Zaupati kritiku ali influencerju?

Poročilo s 5. mednarodnega simpozija Umetnost kritike: Refleksija umetnosti v družbi

Lara Paukovič

Že peti simpozij Umetnost kritike je letos pod streho Trubarjeve hiše literature združil kritike iz Slovenije, Nemčije in Madžarske, ki so se spraševali, kako kritika dandanes reflektira umetnost v družbi, kar naj bi bila, ne glede na spremembe, ki jih je doživela v zadnjem času, njena primarna naloga. »Kritika ne obstaja v nekem balončku, ampak je sestavni del družbe,« je že uvodoma dejal gostitelj simpozija Andrej Hočevar, pa tudi predstavnik Društva slovenskih literarnih kritikov Tadej Meserko, ki je pred začetkom predstavitve referatov nagovoril zbrane, meni, da naj bi bila kritika pripoznana kot del javnega diskurza. Pa je res? In če že je – pa ne govorimo le o literarni, temveč tudi o gledališki, filmski, glasbeni kritiki, sodelujoči na letošnjem simpoziju namreč delujejo na različnih kritiških področjih – ali to pomeni, da bi se moral tudi krog ljudi, ki se ukvarjajo s kritiko, razširiti? Komu vse je danes dovoljeno, da kritiko podaja? In kako škodljivo za kritiško polje je to, da platforme za vzpostavitev javnega diskurza niso več samo mediji (ki se vse bolj selijo v internetno sfero), ampak tudi socialna omrežja, blogi, osebne spletne strani in podobno? 

Kot so v nadaljevanju ugotovili gostujoči kritiki, so kritiško polje močno prestrukturirali t. i. influencerji ali vplivneži, ki so danes prav tako oblikovalci javnega mnenja (kar je vloga, ki je nekoč prvenstveno pripadala ravno kritikom in javnim intelektualcem). A takšna pozicija za nadaljnji razvoj kritične misli ni najbolj ugodna. Če si izposodim besede Andreja Blatnika, ki je s svojim referatom Ekonomija kritike otvoril simpozij: »Razvoj družbe znanja nas je pripeljal v čase, ko lahkotno mislimo, da vemo vse o vsem, in vse vemo najbolje.« Influencerji in blogerji tako z enako nonšalanco podajajo ocene knjig, filmov ter kritiko zdravstvenega sistema ali mesne industrije, ob tem pa jim velikokrat umanjka strokovno znanje, ki je potrebno za osvelitev problema ali ustrezno presojo o nekem delu. Ker jim je javnost priznala določeno kredibilnost, so prepričani, da ima njihovo mnenje enako težo kot mnenje nekega strokovnjaka za področje, o katerem govorijo ali pišejo. »Imeti mnenje« se zdi torej bolj pomembno kot »imeti mnenje na podlagi znanja«. »A na pogosto načelno vprašanje ›Zakaj bi imelo vaše mnenje o prebrani knjigi večjo veljavo od mojega?‹ je mogoče stvarno odgovoriti: ›Ker preberem več knjig od vas in jih zato lažje medsebojno primerjam‹,« je razliko med »glasom ljudstva« in mnenjem kvalificiranega kritika zgovorno komentiral Andrej Blatnik. Vplivneži so po njegovem mnenju problematični tudi zato, ker ne vplivajo le v skladu s svojim lastnim mnenjem, temveč tudi (ali, še huje, samo) glede na kapitalske tokove, ki jih prejemajo – in ki so morda tako močni, da so celo vplivali na smer njihovega razmišljanja. 

Problem »glasu ljudstva« je v svojem referatu izpostavila tudi gledališka kritičarka Pia Brezavšček, ki se je ukvarjala z eksistencialnim in eksistenčnim vprašanjem mlade kritičarke – z izbiro termina »mlada kritičarka« je aludirala tudi na pogosto zasmehovalen pomen besedne zveze »mlada kritičarka«, s katero se označuje domnevno neizkušene ženske piske, ki naj bi poklic kritičarke izrabljale za izražanje svojih frustracij nad umetniki – kakopak večinoma moškimi. Na to je pred časom v članku za Dnevnik opozorila tudi sama, Alja Lobnik in Rok Bozovičar pa sta se nanj odzvala in obravnavo »mladih kritičark« bolj obširno predstavila v članku za Radio Študent. Tudi Brezavšček zaradi individualizacije javne sfere in vzpona priljubljenosti (tudi mnenjskih) blogov ter vlogov opaža raztreščenje javne sfere na tisoče interesnih mehurčkov, kar pa pripomore k njenemu postopnemu izginjanju. Javni intelektualci, pravi, niso več resnično pomembne figure, kajti večjo težo – vsaj za večino javnosti – imajo všečki in sledilci, teh pa imajo blogerji in influencerji na pretek. 

