Vsaka knjiga ima svojo kritičarko

Umetnost kritike. Ljubljana: Klub Cankarjevega doma, 28.–29. 10. 2015. (drugi del)

Aljaž Krivec

Drugi dan. Odločno.

Prispevki drugega dneva (poročilo s prvega dneva je tukaj) simpozija so bili nekoliko udarnejše narave. Prav tako se zdi, da so prevpraševali predvsem samo strukturo kritike in njenega idejnega, pa tudi ideološkega ozadja, manj pozornosti pa so namenili sami naravi določenih kritiških prostorov. Lahko bi zatrdil tudi, da so bili nekoliko aktualnejši.

V svojem prispevku Slog ali Za koga kritiziramo je Mojca Pišek postavila tezo, da so se kritiški zapisi v zadnjih letih izboljšali, kar je pripisala predvsem izboljšavi njihovega sloga in jasnejši sodbi, ter dodala mnenje, da so presegli celo kvaliteto tekoče slovenske literarne produkcije. Kljub temu je opozorila na nekatere konkretne primere aktualne slovenske literarne kritike, v katerih lahko najdemo slabe izbire naslovov, nakladanje, nejasnost, izgubljanje fokusa, slabo strukturiranost teksta, predolge povedi in ponavljanje – kot izjeme, ki potrjujejo pravilo. V teh primerih gre za razsežnosti, ki jih često spregledamo. Toda kritika vstopa v določen odnos z literarnim delom, ki mu prav lahko očita popolnoma iste elemente, iz česar sledi, da jih mora premisliti tudi sama pri sebi. Z navedenimi napotki bi se bralke in avtorice kritik bržkone večinsko strinjale. Poti pa bi se začele ločevati ob zahtevah po jasni sodbi, izogibanju literarnoteoretskim pojmom, ki jih širše bralstvo ne razume, ter pri zahtevi po tem, da naj kritiški tekst razume širša publika.

Na tem mestu ne želim (paradoksalno?) podajati končnih odgovorov, ne nazadnje se lahko z vsemi tezami v določenih primerih popolnoma strinjam. Bržkone je smiselno presoditi, kakšno bralko zahteva knjiga, ki jo kritiziramo, in v katerem mediju bo kritika objavljena. Prav tako je sodba lahko raztegljiv pojem, ki se giblje med tem, da smo odklonilni ali potrjevalni do nekaterih elementov dela, celega dela ali celo avtorice, urednice, založbe, žanra, motiva, mogoče celo spremne besede ali drugih kritik na isto delo. S tega vidika se zdi, da je bil prispevek namenjen predvsem mlačnim kritikam, tistim, ki v sebi skrivajo implicirano sodbo ter okolišijo, ne da bi se zares razkrile.

Kje pa je meja med kritiko, ki je jasna v svoji sodbi, in tisto, ki posega po nekaterih elementih piara? Kdaj se torej napotki iz navodil za splošno pisno jasnost spremenijo v take, ki spodbujajo prodajo lastnega teksta? In, ne nazadnje – ali slednje postane negativno šele takrat, ko uporablja vsebinsko prazne prijeme, ali že prej?

Vsaka knjiga ima svojo kritičarko

Toda kaj je tisto, kar kritika, če sploh, prodaja? Katero je mesto izrekanja in kateri so ideali, ki ga podpirajo? Teh vprašanj so se v treh etapah lotili hrvaška kritičarka Asja Bakić (Literarna kritika v dobi družbenih omrežij), češki kritik Ondřej Hanus (Položaj kritika) in Anja Radaljac (Literarna kritika kot element družbene represije).

Bakić je v svojem prispevku opozorila na to, da se o sodobni recepciji (kot jo ponujata denimo portala YouTube in Goodreads) v akademskim krogih pravzaprav ne govori. Za oba portala je značilna izrazita mnenjskost, ki jo potrjuje uporabničino izražanje občutkov ob prebranem. Prav tako ne smemo pozabiti, da sta oba portala odvisna od svojih lastnikov (Google in Amazon), zaradi česar prihaja do navzkrižja interesov. Opozarja pa, da tudi t.i. profesionalna kritika, ki jo v tem kontekstu razumemo kot tisto, ki se napaja pri akademski kritiki, ni brez svojih napak, kar se dobro vidi denimo na primeru še vedno trajajočega feminističnega boja (v našem kontekstu se le spomnimo nedavnih polemik o Literarnem atlasu Ljubljane).

