Premoga je še dosti, pare pa zmanjkuje

Brane Mozetič, Mesta ure leta. Ljubljana: ŠKUC, 2011. (Lambda)

Tim Uršič

»in bronski beat o svojem fantu in ti, ki me držiš za roko, meni pa se svet kotali, kotali. noči so se razpirale, vrata so me vodila v vse beznice sveta, v kraljevske dvorane, v zapore in spovednice. […] bogovi morajo biti mladi. le tako lahko verjamem. njihove roke še ne smejo biti zapacane s krvjo, njihov urin mora biti sladek, koža gladka.« (metelkova) V srednji šoli, ko smo še, ciniki, kot zadnji, začeli iskati gotove načine, kako poiskati čim več deklet, in se nas je nekaj začelo ukvarjati s petrarkističnim kovanjem imen na vrh mavrice, smo hkrati postrani gledali nek nov trendi tip pesnic in pesnikov, ki so vznikali na Metelkovi in obsojali tiste, ki smo sledili prešernovski strukturi. Ob njih smo se počutili ogrožene, bili so premeteni, ponočnjaki, zadrogirani, verjeli so v promiskuiteto; pogosto niso spali doma, veliko so brali, pisali so v dolžino, pisali v širino, še bolj pa v globino. Zelo dobro so se poznali; veliko niso vedeli za ziher, so pa vedeli, kaj jim ni všeč (in tega je bilo mnogo, če ne celó célo življenje). Rezali so se, se upirali z begom, kadili, pili, cenili le pristno prijateljstvo, zaradi česar so se vedno bali vezati; spali so podnevi in imeli so ogromno želja. Tudi mi, njihovi kritiki, se nismo zavedali, da ima tovrstna pesniška neposrednost svoje arhetipske bogove. Eden izmed njih je izdal novo pesniško zbirko, Mesta ure leta.

Ta avtorjeva neposrednost, ki se nam skozi opus trinajstih pesniških zbirk kot nek metrum vedno bolj izpostavlja, omogoča jeziku manevriranje skozi banalno, da se dokoplje do Neodkritega, ki še edino lahko zadovolji človeka, naveličanega Dolgčasa z zahodne poloble. Zbirka ohranja, kar je od Zaklinjanj, 1987, dalje avtorjeva najmočnejša poanta: naj se nam drugačni zdijo še tako drugačni, čutijo isto. Spoznavajo isto. Trpijo isto, učijo isto, ljubijo isto. (Tudi v Modrini dotika, 1986, lahko prebiramo iste življenjske zaključke v drugačnem življenju, a nas avtor vodi po ravno nasprotni poti. Najprej nam navrže motive, posledice, izseke življenja, ki so nam vsem blizu, šele nato nas seznani s šokantno resnico, da prihajajo iz sveta marginalca. Od Modrine dotika, ko za to že vsi vemo, je pot lahko le še obratna.) Tistim, ki čutimo to neomajno gmoto energije, pronicajočo skozi Mozetičeve pesmi, bo zbirka več kot le spisek 37 krajev z ustreznimi pripetljaji, ki jih glava še pomni. Za nas bo nov opomin, kako zelo so izkušnje vezane na prostor in kako zelo se lahko jaz v New Yorku razlikuje od mene v Berlinu. Nova slepa ulica? Seveda. Izogibanje metaforam zatira možnost odprtega konca.

Po trilogiji Banalij, 2003–07, tega krika iz smrtonosne rane bednega vsakdana, se je tehtnica nasprotij želje-resničnost (lahko tudi prihodnost-preteklost), še dodatno premaknila na stran zadnje. Mesta ure leta naredijo svoj tektonski premik, ko jim uspe spremeniti temeljno nasprotje, ki ga pesnik ubeseduje. Najprej: zavedanje obstoja dveh dinamik časa (nakazanih že v naslovu zbirke: ure prikazujejo »dogodke« in ustvarjajo iluzijo, da se svet hitro premika; leta kažejo realno sliko, da se nič ne spreminja), omogoči dovoljšno časovno distanco, ki nam kaže, da so tudi naše želje del naše resničnosti; zato lahko pogled od njih, ki so pred Banalijami igrale tako veliko vlogo nasprotovanja realnosti, mirno odvrnemo. Zbirka se nam pokaže kot logičen dedič trilogije z mnogo bolj pomirjenim jezikom. Pomirjenim kot nenasilnim in pomirjenim kot pomirjenim s svetom, z njegovo banalnostjo, rezultatom ustaljenosti. Preskakovanje prostorskih razdalj med »mesti« se zdi idealna rešitev. Niti njihovo zaporedje niti dinamika spreminjanja okolja ne ponujata občutka stanovitnega. Nekje med procesom premika k novemu nasprotju Subjekt izgubi svojo motiviranost. V glagolih ni več nobene usmerjenosti, pesmi bi lahko nastale s stilsko preobrazbo zgodovinopisja. Brez dvoma tudi posledica odteklega časa in izguba identifikacije z lastno preteklostjo. »razdrapani sopotniki, ki bi vsi radi zbežali z vlaka, ki bi se vsi zagledali v neke inačice izpred let, ko niso znali rahlo zamižati in se dotakniti.« (waterloo)

Novo nasprotje je odnos med resničnostjo, ki je želje izpolnila, in resničnostjo, ki jih ni. »po tridesetih letih se spet vračam na široke prospekte, […] na vsakem trgu so prodajali banane. In pred trgovino je dolga vrsta čakala na konzerve […] moskva, danes si taka, kot moj neuspeh […] vse je prepozno.«  (moskva) Ker je po svoje prišlo do tako drastičnega premika proč od samih želja/obsedenosti (Obsedenosti, 1991), je ton zbirke mnogo manj agresiven, kot ga poznamo pri kateri drugi Mozetičevi pesniški zbirki. Zmanjkuje pare? Pare že, a premoga je še dovolj na zalogi.