V tem kontekstu si lahko, če si lahko dovolim krajšo zastranitev, ogledamo odzive na poezijo Rupi Kaur. Rupi je pesnica, ki je zaslovela prav z objavami na Instagramu, tako rekoč »insta-pesnica«. Zaradi mase sledilcev je hkrati tudi influencerka, drugi internetni influencerji, influencerji-umetniki in tudi »navadni« navdušeni uporabniki socialnih omrežij pa imajo do nje – najbrž ti zadnji tudi zato, ker upajo, da jim bo nekoč s pomočjo Instagrama uspelo kaj podobnega kot njej – večinoma pozitiven odnos. Bodisi zaradi dobre promocijske akcije založbe Mladinska knjiga, ki je knjigo izdala v slovenskem prevodu, bodisi zato, ker je bila Kaur v svetovnem merilu že prej pesniška zvezda, se je do svojega izvoda njene pesniške zbirke Med in mleko dokopalo presenetljivo število slovenskih blogerk in influencerk, ki so na svojih kanalih objavljale ganljive zapise o tem, kako zelo se jih je njena poezija dotaknila, s tem pa sprožile pravi efekt snežne kepe. Edina bolj poglobljena kritika te zbirke, objavljena ravno v mediju, ki ga pravkar prebirate, ki pa je bila za razliko od zgoraj omenjenih zapisov izrazito odklonilna, se ljudi, ki so jih za Kaur navdušila priporočila raznih blogerk/jev, tako ni dotaknila – da je knjiga dobra, so jim namreč že povedali njihovi najljubši oblikovalci javnega mnenja. Toda ti zapisi na blogih in podobno niso kritika, so piar ali pač laično osebno mnenje o knjigi, kar bi morali ločevati od kritike, ki je bila včasih, kot je dejala Pia Brezavšček, prostor za konstruktivno polemiko. »Namesto zadovoljevanja interesa naj kritika danes zbuja interes in odpira vprašanja,« je še poudarila.

Umetnost kritike 2018. andrej Blatnik
Umetnost kritike 2018. Pia Brezavšček
Umetnost kritike 2018. Kristoffer Patrick Cornils
Umetnost kritike 2018. Natália Kovács

Umetnost kritike 2018: Andrej Blatnik, Pia Brezavšček, Kristoffer Patrick Cornils, Natála Kovács. Foto: Ana Geršak

Prvi sklop referatov sta zaokrožila še dva gosta iz tujine, Kristoffer Patrick Cornils (Nemčija) in Natália Kovács (Madžarska). Cornils, sicer glasbeni kritik in urednik, se je tega, kako socialna omrežja (poleg tega, da vzgajajo »vplivneže«) vplivajo na kritiko, v svojem referatu Pomen v kritiki lotil še z malo drugačnega vidika. Opozoril je na vse večjo ekonomizacijo komunikacije – danes je cilj doseči čim več ljudi v čim krajšem času. Kvantiteta tako pridobi prednost pred kvaliteto (po principu »the more, the better«), vrednost informacije pa se s tem izgubi. Hkrati je, o čemer že dlje časa govorimo, postal hitrejši tudi tempo življenja – ves čas se nam nekam mudi in nimamo več časa, da bi se poglobili v vsebine, kar povzroča porast vsebin »na prvo žogo«, ki bi ljudi v vsem tem preobilju informacij vseeno pritegnile. 

