Preprosto, prijetno in učinkovito

Inga Sætre, Umetnost padanja. Prevod iz angleščine: Katja Šaponjić, Ana Geršak. Prevalje: Zavod VigeVageKnjige, 2015.

Nina Skrt Sivec

Po navadi namenim v uvodnem delu kritike nekaj besed avtorju in umeščenosti obravnavanega dela v obstoječi pisateljev opus, ker pa imam tokrat pred seboj izdelek, ki malce odstopa od običajne oblike in forme literarnega dela, bom teh nekaj uvodnih besed namenila založbi, ki ga je izdala. VigeVageKnjige so namreč nova, mlada in majhna založba, ki se je – vsaj v prvem letniku – odločila slovenskim bralcem ponuditi risoromane (njihov prevod angleškega graphic novel). Poleg zvrsti do sedaj izdane knjige druži tudi dodelana zunanja podoba zbirke, ki je že postala prepoznavna, medtem ko je ciljno občinstvo do sedaj izdanih štirih del kar se da razgibano – od najmlajših do odraslih in mladostnikov. Zadnja skupina je tako tudi ciljna tarča tretjega izdanega risoromana Umetnost padanja izpod rok norveške striparke Inge Sætre, ki je do slovenskega občinstva prišel preko angleškega prevoda. 

Da je knjiga v prvi vrsti res namenjena mladostnikom, se lahko hitro prepričamo iz vsebine, saj vsebuje vse povprečnemu najstniku poznane in relevantne situacije: želja po osamosvojitvi od staršev, nekonformizem in uporništvo, izraženo s stilom in dojemanjem oblačenja, ter sodelovanje v bendu, občutek drugačnosti in izobčenosti, nerazumevanje okolice, nesrečne zaljubljenosti, nerazumevanje staršev, prepiri s prijatelji. Znane tematike s poznanimi situacijami so podane na nevsiljiv način, ki samo mestoma zapadejo v klišejskost (na primer: »Uf, na živce mi gre, da moram it za vikend s starši! Sploh me niso nič vprašali!« »Tipično!« »Mislijo, da me lahko kar komandirajo!«), večino časa pa ostajajo, tako na ravni teksta kot tudi zgolj ilustracij, nevsiljivo in smiselno umeščene v potek dogodkov. Na tak način se pred bralci izriše popolnoma verjeten najstniški svet s polnokrvno glavno junakinjo Rakel, ki si hitro pridobi naše simpatije. 

Vse omenjene tematike, s katerimi se spoprijema junakinja, pa zasijejo z zmanjšano močjo, ko se razkrije njena glavna »težava« – nezaželena nosečnost. Gre torej za delo, ki v ospredje postavlja problematiko najstniške nosečnosti, vendar to počne umirjeno, brez teatralnosti, kaj šele moraliziranja in prav zato deluje tako resnično in verjetno. Temo, ki bi brez težav lahko stavila na šokantnost, pa predstavi na zelo človeški in topel način. Avtorica se denimo odloči izpustiti del, kjer Rakel dejansko izve, da je noseča, in nas raje subtilneje pripelje do tega spoznanja. 

Tako kot besedilna plat tega dela je podobno skromna, a učinkovita tudi njena grafična plat. Tekst namreč spremlja preprosta, črno-bela risba, ki deluje nepopolno oz. nedodelano (primer tega je pogosta popačena upodobitev prostorske perspektive) in se s tema lastnostma lepo zlije s starostjo nastopajočih kot tudi z vsebino oz. bolje rečeno načinom podajanja vsebine – z minimalnimi sredstvi doseže želen učinek. 

Zgodba je sicer razdeljena na mesece (od avgusta do marca), na kar nas opozarjajo enostranska imena mesecev, črno-bele risbe pa občasno prekinejo prav tako enostranske barvne slike, katerih pogost motiv je narava, zato delujejo nekako meditativno. Poleg teh nemotečih barvnih prekinitev dogajanja prekinjajo zgodbo tudi tipkana besedila, le da je to namensko bolj moteče ali, bolje rečeno, opazno. Tu najdemo med drugim v hladnem, strokovnem tonu zapisane podatke o geološki sestavi tal mesta, o splavu in opis postopka carskega reza. Ti izseki delujejo kontrastno tako nežnim barvam enostranskih slik kot tudi Rakelinim intimnim dnevniškim zapisom, ki jih bralec občasno vidi in seveda učinkovito prekinjajo dogajanje ter opozarjajo na njegovo resnost.

Umetnost padanja je torej prijeten, nepretenciozen risoroman o življenju norveške najstnice, v katerem bi se zaradi univerzalnosti večine tem, ki so predstavljene z veliko občutka, verjetno brez težav ne glede na spol (in ne glede na nosečnost) našel marsikateri slovenski najstnik.

O avtorju. Nina Skrt Sivec (1986) je diplomirana komparativistka in podiplomska študentka literarnih ved na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V okviru študija se ukvarja z literaturo in etiko, posebej v žanrih, kjer se resničnost staplja s fikcijo. Živi ob Soči in je občasna obiskovalka Ljubljane. Rada ima zgodbe, predvsem literarne in filmske, včasih tudi življenjske.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Jaz, p…a

    Iztok Sitar

    Medicinske knjige in učbenike bo treba napisati na novo, do takrat pa imamo, hvalabogu, Prepovedani sad, in srčno upam, da bo predvsem mularija tako požrešno ugriznila vanj kot Eva v jabolko.

  • Pesem o samoti in tišini

    Iztok Sitar

    Valovi brezšumno pljuskajo ob skalno obalo otočka s svetilnikom. Stara ribiška barkača neslišno pluje proti samotnemu otoku. Jata galebov se nemo puli za ostanki hrane, ki jo ribiča mečeta čez krov.

  • Dežela strahopetcev

    Iztok Sitar

    Strip je nastal (in izšel v dveh delih v letih 2015 in 2016) kot priredba istoimenskega romana francoskega pisatelja in režiserja Philippea Claudela. Manu Larcenet je iz obsežnega dela izločil in poudaril najbolj značilne fragmente ter jih s temačnim grafizmom v poetičnem ritmu povezal v celoto. Strip je, tako po scenaristični kot vizualni plati, mračen, tesnoben in klavstrofobičen.