet je ena sama neizmernost, mi pa smo slepi za to, kar se nam iz dneva v dan ponuja. A pot do prepoznanja je težka. Kdo vse bi lahko bili, pa nismo, ker smo nenehno hipnotizirani, omejeni, skriti za mejami, ki smo si jih sami postavili in ki so v tem mestu še ožje, še bolj nepredušne kot kjerkoli drugje […] Daleč naokrog težko najdeš bolj mentalno zapacano mesto. […] Priti sem pomeni priti v notranjost piramide blata.

Bralcu ne ostane drugega, kot da v potu svojega obraza obrača stran za stranjo in se potrpežljivo prebija skozi pragozd podob – vse do pričakovano velikopoteznega konca, v katerem tako zelo osovraženo mesto dokončno preplavi – vonj po žveplu.

 


* Ko knjiga pove več kot tisoč besed ali navedenih citatov je več, kot je sicer v navadi. Za še več nazornega branja.

O avtorju. Barbara Leban (1990), študent z bolonjsko diplomo.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Odprt za smrt

    Tim Uršič

    Ker gre pri tej pesniški zbirki ne le za izbor, temveč vsaj toliko tudi za zbir, z avtorjem prehodimo več različnih pesniških jezikov, stilov in … →

  • »Rojeni med tremi stenami betona?«

    Tanja Petrič

    Eden izmed (vedno bolj) vidnih kulturno-umetniških akterjev na severovzhodnem delu Slovenije je Mladinski kulturni center Maribor z literarnim programom MKC Črka. Ko sem pred nedavnim … →

  • To je Maribor, mesto spektaklov in ognjemetov

    Aljaž Krivec

    Z Orlandom Uršičem se srečava v baru nekega nakupovalnega centra. V Ljubljani. Čeprav je njegov domicil Maribor, kjer kot urednik in direktor vodi založbo Litera.

Izdelava: Pika vejica