Premiki in zastoji

O antologijah »mlade« slovenske poezije

Silvija Žnidar

Kaj govori »mlada« slovenska poezija? Kdo stopa v njen prostor? Na ti vprašanji poskušata odgovoriti revijalni antologiji mlade slovenske poezije, ki sta izšli v letu 2017. Revija Apokalipsa (211-212, maj/junij 2017) je izbor mladih ustvarjalcev naslovila Literarna generacija devetdesetih, kot urednica je delovala Anja Grmovšek. Avgusta istega leta so Dialogi pod naslovom Nekega dne se nekaj premakne (Almanah poezije avtorjev in avtoric, rojenih po letu 1980, ki še nimajo pesniškega prvenca) in uredniško taktirko Petre Kolmančič izdali še obširnejši nabor mladih pesnikov. Literarna generacija devetdesetih poleg štirinajstih piscev poezije predstavi še pet prozaistk ter dva esejista. Almanah Dialogov se po drugi strani omeji zgolj na poezijo ter predstavi izbor štiriintridesetih avtorjev in avtoric. V branje se tako ponujajo imena, ki jim je skupno predvsem to, da pripadajo isti (starostno opredeljeni) mladi generaciji.

Pri tem se najprej spotaknemo ob pridevnik »mlada«. »Mladost« kot skupni imenovalec avtorjev glede na neke biološke danosti (kot je starost) izpade problematična, saj postavlja v ospredje lastnosti avtorja in ne toliko poetike. V večini primerov takšnega označevanje gre bolj za dialektiko novega proti staremu. O (ne)primernosti takšnega naslavljanja različnih poetik je spregovoril že Matevž Kos v spremni besedi k Antologiji mlade slovenske poezije (1990–2003): Mi se vrnemo zvečer: »Beseda novo«, kot alternativa mlademu, »bi bila v našem primeru […] na mestu, če bi pesniški teksti avtorjev […] bili prepoznavna, predvsem pa kolektivna in poetsko uglašena alternativa staremu«. Mlado kot nasprotje staremu nakazuje na neki estetski, idejni prelom med dvema »generacijama«, ki je morda v specifičnem kontekstu ustvarjalnega prostora vprašljiv. Pri »mladi« poeziji še namreč vedno najdemo intertekstualna preigravanja vzorcev, ki so jih uporabljali že »starejši« avtorji, ne gre za radikalna odstopanja, v ospredju je dialoškost. Besedi »generacija« in »mladost« tukaj predstavljata skorajda nujno zlo označevanja neke zelo različne, heterogene skupine ustvarjalcev. Zato tukaj odpade vsakršen poskus opredeljevanja homogenosti stila in poetike, na kar opozarjata že urednici. Namen teh izdaj je predvsem dati prostor mlajšim avtorjem, ki v slovenskem kulturnem prostoru še niso izrazito prepoznavni.

Z različnostjo in raznorodnostjo objavljenih besedil se najprej postavlja nuja kritično brati poezijo, ki stopa v javni prostor v nekem specifičnem (zgodovinskem, družbeno-politično določenem) obdobju in kontekstu, v neko specifično atmosfero slovenske literarne scene. Predvsem se postavljajo vprašanja, v kolikšni meri ta poezija kaže svojo lastno notranjo moč izjavljanja, kako (in če) trči ob tradicijo in kako izziva danost neke eksistenčne, historične situacije, koliko je odporna na pritisk prevladujočega literarnega, družbenega diskurza itd. Obe antologiji (oziroma njuna uvodnika) namreč nakazujeta, da poseduje t. i. mlada generacija »dobre glasove«, zmožne družbene kritike, oziroma da se je »mlada literarna generacija še vedno zmožna upreti in umakniti nasilju praznih podob vsenaokrog in živeti tudi tisto, kar je pod videzom«.