To gre z roko v roki s poplavo senzacionalističnih in lažnih novic, pa tudi kritika ni imuna na takšne spremembe v medijski krajini. Tudi kritikom se mudi, veča se pritisk nanje, da so ves čas na tekočem, ker je pač tudi produkcija večja (če se za hip vrnem k referatu Andreja Blatnika, ki je opomnil, da smo imeli leta 1991 17 novih slovenskih romanov, 2017 pa več kot 170) – pa ne le s prevodno literaturo, temveč tudi trendi v tujini, ki do nas ne pridejo. Ob takšnem hitenju pa vsega, kar spremljaš, seveda ni mogoče ustrezno reflektirati. Kritika je poleg tega, pravi Cornils, prav tako podvržena ekonomizaciji – morda to na področju literature še ni tako vidno kot na področju glasbe, kjer deluje sam. »Kritika se mora zavedati krize, v kateri se je znašla – krize pomena kritike,« je dejal.

Glede na vse, na kar so opozorili govorci na simpoziju, tudi tisti, ki jih bom povzela v nadaljevanju, to do neke mere drži – vendar pa sama glede vsega skupaj vseeno nisem tako pesimistična. Mogoče je namreč, da bo ravno to večno hitenje, izgubljanje na vsebini in težnja k temu, da bi – tudi v kritiki – zadovoljili čim širše občinstvo, vsaj prvotne »odjemalce« kakovostne kritike sčasoma prepričala, da stopijo korak nazaj, se izkopljejo iz tega kaosa informacij in začnejo iskati besedila z resnično vrednostjo, pa tudi mnenja z večjo težo, kamor spadajo tudi dobro argumentirane, jasne in strokovno podkovane kritike.

Gledališka kritičarka Natália Kovács je orisala stanje kritike na Madžarskem, ki pravzaprav precej spominja na to v Sloveniji. Prostor za kritike v tiskanih medijih se je omejil, ga je pa zato več na spletu. Na Madžarskem kot kritik tudi ne moreš preživeti, zato večina kritikov počne kaj drugega – urednikujejo, prevajajajo in tako dalje. Tudi Kovács je izpostavila dejstvo, da lahko danes vsakdo javno deli svoje mnenje, a kritik se od takega človeka razlikuje v tem, da mora biti oseba, vredna zaupanja – kar pa je spet problem, kajti kot sem že omenila, se lahko kot ljudje, vredni zaupanja, v očeh javnosti vzpostavijo tudi razni spletni »opinion makerji« in podobni. Opozorila je še na fenomen modela dobrega umetnika na Madžarskem, ki je glede na trenutno ekstremno desno usmerjeno vlado »dober« in »kristjan« – takšne vlada podpira, kar je nasprotno, torej liberalno, pa podpore s strani države ne uživa. Pri nas sicer še nismo tako daleč, vseeno pa nedavni napadi desničarjev na nagrajeni umetnici Simono Semenič in Majo Smrekar kažejo na to, da bi se kaj podobnega lahko zgodilo tudi v Sloveniji.

V drugem delu simpozija smo slišali referate Matthiasa Kniepa, Diane Pungeršič, Jasmine Šepetavc in Dávida Zeleija. Matthias Kniep je povedal, da je literarna kritika v Nemčiji še vedno področje, na katerem tudi po številu dominirajo moški (ki lahko, kot smo izvedeli pozneje v debati po referatih, za eno kritiko dobijo tudi za naše razmere izjemno visok honorar) – pri nas je po drugi strani več kritičark, a se jih ne jemlje resno, ker je ideal moški kritik, zrela figura z avtoriteto, kot je v svojem referatu dobro ugotovila Pia Brezavšček. S podobno temo kot Brezavšček, kritiko in spolom, se je ukvarjala tudi filmska kritičarka Jasmina Šepetavc, ki je nastopila tretja v tem sklopu. Filmsko kritiko je navezala na gibanji #metoo in #timeisup, saj naj bi bila njun ključen, četudi najbolj spregledan del. »Kritika v zadnjih letih ni ostala spolno nezaznamovana: informirana s feminizmom in opisovanjem osebnih zgodb, ki so bile še nekaj let nazaj spregledane in zamolčane, je tako politična kot osebna. Zato lahko trdim, da je bila kritika ena izmed ključnih praks preporoda feministične refleksije specifičnih del in refleksije mačizma družbe na splošno. Danes posilstvo na filmu ne ostane netematizirano, zadnja leta si te slepote v kritiki ne morejo privoščiti niti tisti, ki so uspešno ignorirali celotno zgodovino feminizma v filmu,« je dejala. Četudi je termin »kritičarka« pogosto posmehljiv, četudi ima pridevnik »žensko« v kritiki prizvok nečesa inferiornega in četudi je delo na tem področju še vedno bolj dostopno moškim, se določeni premiki vendarle dogajajo – tudi zahvaljujoč »mladim kritičarkam«, ki bodo ne glede na vse neprijetnosti, s katerimi se soočajo v svojem poklicu, ostale glasne – je referat v optimističnem tonu zaključila Jasmina Šepetavc. 