Toda kako se v spremenjeni medijski krajini, ki nas vase posrka neprimerno bolj celovito kot le s podpisom pod člankom, izogniti ad hominem napadom in kako se spremembam prilagoditi? Delni odgovor bi lahko našli v Hanusovem prispevku. Opozoril je, da je pojem demokratizacije, pod katerim se skriva tovrstna kritika, v resnici navadno amaterizem. Za samo mnenje o literarnem delu ne potrebujemo drugega kot prebrano knjigo, zato avtor opozarja na to, da je vtis le del kritike. Razloge za diktat vtisa pa vidi v samem šolskem sistemu, ki narekuje interpretacijo maloštevilnih kanonskih del, ne zahteva pa več samoiniciativne interpretacije literarnih del. Branje učenk je torej vodeno le na skrajno specifičnih primerih, ki so zaradi svoje prisotnosti v kanonu načeloma tudi nekaj posebnega. Dojemanje splošne tekoče produkcije je torej prepuščeno bralkam samim, kar vodi v polifonično recepcijo splošne javnosti.

Dojemanje literature se je torej zavoljo sprememb v medijih spremenilo, bralstvo pa se je začelo zanašati na občutek, kar lahko posredno spodbuja tudi šolski sistem in s tem vodi k amaterizmu. Anja Radaljac je v svojem prispevku sledila tej liniji, a šla še nekoliko dlje. Poudarila je, da se je po njenem mnenju trend že obrnil in da so pojmi berljivosti, poistovetenja z liki in občutkov ob branju dosegli tudi profesionalno literarno kritiko, svoja opažanja pa je podprla s primeri slovenske recepcije literarnih del. Kot poglavitno težavo vidi psevdo-kritično literaturo, ki se pretvarja, da kritizira ustaljena družbena razmerja, a jih v resnici s tem, ko ohranja isti odnos do Drugega (zamenja namreč le predznak) zgolj potrjuje. S tem tovrstna literatura služi kvečjemu zadovoljevanju naših kulturnih potreb, v resnici pa ni sposobna subverzivnosti.

Demokratizacija ali amaterizem?

Kljub navideznemu ujemanju mnenj je prispevkom sledila burna debata, ki je načeloma odpirala vprašanja glede pozicije, s katere kritičarka piše. Medtem ko sta predvsem Hanus in Radaljac zagovarjala pozicijo, da kritika potrebuje stik s humanističnimi vedami in da vrednotenje ne more biti prepuščeno zgolj vtisu in ne nazadnje celo naključju, je Asja Bakić zagovarjala čimvečje število recepcij, ki po njenem mnenju lahko sežejo vse od čivka do besedila dolžine avtorske pole.

Z oddaljenim pogledom je mogoče razumeti vse navedene pozicije. Proti okostenelosti kritike se je treba boriti s širjenjem njenih mej, prav tako pa je logično, da od nekoga, ki je na poziciji izrekanja, pričakujemo, da bo lahko svoje besede podprl z aparatom, večjim od sebe samega. Pri tem je seveda pomembno poudariti, da je za doseganje kompleksne recepcije literature, ki ji že zaradi njene narave tudi pritiče, vpeljava različnih metod nujna. Govora je bilo namreč predvsem o literarnih vedah, druge humanistične vede in filozofija pa so bile omenjene le bežno. Tako se zdi, da so se izpostavljali le zapisi literarnih komparativistk na eni ter laičnih bralk na drugi strani. Katero mesto imajo v tem kontekstu še druga znanja? Poznamo namreč kritike del znanstvene fantastike z vidika naravoslovnih znanosti, zgodovinskih romanov z vidika kulturne zgodovine in seveda otroške in mladinske literature s pedagoškega vidika. Tako je jasno, da je literarno delo preveč kompleksen pojem, da bi mu zadostoval le en pogled. Kaj torej zajema denimo komparativistični pogled? Je naloga drugih ved in znanosti zamejena na kasnejše valove recepcije ali ima svoje mesto tudi pri prvih kritiških odzivih? Kakšna je pri tem vloga medija?

Zdi se, da so udeleženci debate spregledali širšo sliko ali pa se je vsaj niso dodobra dotaknili. Res je, da so različni zapisi o knjigah tisti, ki lahko odpirajo vedno nova polja recepcije in idej o kulturi, literaturi, umetnosti, družbi …; njihovo omejevanje v resnici pomeni cenzuro in represijo, predvsem pa onemogoča razvoj diskurza o literaturi. A zdi se, da je poglavitna težava nenehno ponavljanje vselej istih vrednot in idej. 

Tu prihaja do nenavadnih razlik med različnimi akademskimi diskurzi in kritiko. Kako so se lahko denimo po eni strani pojavile metode, ki se posvečajo pojmu Drugega (kot je opozorila Radaljac), kot so denimo postkolonialna, feministična, LGBTQ in marksistična kritika, a hkrati prav te večkrat ne najdejo mesta v vsakodnevnem fakultetnem in kritiškem prostoru? Bakić je opozorila denimo na povezavo med novimi mesti kritike in strogo zaslužkarskimi strukturami, torej je očitno nujno, da nekdo stopi mednje.