Julia Kristeva je v svojem delu Revolucija pesniškega jezika zapisala, da se lahko le z udejanjanjem predstavnosti in govorice umetnosti »dinamika nagonskega naboja razširja, predira, maliči, spet oblikuje, preoblikuje meje, ki si jih postavljata subjekt in družba. Torej je potrebno predreti znak, da bi se približali tej praksi: razkroj znaka, njegova analiza, semanaliza, ki trga kopreno predstave ter najde snovni proces označevanja. Ta nagonski proces se ne razliva in dovršuje v pripovedi, še manj v meta-jeziku ali teoretičnem odklonu. Potrebno je besedilo: uničenje znaka, predstave in zatorej pripovedi, metajezika in resnega odklona. Toda da bi to storilo, gre besedilo čeznje, ne ignorira jih, vrine se vanje in doseže, da poskočijo v njegovem silovitem ritmu, tako da spreminja zavržek in vsiljenje.« Neprepustnost, odpornost, fragmentiranost, ludizem, dvoumnost pesniške govorice, njeno izmikanje smislu, določenosti, njeno nenehno diseminacijsko proizvajanje pomnoženih, ambivalentnih pomenov za Kristevo predstavljajo uporniško razpoko v sami literaturi, družbi in njenih strukturah. Tako poezija s subverzivnim potencialom, ki bolj kot proza deluje na način nezavednega, spodjeda ustaljene diskurze, spodnaša inertnost stalnic. Po branju obeh zbornikov se nam postavlja vprašanje o kvaliteti in moči prebranega: koliko imaginacijske sile, koliko inventivnosti posedujejo, koliko rušilnih gest je zapisanih v pesniškem jeziku? 

Čeprav naletimo na kar nekaj avtorjev in avtoric, ki »zadenejo v živo«, pa dobimo na več mestih občutek že branega. Tako beremo pesmi o praznini ponavljajočega se vsakdanjika, zaznamovanega s podobnostjo, pesmi o apatični naveličanosti sodobne izkušnje, pesmi, ki estetizirajo čustvene pokrajine, upovedujejo lastno intimo, odtujenost od drugih in do sebe, pogosto s pripovednim in melanholičnim pristopom; v veliki meri je prisotna tudi ljubezenska lirika. Teme, motivi in zvrsti sami po sebi seveda niso problematični, raznovrstnost je vselej nujna v nekem pišočem polju. Kar se kaže kot nemoč ali pomanjkljivost pretežnega dela poezij obeh zbornikov, je odsotnost trdne jezikovne substance, izjavne napetosti, ustvarjalne (pre)drznosti, zaradi česar pesmi izpadejo šibko, brezkrvno. Pogosto se zazankajo v splet lepega izrekanja, estetizacije, povezane z intimno ali umetno krajino, ki je vezana na sentiment ali refleksijo. 

Izstopajoči pomanjkljivosti pri tem sta predvsem ohlapnost pesniških izjav ter neizkoriščenost potencialov jezika. Zdi se, da močna avtorska prezenca zasenči zmožnost jezika, da govori sam zase, in ne dopušča, da trči ob svoje lastne meje; »dobra« pesem dekonstruira jezik, generira vselej nove pomene in producira oziroma provocira tisto zavest o neizrekljivem, ki naj bi bila položena v samo kri poezije. Nekatere objave v obeh zbornikih se sicer poskušajo konkretneje angažirati ter inkorporirajo specifične socialne polemike, želijo delovati kritično do trenutnih družbenih ureditev, stanj. (Čeprav je, po Adornu, ravno »nedružbeno v lirski pesmi« tisto, ki se pretvarja v družbeno. Posrednik tega je vselej jezik. Ali, kot pravi Adorno na drugem mestu: »Zato je lirika najgloblje družbeno utemeljena tam, kjer ne govori tako, kot bi bilo všeč družbi, kjer ničesar ne sporoča, temveč kjer subjekt, ki se mu posreči izraz, pride do soglasja z jezikom samim, do tistega, do česar bi le-ta sam od sebe rad prišel«). A večinoma se zgodi, da je družbeno-kritična komponentna vpeljana mimogrede, nereflektirano, opredeljena ahistorično, znotraj besedila, ki zapolnjuje še druge tematske prostore, brez učinkovitega vzpostavljanja napetosti z ostalimi verzi, ali pa ostaja na neki pripovedni ravni, de-poetizirana. Takšne izjave bi delovale ostreje, če bi se pozicionirale skozi potujitve še nepreizkušenih pesniških podob ali skozi eksperimente s samim jezikom. Manjka »posrečenega izraza«, ki ne pristaja na klišejskost ali sramežljivost, ki preseka s splošno tendenco individualizacije, za katero se zdi, da dominira. Slednja je sicer vezana na neko splošno miselnost, da je proces pisanja v prvi vrsti povezan s samospoznavanjem, če ne že kar s samoočiščevalno, katartično metodo. Na kar kaže tudi izjava Petre Kolmančič, da sta »pesnjenje in branje poezije odlična metoda, kako priti v stik s svojim najglobljim bistvom in kako sploh vzpostaviti lastno istovetnost«. Pogosto je v okviru mlade poezije govora o iskanju lastnega (pesniškega) izraza, čeprav bi bilo morda primerneje iskati izraz potencialov jezika. 

