Povprečnost brez tragike

Sergi Pámies, Umetnost nošenja dežnega plašča. Prev. Veronika Rot. Ljubljana: LUD Literatura, 2021 (Stopinje)

Sanja Podržaj

Dežni plašč je neizmerno šik modni kos, ki pri nošenju zahteva dobro mero elegance in določen stil – bodisi britansko protokolarni in monarhičen bodisi pariško boemski in anarhičen, kot pravi pripovedovalec zgodbe »Kdo sem, da bi ti lahko dajal nasvete«, ki pa ne premore ne enega ne drugega. To občutje nezmožnosti in nezadostnosti je pravzaprav rdeča nit, ki povezuje kratke zgodbe v Umetnosti nošenja dežnega plašča, prvi v slovenščino prevedeni zbirki sicer zelo produktivnega katalonskega pisatelja Sergija Pámiesa, ki črpa predvsem iz lastnega življenja, na trenutke morda bolj neverjetnega od fikcije.

Večkrat nagrajeni avtor je pri španskih bralcih priljubljen, njegovo ime pa je stalnica televizijskih in radijskih oddaj. Vendar pa je bil del svojega življenja primoran to ime skrivati. Rodil se je leta 1960 v Parizu, kjer sta njegova starša, goreča aktivista, preživljala politično izgnanstvo v ilegali. Njegova mati, Teresa Pámies, je po vrnitvi v domovino po padcu frankističnega režima postala uspešna pisateljica, njegov oče, Gregorio López Raimundo, pa je deloval kot glavni sekretar Združene stranke socialistov Katalonije. Tako je Sergi svoje otroštvo preživljal v revnem pariškem predmestju pod lažnim priimkom, a to obdobje kljub temu opisuje kot srečno. O svoji družini in odraščanju govori predvsem v zgodbah »Božično pismo materi«, že zgoraj omenjeni »Kdo sem, da bi ti dajal nasvete« ter »Božično pismo očetu«.

»Božično pismo materi« ne govori zgolj o odnosu s pred kratkim umrlo materjo, temveč predvsem o dejavnosti, ki ju je družila – pisanju. Mati je videla prednost pisateljevanja v tem, da lahko vse, kar doživiš, slej ko prej spremeniš v literaturo, in sama je svoje doživljaje zvesto reciklirala v svojih delih. Pripovedovalec, ki ga lahko v tej zgodbi vzporejamo z avtorjem, se zave pomembnosti pisanja prav ob dejstvu, da je mati, ko ni bila več zmožna pisati, umrla; kot da bi s pisanjem o življenju potrjevala življenje samo. Pisanje je lahko vrsta refleksije, s katero se ozremo na pretekle dogodke in jih osmislimo – Pámiesovi protagonisti, ki so polni dvoma vase in v svoje sposobnosti, ta smisel obupano iščejo. Spominjajo se izkušnje v svoji preteklosti, ki jih je neizbrisno zaznamovala, ter skoznjo reflektirajo svoje življenje, pogled na svet in odnose z drugimi. Pogosto pa se zdi, da se nam v zgodbah izpoveduje sam avtor, ki po vzoru svoje mame osmišlja svoje življenje tako, da o njem piše.

Pisanje o življenju se napaja iz spomina, vendar kot zapiše Pámies v eni izmed zgodb, »spomin nima veliko skupnega s tem, kar smo doživeli«. Čeprav spomin korenini v realnosti, ga ne moremo predstaviti kot golo dejstvo, saj je subjektiven in čustveno obarvan. Lahko bi rekli, da vsakič, ko govorimo o svojih spominih, že pripovedujemo zgodbo. V Pámiesovih delih se v različnih razmerjih prepletajo elementi realnosti, spomina in domišljije. Kot pravi prevajalka Veronika Rot, pa so zgodbe v pričujoči zbirki bolj na strani spomina in realnosti, le manjši del je domišljijski. »Zgodba o 11. septembru, ki ni napisana po naročilu« na primer realni dogodek povezuje z refleksijo o svojem lastnem notranjem življenju in vzporeja množično katastrofo z osebno tesnobo, ki pa je za tistega, ki jo občuti, stvarna v enaki meri, če ne celo še bolj.

