Premagovanje grenkobe

Marceline Desbordes-Valmore, Poezije. Prevedla Marija Javoršek. Ljubljana: Književno društvo Hiša poezije, 2016. (Zbirka Poetikonove lire)

Veronika Šoster

Francoska pesnica Marceline Desbordes-Valmore je svoj vrhunec ustvarjalnosti dosegla na začetku 19. stoletja, ko se na Francoskem uveljavlja romantika, pravzaprav je njena prva zbirka, ki je izšla leta 1819, pomemben prispevek k romantični francoski poeziji, kot so jo recimo pisali Hugo, de Lamartine, de Vigny. Desbordes-Valmore je predstavljala tudi navdih za simboliste, ki so klasično romantično tradicijo nasledili. Slovenski izbor njene poezije v prevodu Marije Javoršek pa se začenja z zbirko Pesmi iz leta 1830 – istega leta se recimo rodi Emily Dickinson. V knjigo so vključene še pesmi iz zbirk Solze (1833), Uboge cvetke (1839) in Šopki in prošnje (1843), ki je obenem njena zadnja izdana zbirka za časa življenja, čemur sledi še kolekcija neizdanih pesmi. Knjigo dopolnjujeta spremni zapis Žive Čebulj ter preglednica pesničinega življenja, postavljenega ob ostale zgodovinske in literarne dogodke. Vključitev preglednice morda na prvi pogled deluje preveč didaktično, toda izkaže se, da gre za tehtno odločitev, ki pomaga pesnico umestiti v takratne razmere in še bolje pokazati pomembnost njene poezije.

Navdihujoče je, da je Desbordes-Valmore v času, ki je bil ženskam naklonjen še mnogo manj kot danes, uspela poiskati, zadržati in prenesti svoj pesniški glas. Z današnjega vidika se njena poezija ne zdi ravno prelomna, toda poglavitno je, da se jo sliši, česar se zaveda tudi sama: »Saj vem, da ženske pač ne smele bi pisáti«, se začne njena pesem Žensko pismo. Enako poudarja tudi Živa Čebulj, ki nazorno predstavi takratno družbeno situacijo, ko so pišočim ženskam »v najboljšem primeru dovoljevali zlagati priložnostne elegijice nižje vrednosti in slabše kakovosti za rabo v intimnem krogu prijateljic ob čaju in piškotih.« Desbordes-Valmore pa se ne pusti potlačiti ali utišati, ampak popolnoma preseže mitologijo občudovane ženske, ki je lahko muza, dokler ima zaprta usta. O ljubezni spregovori z razočaranjem, ljubosumjem, strastjo, razvnetostjo, zaskrbljenostjo, strtostjo … in tako daje besedo mnogim ženskam, ki jih je zgodovina neupravičeno ter brezsramno poteptala in izbrisala.

Pesničino življenje je polno žalosti in bridkosti, kar se odraža tudi v njeni poeziji, ki je precej avtobiografska. Njen prvi izbranec, pesnik Henri de Latouche, jo močno prizadene, kar se čuti v začetnih zbirkah: »Če vedel bi, komú je dušo ranil, / če videl teči bi iz srca solzé, / če moč, izdati čustvo, še ohrani / to vase le zagledano srce, / tako se ne bi mogel spremeniti, / ohol, da s praznim upanjem slepi, / ljubezni taki dal bi se ganiti, / če vedel bi.« Doživi tragično smrt svoje matere, umre tudi več njenih otrok, kar jo zlomi (»kot da živim sto let brez upa, s sreče malo«). Svetla točka v vsej tej temi pa je gotovo njen mož, Prosper Valmore, ki ji povrne vero v ljubezen, kar se najlepše vidi v nežni in čuteči pesmi Pred teboj: »Življenje mrzlo se mi v tvojem je ogrelo: / kot v siju sončnih žarkov mi je zažarelo«. Čeprav je velika večina njenih pesmi intimnih in ljubezenskih, najdemo tudi nekaj primerov bolj družbeno kritičnih verzov. Takšni sta recimo pesmi Gospodu A. L. in Na ulici, ki ju spremlja pripis Lyon 1834 – gre za odziv na vstajo delavcev v proizvodnji svile, podobe, ki se ji zapisujejo, so polne gorja: »Tam slišala sem, ko so hiše plamenele, / pol živa tam, ko so te duše odletele, / ko svinec je iztrgal jih iz teles razbitih, / tam v grozi čula sem pogrebni zvon zvoniti, / zasopel zvon, mrtvaški boben, ostre strele, / da so nagrobne plošče vse zakrvavele.« Njena bolečina ob pogledu na vso to smrt se prelevi v poziv k sočutju, njeni verzi so plaha prošnja, ki izkažejo ogromno mero poguma. Veliko uteho ji predstavlja tudi vera, v pesmih se pogosto obrača k bogu, ki ni odgovor na vsa njena vprašanja, ampak bolj upanje na pravičnost. Podoba duše, ki se dviga v nebo, se pogosto povezuje s podobo ptice, včasih je ptica v poletu simbol za pesnico, spet drugič se imenuje za ptico brez kril.

Obdobje romantike se dodobra utelesi tudi v njeni poeziji, zaradi ponavljajočih se simbolov, tematik in motivov so si njene pesmi zelo podobne, kažejo potrebo po bolj pretanjenem brušenju in piljenju, vendar pa se je potrebno zavedati, da je bila neizobražena ženska, ki ni imela vstopa v bolj prefinjene in visoke umetniške kroge, zato je tak očitek neutemeljen in pravzaprav dodatno priča o tem, da je bila njena pot neuhojena in zahtevnejša od tiste, ki so jo prehodili njeni pesniški kolegi. »Prej sladka voda sem bilá; / sem morje srečala nekoč: / okus imam zdaj grenko žgoč, / naj veter sem me, tja pehá.«, zapiše v pesmi Sladka voda, a ravno ta grenkoba, ki jo je sprejela in s tem premagala, ji je dala moč za previharjenje vseh viharjev, njene pesmi pa ostajajo dokaz za to, da so ženske vedno molčale samo pod prisilo in ne zato, ker ne bi imele česa povedati.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Orfejev beg

    Veronika Šoster

    Ne glede na skromen opus gre za prelomnega in pomembnega pesnika, ki je s svojimi teksti pokazal možno pot – če ne naprej, če ne stran, pa vsaj nekam drugam. Nekam, kjer se lahko beg končno ustavi.