Vendarle pa ob bralca trčijo tudi močni glasovi, ki vzplavajo nad povprečje. Med njimi bi najprej omenila tri imena, vključena v oba zbornika, in sicer Vesno Liponik, Majo Miloševič ter Jureta Bernika. Poezija Vesne Liponik deluje surovo in neposredno, izziva z močnimi in težkimi podobami. Forma pesmi podpira vsebino: odsotnost ločil in mestoma razpad stavčne sintakse povečujeta občutek fragmentiranosti, razpršenosti, nasprotij, prevprašujeta prezenco (brez)telesnosti, kratki verzi pričajo o »v srh preloženi ljubeči sovražnosti pojemanja«. Njene pesmi o intimi skorajda z zakrčeno bolečino razgaljajo akt medosebnega odnosa itd. V ospredje vdira teror prisotnosti, ki ga ubesedi ena izmed pesmi ter reže površine obstoja in telesa/subjekta. Pesmi Maje Miloševič se kažejo kot drzna postopanja enfant terrible glasu, ki mu niso tuji humor, sarkazem in igra; spoji asociacij iz različnih tematskih polj tvorijo na prvi pogled nezdružljive podobe, ki vzdržujejo dinamičnost pesmi ter prozivajajo različne semantične pomene (nekaj tako vsakdanjega, kot je promet ali biti v prometu lahko postane izhodišče za prepletanje jezikovnih iger, avtorefleksij, refleksij o drugih). Jure Bernik je pesnik monološkega besnenja, »blazne« govorice, ki deluje na »mad drive« (Jhnny.Sd.Eys.). »Tista Velika tišina, ki jo zmore samo jezik« je ostro kontrastirana z glasnostjo eksplozivnega jezika, ki sam sebe rahlja s črnim humorjem. Njegove pesmi potujujejo sedanjost z vpeljavo motivov antične kulture ali krvavih pustinj »divjega zahoda«. 

V Apokalipsi objavljena najbolj suverena in izdelna glasova pa sta Urška Kramberger in Sergej Harlamov. Poezija Urške Kramberger je podkovana s podobami, ki generirajo paradokse ter bežijo pred enopomenskostjo; iz razdrobljene stvarnosti in njenih skorajda trivialnih komponent se izlevi dinamična poezija. V njenih pesmih je jezik tisti, ki govori in zavzema pozicijo (kot pravi njena pesem, je »vrhunec večera nujnost pozicije«). Sergej Harlamov pa nastopa, z besedami urednice Anje Grmovšek, »s prepoznavno, pravzaprav že lastno govorico, kjer je v ospredju nemalokrat sama besedna igra«. Njegovo raz-stavljanje in sestavljanje jezika proizvaja mrežo nasprotij, protislovij, dihotomij, potujitev, odprtin. Verzi so čisti, zgoščeni, oglašajo se tudi iz molka neizrekljivega in pojemanja avtorske moči. Pesem se vrača vase, besede se udejanjajo z bolečim procesom formiranja pesmi prezenc in absenc. 