Kot v Pesmih za umrlimi sanjami, 1995, dobimo občutek, da se je avtor resignirano umaknil v spopadu s Strukturo življenja, dirigirajočo od samega začetka, in je prav v svoji nemoči spoznal svobodo, zato direktni kriki po predrugačenju sveta zopet izpadejo. Obakrat se pesnikovo lamentiranje le umakne tihi odpovedujoči kontemplaciji. »izgubil sem vse upanje, da bom dobil dovoljenje, da ostanem tu.« (ljubljana) Takrat v iskanju skladnosti (tradicionalno ljubezenske) forme soneta z lastnimi izkušnjami, zdaj pa skozi herodotsko kroniko, nadvse primerno za združitev fabule in faktov. Mesta ure leta so nova nanizana epizoda pesnikovega opusa, ki ne pozna klasičnega linearnega razvoja, ampak še danes obdeluje prvo snov, kar daje vsaki novi zbirki paradoksalno zmes starega premoga in sveže sape. Za Mozetiča bo vedno veljalo, da je vitalen.

Kar se tiče fenov, avtor jih ne bo žejnih peljal čez reko. Seveda bo polno tistih, ki se bodo zmrdovali, da gre za isti kup šnoftabaka na strganem robcu, ne bo pa manjkalo takih, ki jim bo knjiga celo bolj kot po navadi dolgočasno branje; a navijači ne bodo razočarani. Nepotešeni – ja; razočarani – ne. Kot če se tvoj najljubši športnik vrne v igro po poškodbi in na prvem eventu ne blesti. Komu se bo zdela knjiga bolj kot kontinuum, spet drugi bo vesel nečesa »novega«. Navzven je inovacij sicer bolj malo. Kratke pesmi so se nehale z Metulji, 2000, prosti verz je v rabi skoraj ves čas, ritem je vseprisoten z občasnimi razvezanimi pentljami proti koncu pesmi, med besedami pa se najde tudi par vulgarnih. Nič več pretresljivega. Tako ali tako je vprašanje, s čim pesnik sploh še lahko pretrese. Že Banalije so razkrile, da človek ne more biti več dolgo pretresen, tudi ob spoznanju in doživetju Pretresljivega, Mesta ure leta pa rešujejo to pomanjkanje svežih doživetij s svojo obliko kolaža utrinkov iz preteklosti, sanj, tujine in/ali lastne duhovnosti.

In še nečemu je Mozetič ostal zvest. Svoji najpogostejši temi. Ljubezni. Čeprav se ta pojavlja le še v obliki spominov, njena moč v verzih iz zbirke Mesta ure leta ostaja tako intenzivna, da se uspe pojaviti v ubesedovanju ljubezni še tako nenaklonjeni obliki. Vsaj tiste ljubezni, ki je vedno harmonična in se nikoli ne konča slabše kot z rimo. To ljubezen vsi še predobro poznamo. Pri Mozetiču je prisotna predvsem v svoji najintenzivnejši pojavnosti. Je dionizična svoboda, dekadentna promiskuitetnost, nenormalno, eksplozivno, večno nagonsko iskanje potešitve. Bolj kompleksna ljubezen torej. Bolj kompleksna ljubezen, ki potrebuje bolj kompleksen, solipsizmu naklonjeni prosti verz. Morda komu, ki verjame v večno Ljubezen, ne bo šlo v račun, kaj tako posebnega ubeseduje prijetno »sobotno popoldne, ko se po parku sprehajajo stari pari, utrujeni od poti, mladi pari, nekako vdani, ali pa potiskajo voziček, mirijo vreščeče otroke« (park). Kaj ima to veze z ljubeznijo? Za nekatere nič, za druge vse. Morda pa se je smiselno spomniti, da sta konsenzualnost in prilagodljivost človeka pri Mozetiču velikokrat očrnjeni. Vzgib za ti dve človeški lastnosti, ki sta vzrok za moreči Dolgčas, največji tlačitelj Življenja, je želja po urejenosti sveta. Druga beseda za ta red je utirjenost. Prav montiranje scen iz različnih obdobij, preskakovanje časa in prostora, dajejo tej zbirki ostrino upora proti konformizmu.

O avtorju. Tim Uršič (1987) je trenutni podpredsednik društva TFF12, kjer pod psevdonimom Naughtius Maximus ureja spletno srečanje (jez)deci vsebine. Zelo ga zanima teorija komedije, teorija zgodovine, zgodovina Azije, teorija gledališča, psihoanaliza, manifestativna poezija in Dylan Dog. Rad bere poezijo, dramatiko, robne zapise, kratke zgodbe, marksiste, knjige stand-up komikov, kolumne, monografije iz Studie Humanitatis, dolge spremne … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • In vendar letijo

    Maja Šučur

    Zbor je bil v zgodnjem majskem večeru pri vodnjaku na Gornjem trgu, jubilejni deseti. Prvega je ob dvajsetletnici gejevskega in lezbičnega gibanja na Metelkovi organizirala … →

  • Uničiti spol: Rachilde in Gospod Venera

    Silvija Žnidar

    Gospod Venera se morda bere hitro, celo mrzlično; ujame te v senzacijo, a senzacija ni prazna. Ne izzveni takoj, ko odložiš knjigo. Pušča polemične sledi in vztrajna vprašanja.

  • Brada za dva ali erotika za vse

    Silvija Žnidar

    Kot beremo v opisu knjige, gre pri zbirki za »sto žanrskih mojstrovin, ki z ironijo in nežnostjo ponujajo pogled na erotiko vsakodnevnih prizorov gejevskega življenja v času grindra«.

Izdelava: Pika vejica