Povedala sem vse in zdaj postaja pozno

Clare Azzopardi, Imena, ki so jih pustila za seboj. Prevod: Breda Biščak. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2019 (zbirka Stopinje)

Lija Gantar

Drobci življenj, podob in trenutkov, varno spravljeni v osmih imenih zbirke kratkih zgodb Clare Azzopardi, preko pripovedi o različnih malteških ženskah znova pridejo na plan. Polpretekla zgodovina majhne otoške dežele se pokaže skozi oči njenih prebivalk, zdomk in priseljenk – tudi skozi pogled tistih, ki navadno ne pridejo do glasu.

Zbirko odpre zgodba Sandre, ki za seboj ne pušča imen, temveč ključe – skrivnostnost, vznemirjenje in pričakovanje odklepanja ji daje občutek živosti, ki ga ne dobi nikjer drugje. Želja po razburjenju vselej postane prevelika; čuti ji uhajajo h ključavnici, k škrtanju, k osebi, ki bo vstopila ali pa ne. V stanovitnosti in stalnosti ni vznemirljivosti, po kateri hrepeni, vendar pa skupaj s ključem pusti za sabo tudi hčerko in moža – vrata odnosov, ki ostanejo za njo, ostanejo za vedno zaprta in nikdar več odklenjena. Podobno nepovratnost nosi tudi zgodba Rite, zdomske kuharice v angleški šoli. Nikoli zares doma v novi domovini in brez možnosti vrnitve na Malto skuša živeti kolikor se da normalno življenje z možem, ki ga neizprosnost tujstva pahne v krog alkohola, televizije ter nesmiselnega popravljanja ur, kupljenih na bolšjih trgih. Ko Riti umre oče, se nameni vsaj udeležiti pogreba, vendar so spone zdomskega vsakdanjika premočne in ne dopuščajo vrnitve, niti za en sam trenutek. Tista, ki se ji uspe vsaj začasno vrniti, je Gracey, junakinja tretje zgodbe. Prodajalka Helen jo obišče zaradi z napačnimi kovanci plačanih čevljev ter pri njej preživi večer med diskrepancami neurejene hiše in urejene gospe, ki v rdeči obleki sijaje pripoveduje o mladostnih dogodivščinah in avanturah z mornarji. Šele ob vrnitvi k starejšima delodajalkama izve, da je njuno prijateljico Gracey pred mnogimi leti ubil nek ameriški pomorščak. Smrt tudi drugim zgodbam zbirke ni tuja; pripoved o Rożi se pravzaprav razgrne, ko junakinja umre. Vse življenje je garala, saj so se ji otroci razselili po svetu, mož pa je v tujini odlagal tako s pošiljanjem denarja kot s svojo vrnitvijo, a ga kljub temu po smrti na rodni Malti k počitku pospremijo slovesne množice. Dementna Roża pokojniku nato enajst let piše na londonski naslov in se že vneto pripravlja na svoj pogreb, vendar pozneje na slovesnost ni skoraj nikogar, kljub številnim sešitim oblekam pa jo v grob položijo v tisti, ki ji ni bila všeč.