Še eden izmed najizrazitejših glasov, predstavljenih v Dialogih, je Nada Kavčič. S svojo poezijo reflektira upovedovanje (ne)moči dejanja pisanja ter odnos do poezije. Njeni verzi »In da je ta strah / kot pero, / ki v krču / vzdrži / vsak / dih. / Tako kot / roka, ki piše / ko se srce / že utaplja« se približuje tistemu, kar Maurice Blanchot imenuje »preganjavični prijem« in naznanja neki nedoločljiv prostor izvora pisanja, odtujen od sentimenta; avtorja, ki se znajde »v tej dvoumni izkušnji, ki ga znova in znova sili k delu«. Njene pesmi ne skušajo pretenciozno ali malomarno zavzemati sveta, ga pomanjšati in zbanalizirati v svoje besede, vedo pa, da mora pesem biti nasilna, predirna (»Kriterij pesmi je nevarnost«). Še posebej izstopa tudi fragmentirana poezija v prozi Lukasa Debeljaka, ki v eksperimentalni formi montaže različnih »žanrov« in kodov ustvarja čist, poetičen svet, kjer subjekt ostaja na distanci, se raztaplja skozi jezik. Razločevalno drugačnost pa kažejo tudi pesmi Patrika Holza, ki s svojo mestoma skorajda telesno poezijo sporoča lautreamontovsko razčetverjenost obstoja, polnega kolizij, brutalnosti, izginjanja; Kaje Blazinšek, ki v subtilno pravljično teksturo teksta polaga občutja žalosti, izolacije, izgube, nemoči; Veronike Šoster, ki z igrivo in skorajda otroško inspirirano pisavo hibridnih podob kontrira raznim nelagodim situacijam; premišljeno izdelan pristop k pisanju z nabojem ostrine kaže tudi poezija Žige Hrena.

Ob zaključenem branju obeh revij se porajajo določeni pomisleki glede takšne vrste (antologijskih) objav. Ena izmed polemik je gotovo sama selektivnost. Po kakšnem kriteriju izbirati in objavljati, naj bo poudarek v prvi vrsti in izključno na kvaliteti pisave, ali pa je treba vključiti čimveč še neslišanih, neprepoznanih piscev itd. V uvodniku k izdaji Dialogov se kaže ravno ta problematika. Prvotni namen je bil namreč zbrati pesniška dela ustvarjalcev z območja Maribora, ki še niso izdali prvenca, a materiala za »obsežnejši in res kvaliteten izbor« ni bilo dovolj, zato je selekcija po principu geografske zamejitve odpadla in se namesto tega osredotočila na »okrog štirideset pesnic in pesnikov, rojenih med letoma 1980 in 2000, ki so še brez pesniškega prvenca«. Tukaj se kažejo posledice vodila »pisati in objavljati za vsako ceno« – v poplavi številnih literarnih proizvodov večinoma kvalitativno izstopa manjšina (Petra Kolmančič v celotnem svojem izboru prepozna tri izstopajoče avtorje, ki pa jih ne poimenuje), ostali so dodani s skorajda pretiranim posegom uredniške prakse vključevanja, dodajanja kvantitativnega nabora. V zadnji instanci bi se bilo treba vprašati, ali sta dve antologijski izdaji mlade poezije v tako ozkem časovnem intervalu zares potrebni; ali ne bi bilo nujno že sproti prepoznavati »dobre« avtorje in jih še bolj sistematično vključevati v različne knjižne, revijalne in elektronske izdaje, kjer lahko vzpostavijo polemiziran dialog z že napisanim, uveljavljenim? 