Je s tega vidika lahko množičen diskurz v resnici posledica demokratizacije ali pa gre prej za na videz neodvisen prostor, ki ga v resnici narekuje tržna logika in ki so ga torej uspele osvojiti prve ideološke strukture, ki so se pojavile v njegovi bližini, takoj ko je prišlo do izgona nekdanje avtoritete? Je literatura prostor izražanja, ki prenese vse, ali pa je velika laž, potrebna refleksije, ki lahko razkrije njeno pravo delovanje?

Vprašanja so bila do neke mere nakazana v skoraj vseh prispevkih, a se zdi, da se moramo resnično vrniti k vprašanju same literature in družbenih razmerij. Tovrsten fokus je na simpoziju nekoliko umanjkal, čeprav je treba priznati, da je bil v prvi vrsti namenjen kopici različnih idej o kritiki, literaturi in družbi, s tem pa je preučevanje širše slike predvsem delo tistih, ki se na simpozij tako ali drugače odzivamo.

Načrti za prihodnost

Kako torej zastaviti tovrsten simpozij, da bo lahko karseda učinkovito naslovil prava vprašanja in morebiti celo ponudil svojevrstne odgovore?

Umetnost kritike je bila, kar se tiče prispevkov in debat, ki so jim sledile, dobro zastavljen dogodek. Zdi se namreč, da je uspel ustvariti zgodbo, ki je nežno prehajala od ene do druge teme, z nekoliko patetike bi lahko dodal, da mu ni umanjkal niti suspenz ter razvoj pripovedi. Dobrodošla je tudi mednarodna zastavitev simpozija, saj se zdi, da se vse prevečkrat ujemamo v idejo o specifikah našega prostora ter nezmožnost ločitve lokalnih in globalnih vplivov na našo literarno kritiko. Takšna zastavitev terja le nekaj več pazljivosti v skrajno banalnem smislu organizacije, saj vsi prispevki niso bili pravočasno oddani oz. prevedeni v vse potrebne jezike.

Prav tako podpiram izbiro Cankarjevega doma kot mesta za izvedbo simpozija. Kljub morebitnim pomislekom (ki bi jih lahko iskali denimo v Žižkovem nastavljanju razstreliva pod hramom kulture), je Cankarjev dom tisti prostor, ki gosti več kritiških dogodkov in v katerem igra tovrstna refleksija tako v okviru projekta Kritikovo oko kakor tudi aktualnih likovnih razstav, ki jih organizirajo likovne kritičarke, posebno mesto. Izvedba kritiškega (in kritičnega?) dogodka v prostoru, ki slovi po reproduciranju ustaljenega in reakcionarnega, je lahko tudi dober znak.

Pogrešal sem predvsem naslovitev vprašanj o širšem pojmu kritike, kritištva, kritičnega … Seveda razumem, da je bil dogodek namenjen izključno literarni kritiki, a se zdi, da je pod vprašajem sam pojem kritike, ne zgolj literarne. Je torej v krizi predvsem splošna kritičnost, medtem, ko se literarna kritika svoji nadpomenki v resnici kar dobro upira? Se morebiti tu skriva njen spor s širšim bralstvom in pregovorna nemoč? Mogoče naslednje leto.

 

P.S.: Uporaba ženskih oblik je namerna. Ne samo iz feminističnih vzgibov, temveč tudi zaradi števila kritičark v razmerju do kritikov. Tudi to je, kot je bilo na simpoziju večkrat poudarjeno, ena od sprememb na polju literarne kritike. Mogoče je lahko naslavljanje z žensko obliko poimenovanja poklica ena od prvih potez novega dojemanja kritike in kritiškega polja.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Sorodni prispevki
  • Nova ekonomija, nova kritika

    Aljaž Krivec

    Prvi dan. Postopno. Trditev, da je kritika v krizi, je iz (bržkone) resne zaskrbljenosti postala krilatica, ki je vsakič znova izgovorjena v defetistični in ponavljajoči se maniri. Pravzaprav je … →

  • Ne

    Mojca Pišek

    Tu in tam bi se našel kak zagovornik, ki sploh ni ambiciozni pisatelj, pač pa je čisto pravi kritik in izključno kritik. Nima torej nobene slabo prikrite eksterne motivacije za to, da zagovarja kritiško prizanesljivost do literarnih del morda širokega duha, a nemara šibke izvedbe. S tem esejem zato skušam razumeti, kaj poganja ne prav redko prepričanje, da mora biti kritika do nekih specifičnih ambicij v literarnem (in širše, umetnostnem) polju prizanesljiva, jim celo naklonjena.

  • »Ko slišim besedo odgovornost, se primem za pištolo!«

    Anja Radaljac

    Z naslovom letošnjega kritiškega simpozija – tretjega po vrsti in drugega pod imenom Umetnost kritike – sem se seznanila že pred časom, ko smo bili člani DSLK (Društvo slovenskih literarnih … →

Izdelava: Pika vejica