Prebojna moč mariborske scene

16. Slovenskim dnevom knjige v Mariboru (Ko te napiše knjiga) ob bok

Goran Potočnik Černe

Mogoče bo tale zapis tudi malce neobjektiven, napajan s fascinacijo nad mestom pod Piramido. Mesto sicer nima na novo tlakovanih ulic, vožnja po kolesarskih stezah zna biti vratolomna, pročelja starih in novih stavb pa še vedno kažejo bolj kot ne klavrno podobo. A mesto je, vsaj v zadnjem letu, odkar živim v njem in sem tudi uradno Mariborčan, zelo prepišno. Pa ne le dobesedno, ko v jutranjih in večernih urah močno pihlja po Grajskem trgu tako navzgor kot tudi z vzhoda na Trg svobode. Svoboda oziroma duh svobode je tista druga metaforična, a tudi zelo realna entiteta, ki močno zavija okoli mariborskih vogalov. (To se je sicer v zadnjih sto letih dogodilo kar nekajkrat – torej za poučene nič novega in presenetljivega.)

Temu stanju duha v mestu so letos sledili tudi 16. Slovenski dnevi knjige v Mariboru – Ko te napiše knjiga. Njihovo geslo je bilo »Čas za akcijo«. Da ne gre le za floskulo, všečno trenutku, pove že bežen pogled na obsežen program, ki je obsegal razstave, knjižni sejem, branja, performanse, predavanja, glasbene nastope, predstavitve avtorjev in gostov, dobrodelne akcije, pravljične »dopoldneve«, odprti mikrofon, osnovnošolske in srednješolske predstavitve in še kaj bi se našlo. In večino tega se je dogajalo z močnimi socialnimi in političnimi »intervencijami v prostor«. V tem kontekstu je bilo videti in slišati marsikaj. Naj tematsko omenim le nekatere (namenoma ne omenjam osebnih imen in poimenovanj dogodkov in prireditev, ker preprosto ne bi bilo fer, da koga ne omenim ali ga po nemarnem izpustim): razstave angažirane literature, razstava o brezposelnosti in iskanju zaposlitve, predavanja in pogovori o revščini in brezposelnosti, radijske in televizijske oddaje o vlogi angažirane literature, hip hop eksplozija jeznih in v tkivo družbe zarezujočih bitiziranih besedil, dobrodelna branja socialno ranljivim osebam, umetniško-aktivistične inštalacije in ulični performansi.

Vse to se je zvrstilo na več kot tridesetih prizoriščih in v sodelovanju s številnimi partnerji ter z dodatnim, spremljevalnim programom v Lenartu in Ormožu. Stlačiti vse to v en teden je velik podvig, tu gre priznanje dobro naoljeni ekipi MKC Maribor: Petri Kolmančič, Maji Kolmanič in Jerneju Auerju ter njihovim zunanjim sodelavcem. Marsikdo od obiskovalcev je ob tem sicer pojamral, da bi bilo lepo, če bi se dogodki razpotegnili na daljši časovni lok. V enem tednu se ti marsikaj izmuzne, nimaš časa ali preprosto zgrešiš. Tako pa bi se praznina, ki bo sledila Slovenskim dnevom knjige, zapolnila. O temu bi vsekakor veljalo razmisliti. A po drugi strani je res, da zgoščenost vsemu skupaj da poseben pridih intenzivnosti in dogodkovnosti. Kakor koli že, obisk na prireditvah je pokazal, da mesto kljub težki socialni in gospodarski situaciji očitno ni izgubilo apetita po tovrstnem dogajanju.

 

Človek, ki je vajen ležernega, »ljubljanskega« prihajanja na dogodke (15 akademskih), se hitro nauči biti točen, saj v nasprotnem primeru ostane brez sedala. Tako so bila številna prizorišča nabito polna že pred napovedano uro pričetka, tudi tista, kjer se je pobirala simbolična vstopnina (v ceno vstopnine je bilo v tem primeru všteto uporabno darilo – knjiga, pa vendar, za literarne prireditve pri nas pač nismo vajeni plačevati vstopnine).