Posledica »nizanj« takšnih antologij je morda tudi v tem, da izpostavljajo nekatere poetike, ki morda še niso zrele, so še v fazi razvoja ali pač izpadejo šibko, predvsem z ozirom na tiste, ki so že močne in dodelane. Množenje števila vključenih v takšnih objavah pa morda zgolj potencira občutek zvodenelosti; pesmi izgubljajo na moči, kar reducira efektivnost branja. Apokalipsa se je pri svojem izboru sicer količinsko bolj omejila, in čeprav v uvodniku ni nikjer eksplicitno izrečeno, se prav tako fokusira na ustvarjalce, ki za sabo še nimajo knjižnih izdaj – vendarle pa predstavi tudi avtorje, ki že imajo svoj prvenec (Kramberger, Harlamov). Uredniška politika je tukaj precej nejasno zastavljena, utemeljena je na uredničinem obiskovanju literarnih/pesniških dogodkov, kjer prepoznava »dobre nove pesniške glasove«. In če selekcija vsebuje tudi knjižno že objavljene avtorje, se postavlja vprašanje, po kakšnem kriteriju so ti izbrani, ko pa so tisti s knjižnimi izdajami, izključeni iz izbora, morda ravno tako prepoznavni, prodorni mladi pesniki iste generacije (kot sta na primer Jan Krmelj in Blaž Božič). V končni fazi se seveda  presoja v določeni meri naslanja na subjektivne preference, povezane z dominantnimi paradigmami v literarnem polju: vendarle pa so uvodniki v takšne antologije prostor, kjer bi se moral ta, ki prebira in izbira, natančneje in bolj kritično opredeliti do svojega dela in zavzeti močnejšo pozicijo do literarne produkcije, v katero aktivno posega. 

Antologije, ki se omejujejo na poetiko neke historično umeščene mlade generacije, niso novost na slovenski literarni sceni. Uvodnik Petre Kolmančič to ozavešča, saj se opredeljuje kot naslednik te tradicije (»V petih desetletjih izhajanja so Dialogi že večkrat prevetrili mlade slovenske literarne generacije«: leta 1983 je izšla številka, posvečena mariborskim ustvarjalcem, Čandrov izbor Ideologija in umetnost devetdesetih iz leta 1995 je predstavil nove, zgolj revijalno objavljene avtorje, leta 2004 je Titan Felix, sicer objavljen v izboru iz leta 1995, v Dialogih zbral avtorje tranzicijskega in postranzicijskega obdobja, ki jih Kolmančič imenuje za predhodnike današnje generacije). Namembnost takšnih izdaj se po večini upravičuje kot platformo, literarni prostor, kamor se lahko vpisujejo in vključujejo novi, mladi avtorji, ki sicer še nimajo dovolj prepoznavnosti, kilometrine, zaledja itd., da bi bili v javnem prostoru izpostavljeni in afirmirani skozi knjižne izdaje. Prednosti takšnih praks ni treba posebej izpostavljati; neuvrščenega avtorja vključuje v javni družbeno-kulturni topos, kontekst. Navkljub raznim možnostim bralnih prireditev (kot so na primer Mlade rime), kjer je selekcija skorajda minimalna, pa nosijo revijalni in knjižni zapisi večjo težo, če ne že kar avtoriteto v sferi literarnega ustvarjanja – so bolj referenčni, prinašajo več možnosti za nadaljnje objave. 

Po drugi strani se ne moremo znebiti občutka, da gre pri takšnih »odrejanjih prostora za mlade« za nekakšno (grobo rečeno) omejujočo gesto, ki še neuveljavljenim avtorjem odstopa neko specifično, marginalno določeno nišo izražanja. S takšnim vključevanjem tako nastopi latentna praksa izključevanja ali marginalizacije, kjer je neka skupina zelo različnih ustvarjalcev pod skupnim imenovalcem »generacije« identificirana in kategorizirana glede na pojme novosti, mladosti, neuveljavljenosti, itd., in kot taka ni izenačena oziroma sopostavljena z dominirajočimi pozicijami, ohranja se skorajda isti hierarhični red, namesto da bi se vzpostavljal gibljiv dialog razlik. Ne gre za to, da bi bilo takšne načine objav treba ukiniti, pač pa je treba premisliti, kakšne označevalne prakse prinašajo s sabo in navsezadnje prevpraševati mehanizme in dejavnike kanonizacije, načine vrednotenja, ki obvladujejo slovenski literarni prostor, ki jih med drugim podpira že sama delitev ustvarjalnega polja na generacije (pojem, ki je sam po sebi problematičen, neenoten), kjer se polarizirira (in nato po podobnem kopitu izmenjuje) staro proti novemu, uveljavljeno proti neuveljavljenemu itd. Utopično in naivno bi bilo sicer sklepati, da poezija ali literatura, umetnost nasploh ponujajo kakršnekoli končne rešitve, odrešitve ali odgovore na družbena, politična, strukturna vprašanja. Lahko pa postavljajo dinamična izhodišča, bojne linije, iz katerih se lahko polemizira, dekonstruira status quo. In poezija, ki na novo vstopa v ustvarjalno polje, bi se tega morala zavedati. Sporočilo »tvoje telo je bojišče« (Your body is a battleground) dela vizualne umetnice Barbare Kruger bi lahko parafrazirali v ta kontekst kot »tvoja poezija je bojišče«. 