Preteklost junakinje zbirke tako in drugače nenehno vleče nazaj v spomine, nazaj k vsemu, kar so nekoč pustile za seboj. Zgodba o Lily je v resnici zgodba o Claudine, ki hiše iz otroštva, imenovane Lily, ob slučajnem uzrtju po toliko letih naenkrat ne more več pozabiti. Obsesivno začne oprezati za domnevnimi stanovalci, ki se skrivajo za okni ali pa vstopajo in izstopajo, vendar se nazadnje izkaže, da je hiša že leta prazna. Podobno kot par zgodb nazaj tudi tu duhovi preteklosti ne morejo popolnoma oditi – v za seboj puščenih imenih ostajajo prisotni na obrežjih tokov minevanja. Življenje nune Michael, rojene Margaret, se denimo odvije v dvanajstih slikah kot v prizorih gledališke predstave ali slikah Kristusovega pasijona, enajst sester, sorodstvo in nekdanje učenke pa kot apostoli nazadnje hodijo ob njeni krsti tik pred zatemnitvijo poslednjega kadra – Margaret je ime, puščeno daleč zadaj, v prvi sliki njene pripovedi. Junakinje naslednje zgodbe, Camille, prav tako ni več; za razloček od Margaret, ki svoje ime pusti v preteklosti, od Camille v sedanjosti ostane ime in nič drugega, saj je pogrešana. Zgodba njenega imena preigrava pričevanji njenih čistilke ter domnevne prijateljice. Izmenjaje orišeta eksotično tujko, italijansko pisateljico epitafov, izginulo sočasno z najdbo razkosanega moškega, ki naj bi ji zlomil srce pred prihodom na Malto. Zbirko kot osma zaokroži revna, zaostala Polly, ki v zanemarjeni hiši zbira lutke in je avtorica v prejšnjih zgodbah vseprisotnih napisov »pdm« – inicialkah politika, ki ga beračica kuje v zvezde in je odigral pomembno vlogo pri osamosvojitvi Malte.

Čeprav so ženske v zgodbah za seboj pustile imena, kot pravi naslov, v resnici številne za seboj pustijo še marsikaj drugega – ali pa, ravno nasprotno, za seboj niso zmogle pustiti ničesar razen imena, in se nenehno vračajo nazaj v preteklost, spet druge pa podobe preteklosti obiščejo kar same. Bolj ali manj tipični problemi, s katerimi se soočajo iz dneva v dan, se prepletajo z globljo stisko identitete in pripadanja. Kot njihova otoška dežela tudi ženske same iščejo svoje mesto na svetu. Vsaka v svojem slogu, govoru in ritmu skušajo v teku posamezne zgodbe poiskati smisel, ne da bi izgubile sebe – pa naj bo to preko nastavljanja ključev, šivanja obleke za svoj pogreb ali praskanja inicialk mrtvega politika vsemi pred očmi, a vendar neopaženo.

Z junakinjami različnih ozadij in statusov Clare Azzopardi, ki je za to in prejšnjo zbirko kratkih zgodb (Zelena linija (2006)) prejela malteško nacionalno literarno nagrado, prikaže življenje na Malti in po njej – nekatere so tja prišle, druge odšle, večina je tam od zmeraj. Najsi so ženske vpete v lastne obsesije, pričakovanja drugih, ostanke tradicije ali vedno enako pestrost vsakdanjika, so njihove zgodbe pravzaprav življenja, ki so z Malto zaznamovana, a obenem blizu tistim na drugih koncih sveta, drugim pozabljenim in za sabo puščenim imenom.

O avtorju. Lija živi v Preddvoru in zaključuje magistrsko nalogo iz primerjalne književnosti in japonologije na temo japonskega naturalizma, občasno pa se z avtobusom odpelje v Ljubljano, kjer študira založništvo.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ukradeni pogled v ženske sobane

    Zarja Vršič

    Avtoričino poslanstvo je bralcu omogočiti pokukati v sobane alžirskih žensk, a ta ukradeni pogled ni isti kot Delacroixov pred dvestotimi leti. Zavesa se je še drugič odstrla, a medtem ko ženske na njegovi sliki skrivnostno molčijo, te v zgodbah govorijo in pripovedujejo.

  • Umazani magični realizem

    Muanis Sinanović

    Če se vam je zdelo, da ste morda razumeli magični realizem, da ste njegove igre prebrali in lahko brezskrbno uživate v njih, če mislite, skratka, da ste ga udomačili, je zelo verjetno, da vas bo kratkoprozna zbirka Silvine Ocampo, Gostje, vrgla iz tira.

  • Telo ni Stradivarijeva violina

    Tanja Petrič

    Monique Schwitter je pozorna in senzibilna opazovalka, ki pa se poskuša čustveno čim bolj izvzeti iz zgodb, zato ne moralizira in ne sodi. Njene zgodbe preveva premišljena hladnost, ki se kaže v skorajda doslednem surovo-lakoničnem tonu, začinjenem s kančkom črnega humorja na meji z absurdom.

Izdelava: Pika vejica