Povabilo v dnevno sobo

Anja golob bere celo Veso v zgibi. Ljubljana: Knjigarna Behemot, 18. 10. 2013.

Aljaž Koprivnikar

V petek, 18. oktobra. 2013, se je ob izidu druge pesniške zbirke Anje Golob v Knjigarni Behemot odvilo svojevrstno branje; tour de force, kjer je pesnica svojo pesniško zbirko Veso v zgibi prebrala v celoti, kar pomeni zanimiv primer literarnega večera, kot ga pri nas običajno nismo vajeni.

Koncept večera je temeljil na domačnosti, kot ga pri knjigarni Behemot že poznamo; obiskovalce je pričakala skodelica čaja po izbiri ter narezana potica, pesniškemu večeru pa je šel na roko tudi sam prostor, okrožen s knjigami, in četudi smo obiskovalci sedeli znotraj knjigarne oz. galerije, sem dobil občutek kot bi sedel v kakšnem literarnem salonu, kjer bo večer namenjen predvsem poeziji. In tako bi se večer tudi dalo opisati. Brez nepotrebnega uvodnega govora je Anja Golob prebrala vso svojo zbirko v neposrednem stiku knjiga – avtorica – obiskovalci, tako pa je za razliko od marsikaterih drugih literarnih večerov v ospredje vstopila poezija ter dobila mesto, ki ji pripada.

Četudi je samo izvedbo branja na začetku spremljalo nekaj treme in je pesnica z branjem preveč hitela, se je kasneje sprostila in zavladala je harmonija med njo in publiko. Kot je povedala sama, se je prvič lotila takšnega literarnega »eksperimenta«, ki ni enostaven, saj moramo pri branju celotne zbirke ostati zbrani, hkrati pa paziti, da to ostane tudi publika. Pesnica je publiko popeljala čez dvoletno pesniško ustvarjanje, ki je večinoma nastalo v podstrešni sobi med njenim bivanjem v Bruslju, hkrati pa je poleg pesmi publiki posredovala tudi zanimive detajle o ustvarjanju zbirke ter zelo osebno komentirala določene pesmi, kar je samo še dodatno izpolnilo že tako prijetno atmosfero. Koncept večera je na ta način uspel, saj na večini literarnih večerov redko dobimo tako oseben vpogled v avtorja in njegovo delo, hkrati pa preko branja celotne knjige dobimo veliko boljši vpogled v poetiko dotične ustvarjalke kot bi ga sicer pri navadnem branju, ki avtorju ponavadi nameni deset do petnajst minut, večji del pa zavzame vse drugo kot poezija.

Med celotnim branjem, ki je bilo prekinjeno samo za odmor, namenjen cigareti, in čaju, je Anja Golob s poezijo uspela vzpostaviti drugačen odnos do obiskovalcev, kot smo ga vajeni, saj je publika spremljala branje brez kakršnikoli prekinitev, brez pogledov na uro, s koncentracijo poljske miši, kot se je izrazila pesnica tudi ob koncu večera. Za dobro uro nas je popeljala v svet neposredne poezije in poskrbela za dobro komunikacijo med prebranim in slišanim, iz oblaka poezije pa so obiskovalce »zbujali« samo ljubljanski zvonovi in rahlo neprijeten poskus bližnjega uličnega muziciranja.

Pesniški večer, ki je s svojo preprostostjo pokazal, da so pesniški večeri namenjeni avtorjem in predvsem njihovi poeziji, brez pompa ter z odsotnostjo kakršnih nepotrebnih primesi, je dokazal, da relacija knjiga – človek še vedno deluje. Obiskovalcem ni ponudil zgolj ene plati pesmi, temveč smo preko komunikacije dobili vpogled v cel spekter prebranega, tako pa je celoten večer deloval kot dobrodošla osvežitev siceršnjih pesniških branj.

O avtorju. Aljaž Koprivnikar, pesnik in literarni kritik, je bil rojen neke pozne aprilske noči v Ljubljani. Redno sodeluje z različnimi slovenskimi in mednarodnimi spletnimi portali ter literarnimi revijami. Pesniški prvenec, Ανατομία (Anatomija) je leta 2019 izdal pri grški založbi Vakxikon, sicer pa so njegove pesmi objavljene v različnih literarnih revijah in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Čez telo

    Aljaž Krivec

    Ob prvi seznanitvi z naslovom tretje pesniške zbirke Kaje Teržan (po Delti (2015) ter Krogu (2018)), sem ga, še nezaznamovan z branjem knjige, nemudoma povezal z vzdihom, ki nam morebiti uide ob ukvarjanju z vsakodnevnimi obveznostmi, ko se zdi, da lahko tisto res zanimivo, res dragoceno – in kar je še takšnih oznak – gledamo le od daleč, kot obljubo v prihodnosti, takrat, nekoč, ko bomo imele oziroma imeli čas.

  • »eno samo odprto obzorje«

    Diana Pungeršič

    Ob vstopu v drugo pesniško zbirko Ane Svetel nas pričaka svojevrstna dvopolnost, ustvarita jo naslovni Marmor in prva pesem »o odprtih vratih skozi življenje«, ki stoji zunaj siceršnjih treh razdelkov zbirke. Nasproti si stojita kamen in zrak oziroma negibnost, monolitnost, polnost, trdota na eni strani in gibanje, prepišnost, lebdenje, praznina na drugi. A opozicija je le navidezna, kajti skrajnosti se nujno srečata – v tretji točki, novi razsežnosti, tj. v možnosti in potencialu, ki ga v sebi skrivata tako praznina (prostora) kot polnost (kamnine).

  • Pisava, posameznik in družba

    Silvija Žnidar

    Na naslovnici dela Zakaj ne pišem Dijane Matković je likovna upodobitev Samire Kentrić z močno vsebino: svinčnik, pisalo, ki bruha ogenj, oziroma pisalo kot eruptiven vulkan. Sporočilnost, mentaliteta te podobe se vzporeja, prenaša oziroma dovrši v samem tekstu knjige: pisava, ki se je formirala, tlela in brbotala pod površino, prihaja z vso silo in eksplozivnostjo na plan, podira pod sabo vse ovire, ki ji stojijo na poti, ter glasno in jasno predaja svoje besede.

Izdelava: Pika vejica