V tej zgoščenosti pa je bilo moč v mestu začutiti še nekaj, nekaj, česar ni mogoče opisati samo z velikostjo in raznolikostjo programa. Govorim o posebnem vzdušju na literarni sceni. Scena kratkomalo deluje simpatično in netekmovalno. Združuje tako literate kot tudi performerje, skladatelje, glasbenike, likovne umetnike in druge. Akterji niso nujno »profesionalci« ali celo v večini primerov niso. In to deluje zelo osvežujoče. Scena preprosto živi in živi svoje življenje. Je, kako naj rečem, zdravo nevsenacionalna. Saj veste, ljubljanska scena ima prav ta kompleks. Je vase zavarovana, zaprta, a prepričana o nacionalni pomembnosti. In kot me je opozoril znanec pesnik iz Ljubljane, celo prepričana o svoji evropski, svetovni teži. S tem seveda ni nič narobe, dokler se zaradi tega ne izgubi prvinskost ustvarjalne energije.

Ustvarjalnost pa je prav tista moč, ki jo je obiskovalec lahko začutil na enem izmed klubskih branj v KGB, kjer se je predstavilo okoli trideset literatov. Vertikala in horizontala sta bili fascinantni, od osemdesetletne pesnice do pesnikov in pesnic najmlajše generacije, od takih s pesniškimi zbirkami do prvega pesniškega »outanja«. Akademsko in kritiško vzeto so pesmi sicer nihale malo sem in malo tja, malo gor in malo dol. A, naj poudarim, to preprosto ni tako pomembno, kot bi se zdelo v kakšnem drugem mestu in v kakšnem drugem času.

Teh šest dni je odprlo neko posebno razsežnost, ki ne posega nujno v sicer tako pogoste debate o kakovosti, nagradah, številu izdanih naslovov, literarnih izletih po Evropi in svetu, vrhunskosti in podobnem. Razsežnost ustvarjalnosti (pa naj gre za umetniško ustvarjalnost ali za ustvarjalnost v izumljanju in vpeljevanju novih oblik politične participacije meščanov) je v Mariboru pomembna, če ne celo najpomembnejša stvar. To je namreč ena izmed redkih stvari, ki v tem mestu še dviguje samozavest. Te pa bo mesto potrebovalo zelo veliko, da bo prebrodilo položaj, v katerega ga je pahnilo dvajset let trpnost različnih mestnih politik in neodzivnosti meščanov.

Da je zadeva še kako resna, je dan po koncu dnevov knjige pokazal »pogrebni sprevod« delavcev Mariborske livarne (enega od hčerinskih podjetij, ki je v stečaju) v center mesta (na prostor, kjer so dan pred tem jezno odmevali biti mladih štajerskih hiphoperjev, kar seveda ni naključje). S tem se je namreč pričel konec zadnjega velikana mariborske industrije. Zato ni pomembno dejstvo, da Maribor ne premore kompletne infrastrukture, ki naj bi jo imela neka literarna scena (revije, založbe, kritiki, pestrost »slogovnih šol« in akademsko literarno okolje). Bolj kot to je pomembno, da premore moč za prebojnost. In del te (družbene) prebojnosti zagotovo gnezdi v netekmovalni, solidarni literarni sceni.

417946_513448845389169_1601607404_n

O avtorju. Goran Potočnik Černe (1972) je diplomiral iz filozofije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Objavlja kritike humanističnih del, eseje, intervjuje in druge publicistične zapise. V letih od 2001 do 2008 je bil glavni urednik Založbe Tuma. Med drugim je bil pobudnik in urednik Antologije slovenskih pesnic in monografije Pozabljena polovica, izdane skupaj s SAZU. Leta 2004 je bil med soustanovitelji Festivala … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • »Zrezek je slab roman, mesna kroglica in klobasa pa dober«

    Miša Gams

    Letošnji festival 19. Slovenski dnevi knjige v Mariboru je trajal kar devet dni in lahko rečemo, da je organizatorjem s sredstvi, ki jih je vsako leto manj, uspelo … →

  • Okupacija prepovedanih knjig v razbeljenem Mariboru

    Miša Gams

    Tokratni dnevi knjige v Mariboru so potekali v znamenju še posebej zanimive teme »prepovedanih« knjig. Marsikdo, ki je pričakoval, da se bodo na tapeti znašle najrazličnejše kontroverzne knjige … →

  • Mečevanje po pesniško: s fanfarami in rožo

    Tanja Petrič

    »Mnogi pesniki iz Marpurga danes potujejo na pesniške turnirje in si je že marsikdo med njimi prislužil zlato rožo, to je prvo nagrado v imenitnih … →