Zgodovinsko ozadje prepleta s samorefleksijo tudi osrednja zgodba zbirke »Kdo sem, da bi ti lahko dajal nasvete«, v kateri le stežka ločimo med pripovedovalcem in avtorjem, saj govori o življenju svojih staršev in mladostniški fantaziji, da je njegov pravi oče Jorge Semprún, disident, socialistični politik in po padcu Francove diktature španski minister za kulturo. Semprún in njegov krog so avtorju/pripovedovalcu predstavljali zgled sofisticiranih, uspešnih in privlačnih moških, ki jih je odkrito občudovala tudi njegova mati. Ugotovi, da je skupna lastnost teh nepozabnih mož ta, da znajo nositi dežni plašč z nesporno eleganco – oblačilo tako postane simbol te elegance, ki pa je njemu nedosegljiva. Kljub zavedanju lastne nezmožnosti, da bi dežni plašč zapolnil kot igralci in pisatelji, ki jih občuduje, si ga kupi, a samo oblačilo ni dovolj, da bi ustvaril vtis zanimivega, skrivnostnega intelektualca. Pripovedovalce v zbirki odlikuje visoka mera samozavedanja in nenehne samorefleksije, pripovedovalec središčne zgodbe pri tem ni izjema. Čeprav ve, da vsemu trudu navkljub nikoli ne bo znal nositi dežnega plašča na način, kot so ga nosili njegovi idoli, ga vseeno nosi, sprijaznjen z lastno povprečnostjo.

Izpostavljanje povprečnosti in pomanjkanja stila, elegance in vseh vrlin, ki jih imajo markantni, nepozabni moški, je še posebej izrazito v zgodbah, ki tematizirajo propad zakona, in teh je kar nekaj. V njih lahko zopet prepoznamo avtobiografske in izpovedne elemente, še zlasti v zadnji zgodbi »Bonus track«. Pripovedovalec oziroma avtor razmišlja o svoji nezmožnosti, da bi osrečil ne zgolj nekdanjo partnerko, temveč sploh kogarkoli. Vendar pri tem ne gre za samopomilovanje – o svoji inertnosti, nesposobnosti ter številnih značajskih in telesnih pomanjkljivostih zna govoriti brez odvečnega patosa. Z gibkostjo jezika mu uspe ustvariti lahkotnost, (samo)ironijo pa uporablja na način, ki ni ciničen ali zajedljiv, temveč humoren. Tako se bralci s protagonisti zlahka identificiramo, posebej v zgodbah, kot so »Božično pismo očetu«, »Poetika« in »Bonus track«, v katerih uporaba drugoosebnega pripovedovalca ustvari učinek nagovora.

Če povzamemo, v povprečnosti, ki se je marsikdo tako zelo boji, ni nobene tragike – s pisanjem lahko tudi ta vsakdanja povprečnost transcendira v literaturo, ki tako avtorju kot bralcem omogoča osmišljanje lastnih življenjskih izkušenj.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Sanja Podržaj je magistrica primerjalne književnosti in filozofije, ki trenutno piše še magistrsko delo iz založništva. Je strastna bralka, ki svoje refleksije rada tudi zapiše in deli z drugimi.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • »V prisotnosti njegovega veličanstva kralja si nihče ne upa dvigniti pogleda«

    Aljaž Krivec

    Mujica, rojen leta 1942 v Buenos Airesu, se je po skromnem otroštvu v zgodnjih šestdesetih preselil v newyorški Greenwich Village. V ZDA se je odločil za študij na (zloglasni) Free University of New York, znani kot »kalilnici idej«, ki jih radi strpamo pod skupno oznako »nove levice« (emancipatorna gibanja, vezana na vprašanje spola in seksualnosti, rase, podmazana s kritiko imperializma, kapitalizma …).

  • Sodobni vodmatski stečki

    Muanis Sinanović

    Poezijo Esada Babačića od samih začetkov zaznamuje posebno občutje. Na eni strani imamo navidezni nihilizem in na drugi vitalizem, ki drug drugega pogojujeta; na eni strani praznino in na drugi polnost, ki sta ena brez druge nepogrešljivi in se medsebojno prežemata; na eni strani svetlobo in na drugi temo.

  • »Manj ko je bil, bolj je bil del tega sveta …«

    Ana Lorger

    Kadar živimo ponavljajoče se rutine vsakdanjega življenja, se nam svet okoli nas zdi banalen, pust in dolgočasen, a kadar o njem in skozenj spregovori literatura, se nam po navadi prikaže v drugačni, bolj zanimivi luči. In tako se vsakdanjik razpira tudi v kratkih zgodbah Marka Golje, ki tematsko zaobjemajo polje družinskega življenja, protagonisti so večinoma moški srednjih let ali celo malo starejši, v ospredje pa pripovedovalec, z nekaj izjemami, postavlja medsebojne odnose v malih, zasebnih življenjih preprostih ljudi.

Izdelava: Pika vejica