Diana Pungeršič, aktualna Stritarjeva nagrajenka, ni govorila le s pozicije kritičarke, temveč tudi moderatorke bralnega kluba. V tej vlogi je povprečnemu bralcu bliže kot nekdo, ki je samo literarni kritik in tega rednega stika z bralci nima. A njene ugotovitve niso preveč spodbudne za literarno kritiko: »Med splošnimi bralci zavest o literarni kritiki kot žanru sploh ne obstaja,« je povedala. »Navaden, povprečen bralec je tipičen potrošnik, ki najpogosteje bere tisto, kar mu najbolj bije v oči. Če odmislimo priporočila prijateljev in znancev, so njegova najpogostejša izbira ›naključne‹ knjige, ki jih najde izpostavljene na polici v knjižnici, izbere kaj s knjižničnih priporočilnih bralnih seznamov ali preprosto izbere knjigo, o kateri se veliko govori, se pravi naslove komercialnih založb z relativno dobro reklamo.« Rešitev za to situacijo sama vidi v dobrih praksah, kot je portal Dobre knjige, ki želi vplivati tudi na okus širše javnosti. Knjižničarji se izogibajo vnosu komercialnih naslovov, knjige, ki se znajdejo na tem portalu, so torej a priori dobre, v zadnjem času pa je portal, ki v osnovi sicer ni zasnovan problemsko, začel sodelovati še z Društvom slovenskih literarnih kritikov. Ti zanj pišejo krajše kritike, dostopne takoj ob opisu in oceni posamezne knjige. 

Umetnost kritike 2018. Matthias Kniep
Umetnost kritike 2018. Diana Pungeršič
Umetnost kritike 2018. Jasmina Šepetavc
Umetnost kritike 2018. Dávid Zelei

Umetnost kritike 2018: Matthias Kniep, Diana Pungeršič, Jasmina Šepetavc, Dávid Zelei. Foto: Ana Geršak

Prvi korak k vzgoji potencialnega odjemalca kritiških vsebin je torej po mnenju Pungeršič to, da ga seznanimo s kvalitetno literaturo; mu ponudimo naslove, ki bodo izostrili njegov bralski okus, kar na bralni skupini poskuša tudi sama početi v čim večji meri. Četudi se ji je zdelo nenavadno, da udeleženci bralnega kluba pogosto niso poznali niti imen, za katera si mislimo, da so prepoznavna tudi zunaj zaprtega literarnega kroga (npr. Suzana Tratnik, Dušan Šarotar, Jani Virk, Miha Mazzini), je po drugi strani opazila, kako skozi branje kakovostnih knjig, tudi omenjenih avtorjev, pričnejo zelo hitro prepoznavati kompleksnejše vsebine in tematike. Ko se dvignejo bralska pričakovanja, pa je večja tudi verjetnost, da bodo posegli še po preostanku literarnopublicističnih vsebin, kamor spada literarna kritika. »Poglobljen in kritičen bralec preprosto čuti potrebo, da svojo bralno izkušnjo sooči – po možnosti z bralno izkušnjo drugega, še bolj razgledanega in kritičnega bralca. Denimo literarnega kritika,« meni.