Almanah Dialogov nosi naslov Nekega dne se nekaj premakne (verz, vzet iz pesmi Nine Kremžar). Namiguje, da ima poezija moč premikanja, vzgibanja, ustvarjanja sprememb v različnih sferah. Da se aktivno (v razmerju nenehne napetosti) pozicionira gleda na tradicijo že obstoječega, z njim dialoško polemizira. Tu ne govorimo o prelamljanju s tradicijo, kajti, kot je opozarjal že T. S. Eliot, ustvarjanje nikoli ne nastopa izven zgodovinskega konteksta, nenehno se nahaja v spoju brezčasnega in hkrati temporalnega. A ob branju tako Dialogov kot Apokalipse se zdi, da se nekatera poezija še vselej raje pasivno prepušča toku, ki v slovenskem prostoru teče že leta: z besedami Petre Kolmanič »prevladuje upovedovanje intimnega notranjega prostora« in sicer z že preverjenimi, zakoreninjenimi, zasidranimi vzorci oblikovanja pesniške govorice, ki služijo bralskemu užitku večine, dekoriranju, estetiziranju in pomirjanju njenih intelektualnih in kulturnih aspiracij. Vseeno pa je vredno prebrati obe izdaji že zaradi tistih zgoraj izpostavljenih avtorjev. Njihove besede ne uspavajo, temveč zbujajo: bralca prisilijo k izstopu iz cone ugodja, iz česar se tudi napajata subverzivnost in moč pisave. Upamo lahko, da bomo deležni še več takšnih pisav v našem literarnem prostoru, še več objav teh avtorjev, in to ne le v zbornikih mlade poezije, saj nekateri izmed teh pesnikov že sedaj presegajo marsikatero drugo pišočo figuro, že dolgo zasidrano na slovenskem »Parnasu«.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Še vedno tudi na papirju

    Primož Čučnik

    Tridesetletnico Nove literature se mi zdi smiselno izkoristiti za premislek o tem, kako sploh ni samoumevno, da še vedno izhajamo tudi na papirju.

  • Vključenost kot kritiški program? Hvala, ampak ne, hvala!

    Božena Správcová

    Kritika zagotovo ne bi smela pristati v sferi elitizma. Kritika seveda ne sme a priori zavračati kakršnihkoli literarnih smeri ali umetniških praks ter dajati prednosti le tistim, za katere meni, da so sposobne izpolniti le najvišje estetske ideale. Po drugi strani pa ne sme nekritično aplavdirati kakršnemukoli umetniškemu izrazu ali smeri le zato, ker je nova, manjša ali ker se trudi ujeti trenutne težave sodobnega sveta.

  • Nepredstavljivi luksuz jezika

    Primož Sturman

    Slofest pod geslom Roj dogodkov v srcu mesta je prefinjena marketinška, pa tudi neke vrste politična poteza slovenskih organizacij – Slovenci so namreč med tržaškimi narodnimi skupnostmi edini, ki si lahko privoščijo tak luksuz: tri dneve kulturnega dogajanja v maternem jeziku.