Pravica, da vzdržiš

Colm Tóibín, Marijin testament. Prevod Jure Potokar. Ljubljana: Modrijan, 2016 (Zbirka Bralec)

Karmen Jordan

»Pol pijani smo in pol zaspani / in momljamo, kaj je poezija. / V cerkvi pa prepevajo kristjani / vsi v en glas: ›Češčena si Marija!‹« so verzi, s katerimi Janez Menart sklene eno svojih pesmi, naslovljeno »Poetska«. Tóibínovo delo Marijin testament zareže v takšno podobo sveta, kot jo zarisujejo izpostavljeni verzi, in sicer s tem, da Marijo iztrga iz konteksta, znotraj katerega je lahko predmet enotnega čaščenja mnogih glasov. Znotraj takšnega konteksta, ki seveda ni nujno vedno religiozni kontekst, obenem pa religiozni kontekst ni nujno vedno takšen kontekst, vendarle obstaja nekakšna nujnost. Ta nujnost je nujnost odvzema glasu predmetu ((enotnega) čaščenja). Oziroma še malce natančneje: da bi predmet sploh lahko postal predmet, mu mora biti najprej odvzet glas. Tóibínova zareza je tako v dajanju glasu, ki poteka vzporedno s premeščanjem iz religioznega v literarni diskurz. Pri tem pa trči v neizogibno oviro. Dati literarni glas ni nujno manj nasilno od odvzemanja glasu. Literatura, ki izhaja iz vživljanja v like, ki niso istovetni z avtorjem, je nujno nasilje. Tudi ko so povezave literarnih oseb z zunajliterarno sfero bolj zabrisane, (pogosto) še vedno obstajajo. »Povsem fiktivni liki« so tako še vedno določeni s kategorijami spola, rase, razredne pripadnosti ipd., ki jih nato avtor napolni s svojo vsebino, jih domisli. In na tej točki se pojavi nujnost nasilja, ki je pri Tóibínu zaradi kontroverznosti povezav njegovega fiktivnega (!) lika, torej Marije, bolj očitno kot v mnogih drugih primeri.

A Marijin testament je obenem zagotovo zelo dober dokaz, da nasilje ni enako nasilju. To, kar počne Tóibín in kar bi lahko razumeli kot alternativo odvzemanju glasu, popredmetenju, ni postavljanje resničnega glasu na mesto, ki je bilo izpraznjeno z molkom, ampak postavljanje enega glasu, možnega in verjetnega. Ko Tóibín vstopi v sfero literature, se odpove temu, da bi poskušal zajeti resnični glas. Morebitni očitki, da poskuša Tóibín s svojo literarno upodobitvijo Marije negirati religiozno resnico, bi bili nesmiselni ravno zaradi tega, ker gre za literarno upodobitev, ki je torej nujno vpeta v »zakone« literature. To, kar počne Tóibín, je to, kar počne literatura. Enkrat nekoliko »bolje«, spet drugič nekoliko »slabše«. Tako literatura, ki jo zoperstavimo odvzemanju glasu, iz tega dvoboja nikakor ne izide vedno kot najboljši izmed možnih svetov. Šele literatura, ki se približuje najboljšemu izmed možnih literarnih svetov – ki je, naj še enkrat poudarimo, še vedno nujno prežet z nasiljem – je literatura, ki se zdi smiselna alternativa odvzemu glasu. In Marijin testament je vsekakor možno dojemati kot takšno alternativo.

Vrnimo se zdaj za hip k Menartovim verzom. Če želimo, da v njih še naprej vladata red in disciplina – in skoraj menartkletno bi bilo, če tega ne bi želeli – moramo malce preurediti našo enačbo. Medtem ko gre pri Menartu na eni strani za poenoteno dojemanje Marije, ki ni vprašljivo, je poezija (literatura) izpostavljena prevpraševanju poetov. Tu ne gre za enotno momljanje, momljanje »v en glas«, ampak je »definicija« literature prepuščena množici glasov, razpravi. Tóibín na mesto čaščenja v en glas postavlja en glas, zato se zdi, da to, kaj je literatura, ne more biti več tako neulovljivo in nedefinirano, ampak je potrebna trdnejša opora. Ob branju Marijinega testamenta postane tako res zelo hitro jasno, da Tóibín dobro ve, kaj počne, pri čemer se ta početi nanaša predvsem na stilistično plat besedila. Tóibín je avtor, ob katerem nam ni treba trepetati, ali bo zvozil naslednji zavoj. Premišljeno dozira sentimentalnost in ve, kako pomiriti strasti, ko je to potrebno. Zna poiskati metaforo, ki jo je razvijal nekaj deset strani pred tem, jo dopolniti in speti snope. Ob tej obvladanosti bi bilo morda celo mogoče govoriti o obrtniški spretnosti, vendar se ob tem pojavljajo zadržki, povezani predvsem s tem, da je sintagma pogosto rabljena pejorativno. Če je Tóibín že obrtnik, je namreč tiste vrste obrtnik, ki poskrbi, da obrtniška plat pisave ne buta v nosnice bralca z vonjem po generičnosti. Kljub temu da Tóibín ni avtor, ki bi tvegal oziroma ki bi se prepuščal »nepreverjenim rešitvam«, daje njegov »izdelek« še vedno vtis neponovljivosti. Če je torej obrtnik, je obrtnik do konca. Medtem ko so vajeniški izdelki tisti, ki se poskušajo približati štancanju stroja, pri čemer vajenec vedno pozabi, da je poskus tekmovanja s strojem neizogibno obsojen na poraz, je Tóibín mojster, ki se ne sramuje sledi človeške roke, ki se pojavijo tu in tam, saj se zaveda, kako tanka je meja med nepopolnostjo, neizogibno vpisano v človeško, in presežno vrednostjo. Tóibínov stil je tako ravno prav polikan, da lahko bralec tu in tam najde zavetje v kakšni gubi. Vsekakor pa je Tóibínov stil precej bolj gladek in neproblematičen od vsebine Marijinega testamenta.