Dávid Zelei je zbranim na simpoziju ponudil zanimivo analizo števila prevodov in recepcije slovenske literature na Madžarskem. V zadnjih petih letih so Madžari dobili prevode 43 knjig z območja nekdanje Jugoslavije (prednjačijo srbske knjige, ki so jih prevedli 19), med njimi je bilo 6 slovenskih knjig, kar je precej majhna številka. Prevedeni avtorji so Gabriela Babnik, Drago Jančar, Aleš Debeljak, Polona Glavan, Suzana Tratnik in Eva Petrič (za katero sem, priznam, v nasprotju z vsemi drugimi precej uveljavljenimi imeni slišala prvič). Najbolj priljubljena slovenska avtorja na Madžarskem sta sicer pokojni Debeljak in Jančar, ki imata v zadnjih sedmih letih vsak po dva madžarska prevoda. A če je Jančar za Drevo brez imena, ki je bilo prevedeno 2011, na Madžarskem še dobil šest kritik, so imele preostale njune knjige precej slab kritiški odmev – To noč sem jo videl je dobila dve kritiki, Debeljakovi eseji Balkanska brv tri, Debeljakove Zbrane pesmi 1996–2009 pa so ostale popolnoma brez kritik. Šest jih je imela še Noč v Evropi Polone Glavan, vendar, kot je dejal Zelei, izključno zato, ker so se njeni madžarski založniki najbolj od vseh trudili, da bi popularizirali knjigo. Rešitev za boljšo medkulturno izmenjavo sam, poleg več subvencij za prevode, vidi ravno v srečevanjih in simpozijih na temo kritike ter strokovne literature. 

Da bi moralo biti dogodkov, kakršen je Umetnost kritike, več, so se kritiki strinjali tudi med okroglo mizo, ki je sledila referatom in ki jo je moderirala Maja Šučur. Ne samo da je simpozij najustreznejša forma za reflektiranje krize kritike, omogoča tudi izmenjavo idej in povezavo različnih kritiških področij, ki se sicer morda ne povezujejo tako pogosto – čeprav so se govorci strinjali, da bi moralo biti teh povezav več, kritiki pa bi morali še bolj intenzivno držati skupaj. Če si samo ogledamo impresivne povezave med tolikokrat omenjenimi influencerji, ki tudi zaradi svojih izjemnih sposobnosti mreženja prodirajo v vse pore družbe … morda pa bi se kritiki od njih vendarle lahko, vsaj v tem oziru, česa naučili.

O avtorju. Lara Paukovič (1993), podiplomska študentka primerjalne književnosti in anglistike. Večino prostega časa žrtvuje za urednikovanje literarne sekcije kulturne platforme Koridor – križišča umetnosti, pisanje za različne medije, obiskovanje in organizacijo literarnih dogodkov ter pisanje lastne proze. Ljudje ji pogosto očitajo, da se ne zna zabavati. Kar je tudi res.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kritika kot brokoli v obari moderne družbe

    Tadej Meserko

    Po eni strani ugotavljamo, da imamo javni interes za to, da se produkcija ustvarja in posreduje, hkrati pa nimamo mehanizmov, s katerimi bi presojali kakovost. Kako je mogoča takšna diskrepanca? Zanimivo je tudi, da država vedno največ sredstev in regulativo na področju kulture usmerja ravno v posredovanje, zbiranje in hranjene kulture, ne pa tudi v ustvarjanje ali presojanje. Kritika bi morala postati razumljena kot državni podporni mehanizem, kar pomeni, da bi področje nujno moralo postati izdatneje financirano, ob tem pa bi moralo ostati tudi neodvisno.

  • Kritika v klozetu

    Maja Šučur

    Preden si kdo ustvari napačen vtis o slovenski kritiki, naj navedem nekaj posamičnih primerov dovolj zgovornih kritiških praks, ki jim včasih še vedno podleže tudi moje lastno pisanje. Zato namen tega teksta ni kazanje s prstom, temveč predvsem opozarjanje na to, da so včasih najbolj samoumevne in dobrohotne kritiške odločitve lahko – izključevalne.

  • Kritik kritiku volk

    Klemen Kordež

    Zato bi si sam želel, da bi kritiki dopustili kolegom, da razvijejo lasten način pisanja, ne pa od njih zahtevali literarnovedne, sociološke-filozofske, poetične ali kako drugače zamejene kritike, temveč le – tako kot pri vsakem literarnem delu – kvalitetno in vznemirljivo branje.