»Teze«, na katere je oprto delo, so gotovo drzne, a težko bi bilo reči, da so tudi predrzne. Za to poskrbi pozicija implicitnega avtorja, ki ni prepojena z vulgarnim, naivnim ateizmom. Marijin testament ne jemlje snovi, dogodkov iz bibličnega konteksta, da bi s tem odpiral poenostavljeno razpravo o resničnosti in lažnosti. Zdi se, da je ta prenos pomemben predvsem zato, da lahko dogodke takoj nato postavi v drugi plan in s tem poudari glas, ki je v ospredju. Marijin glas. Sprememba fokalizacije tako nujno vpliva tudi na osvetlitev ozadja, a ne v smislu problematiziranja religiozne resnice. Zanimivo je na primer to, kako v tekst vstopajo Jezusovi čudeži. Na več mestih je sicer nakazana določena nezanesljivost pričevalcev, a se besedilo zelo hitro oddalji od tega, da bi prišlo »resnici do dna«: »Gotovo so morale obstajati druge zgodbe in morda sem slišala samo del te, morda se je zgodilo kaj drugega ali pa morda sploh ni bilo vetra oziroma se je veter pomiril. O tem nisem premišljevala.«

Dati glas Mariji, enega možnih glasov, pomeni tudi premestitev poudarkov. Pri tem se Tóibín ne ukvarja posebej z religiozno resnico, ampak postavlja v ospredje resnico posameznika. Eno izmed možnih resnic. Marijina resnica v tem delu je v prvi vrsti resnica matere, ki vzklikne: »Ni bilo vredno!« Pri tem ne zanika eksplicitno, da je bilo to, kar se je odvilo, v funkciji odrešitve človeštva.  To je Marija, ki, ko si nasproti stojita njena lastna (družinska) sreča in sreča človeštva, morda celo njegova odrešitve, brez vsakega oklevanja izbere prvo možnost. Tóibín pa se na tej točki ne zaustavi. Marije ne prepusti večstoletnemu čakanju na utilitaristično filozofijo, ki bi jo privezala na grmado nemoralnosti, ampak naredi pomemben korak naprej. Korak, ki je morda celo ključen za to delo. Ko Marijina sreča ni več možna, je nasproti resnice o odrešitvi človeštva postavljena resnica posameznika. Pravica do vztrajanja v lastni resnici. Pravica, da vzdržiš to resnico. Pravica do te resnice pa je lahko, kot je to tudi v primeru Tóibínove Marije, tudi pravica do krivde. Odpovedati se tej resnici na račun resnice o odrešitvi človeštva pa bi tako lahko pomenilo tudi odrešitev posameznika.  Prav k tej odpovedi Marijo nagovarjata učenca njenega sina, ki jo po križanju obiskujeta in ki vse bolj napolnjujeta njen prostor, stopnjujeta dušečo atmosfero. Učenca, ki, kot to opisuje prvoosebna pripovedovalka, »hočeta, da bi bil moj opis teh ur preprost, vedeti hočeta, katere besede sem slišala, za moje gorje hočeta vedeti samo, če prihaja kakor beseda ›gorje‹ ali beseda ›žalost‹«. Ali na drugem mestu: »In vsakokrat začnemo znova na začetku, in vsakokrat omahneta iz razburjenja zavoljo neke podrobnosti v obup zavoljo nečesa, kar pride kmalu zatem, morda nova podrobnost, zavračanje, da bi dodala, kar hočeta, da bi dodala […] da bi dala preprost smisel stvarem, ki niso preproste.«

Marijin testament je literatura, ki gre v svoji nasilnosti pri prisvajanju nekega telesa do konca, ko glas polaga v telo, ki je predmet enotnega čaščenja neštetih glasov. Literatura, ki nas implicitno opominja, kako nasilna je lahko literatura tudi takrat, ko to nasilje na prvi pogled ni tako očitno, saj so področja, s katerih si izposoja, precej manj občutljiva. Obenem pa nam Marijin testament kaže tudi, kako je lahko v tem neizogibnem nasilju literature nekaj nežnega, in sicer s tem, ko enega glasu ne poskuša izenačevati z resničnostjo glasu, saj bi s tem pravzaprav prestopila svoje okvire in tako ne bi bila več to, kar je, ampak se omeji na resnico enega glasu. Medtem ko to počne, pa Marijin testament odpira zanimive dileme, pri čemer je morda najzanimivejša prav že omenjena napetost med grdo resnico posameznika, nesmiselno resnico, resnico krivde, resnico, ki je ni mogoče osmisliti, in lepo vero, pri čemer vera ni enoznačno spojena z religiozno sfero. Tóibín odpira prostor za resnico enega glasu, naj bo ta še tako grda, prepojena s krivdo: »Šele zdaj lahko to priznam, šele zdaj si lahko dopustim to izreči. Dolga leta sem se tolažila z mislijo na to, kako dolgo sem ostala tam, kako zelo sem takrat trpela. Vendar moram enkrat izreči, besede moram pustiti na plan, da kljub paniki, kljub obupu, krikih, kljub dejstvu da sta njegovo srce in njegovo meso izvirala iz mojega srca in mojega mesa, kljub bolečini, ki sem jo občutila, bolečini, ki ni nikoli popustila in bo šla z mano v grob, da je bila kljub temu bolečina njegova, in ne moja. In ob grožnji, da me odvlečejo in zadavijo, je bil moj prvi in tudi moj poslednji nagon, da pobegnem. […] Kakor je rekel najin varuh, bom drugim prepustila, da bodo umili njegovo truplo, ga objeli in pokopali, ko bo prišla njegova smrt. Pustila ga bom, da bo umrl sam, če bom morala. In tako sem naredila. […] Nisem znova pogledala postave na križu. Morda sem se dovolj nagledala. Morda sem imela prav, da sem rešila sebe, ko sem mogla. Vendar se zdaj ne zdi tako. In se tudi nikoli ni. Vseeno pa bom zdaj to izrekla, ker nekoč nekdo mora povedati: tako sem naredila, da bi rešila sebe.« Prostor, ki se odpira, je prostor vztrajanja, pravice do vztrajanja v lastni resnici. Tóibínovi Mariji, literarni Mariji, je ta prostor dan: »Odtlej sem hotela, da imajo sanje svoj prostor, da pripadajo noči. In hotela sem, da to, kar se je zgodilo, kar sem videla, kar sem naredila, pripada dnevu. Upala sem, da bom vse do smrti živela v popolnem priznavanju razlike med obojima.«

Ta prostor pa je navsezadnje tudi prostor, v katerem obstaja pravica, da vzdržiš, ne da bi moral osmisliti tisto, česar, vsaj v budnosti, ne zmoreš osmisliti. Da vzdržiš brez smisla. Da ničemur ne pripisuješ drugega pomena od tistega, ki je edina gotovost: »Ko so se sončni žarki spuščali, sem nato v obotavljajoči se svetlobi zagledala, da so vsepovsod okoli mene kamni z rezbarijami, s postavami, celo z živalmi, da pa je tudi nekaj besed. Od daleč so se zdele naključne, kakor stvari, ki so jih pač pustili tukaj, toda zdaj je bilo jasno, da so jih sem postavili z namenom, in rezbarije so morale nekaj pomeniti, ko pa sem se urnih korakov oddaljevala od njih, sem vedela, da pomenijo smrt.« In momljamo dalje …

O avtorju. Karmen Jordan, rojena leta 1990, študentka slovenistike in primerjalne književnosti. Leta 2010 je bila v Literaturi objavljena njena kratka zgodba, poezije pa še ni objavljala. Udeležila se je branja v sklopu Mladih rim, kot avtorica pesmi sodeluje tudi pri projektu Rockerji pojejo pesnike 2012.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Julie Bonnie: Soba 2

    Karmen Jordan

    O romanu iz prizorov, ki nihajo med brutalnim naturalizmom in nič manj brutalno estetizacijo, pri čemer nikoli ne zdrsne v objestnost.

  • Takaši Hirajde: Pride mačka na obisk

    Ana Geršak

    Sodeč po Sosekiju, Murakamiju in zdaj Hirajdi, se japonskim mačkam slabo piše. Že res, da s svojo muhasto naravo poosebljajo nepredvidljiva pota usode, že res, da s svojo tiho, … →

  • Joyce Carol Oates: Pikov fant

    Katarina Kogej

    Ameriško pisateljico Joyce Carol Oates v slovenščini prebiramo z nekoliko zaostanka, v zadnjem letu pa sta pri Modrijanu izšla kar dva prevoda njenih del: poleg novele Črna voda tudi … →