V rahlem drncu čez Bologno

Tina Bilban

Načrt, da letos pa res grem na sejem otroških knjig v Bologno, je padel že pred nekaj meseci. Po eni strani je to za nekoga, ki se poklicno ukvarja s tem, da otrokom teži, kaj naj berejo, založnikom, kaj naj izdajajo, in sebi, kaj naj piše, skorajda nujno, in dejstvo, da me do letos v Bologni še niso videli, se sliši skorajda bogokletno. Po drugi strani pa mi je, po pravici povedano, ustrezala tudi ideja o enodnevnem izletu samo zame. Ker na sejem otroških knjig otroci – oziroma kdorkoli, mlajši od 18 let, da bo definicija bolj natančna – ne smejo. Psi pa samo z nagobčniki. 

Osnovna ideja je bila, da grem na sejem iz lastnega firbca, malo pogledat, kako je tak sejem sploh videti, kakšni trendi se kažejo v otroški literaturi, pobrskati za kakšnimi navdušujočimi novostmi, ki bi jih bilo super imeti bodisi doma na polici bodisi v slovenskem prevodu, nekoč, ko navdušim še koga … Pa z idejo o intimnem pohajkovanju na koncu ni bilo nič. Najprej se je oglasil Andrej, če slučajno grem v Bologno in če napišem kaj za elektronski medij www.ludliteratura.si. Pa da naj ne bo dolgočasno (shit, a po navadi je?). Potem je prišla še prošnja, če skočim še na srečanje evropskih sekcij IBBY (mednarodne zveze za mladinsko književnost), ena od slovenskih založb pa me je oborožila z vizitkami za lov na posebej zanimive knjige. Takim prijetno-koristnim dopolnitvam sicer zabušantskega izleta se seveda reče ja. In tako so se začrtale smernice mojega drnca čez sejem v Bologni. Taka so bila namreč navodila starih mačkov, da je za enodnevni ogled sejma, popestren z dodatnimi aktivnostmi, potreben rahel drnec mimo stojnic in dobra organizacija, s sendviči od doma … ker za čakanje na pico pač ne bo časa.

V taki luči je torej treba brati tudi tole poročilo. Za več sistematike bi bilo pač treba prespati v hotelu (v mojem primeru pa je šlo za enodnevni izlet z avtobusom v režiji JAK, ob 6h iz Ljubljane, ob 23h spet nazaj) in si za sejem vzeti več časa ali pa se odpovedati multitaskingu in analitično prečesavati stojnice, no, to kdaj drugič. Ob rahlem drncu pa človek, ki se prvič podaja v Bologno, opazi predvsem sledeče:

Da se na svetovnem trgu pravzaprav dela ogromno kiča. Ob vsakoletnem prebiranju slovenske produkcije otroških in mladinskih knjig se mi kiča, ki ga izdajamo, zdi vedno preveč, no, saj premalo kiča bi bil skoraj oksimoron. Lokalno omejeno brskanje po tujih knjigarnah (beri: v Veliki Britaniji, Nemčiji, Avstriji, Švici, drugje bolj izjemoma) mi ne prinese kakšnega razsvetljenja, kako kul smo Slovenci. Sejem v Bologni pa ga. Predvsem na stojnicah iz ZDA in Azijskih držav je kiča ogromno, pravzaprav je na nekaterih vse en sam kič.

Da ima sejem, namenjen tistim, ki se poklicno ukvarjajo z otroško književnostjo, precej drugačen utrip kot denimo Slovenski knjižni sejem ali Slovenski dnevi knjige. Gneče nobene, vsi smo se zelo kulturno pomikali mimo stojnic in le redko vzeli kakšno knjigo v roke. Pri tem so tisti z manjšimi stojnicami to početje gledali nekako spodbudno, tisti z večjimi, skoncentrirani na ena-na-ena sestanke z uredniki pa neorganiziranega brskanja po njihovih knjigah niti niso imeli v mislih. Razen v redkih primerih so si največjo reklamo delale knjige same, stoječe na policah, kličoč tiste, ki pač palijo na take klice. Morda gre za pristransko sodbo, ampak edina stojnica, ki mi je padla v oči, je bila slovenska, natančneje od Mladinske knjige – z Dečkom iz Dečka in hiše Maje Kastelic nad nivojem vseh ostalih stojnic, ki je veselo pošiljal papirnato letalo v zračni prostor ostalih paviljončkov.

Da psov na sejmu ni, ker očitno raje ostanejo doma, kot da bi nosili nagobčnike. Otroci pa so, vendar bodisi privezani na mame/očete bodisi v kravatah (če se sme sklepati na enem primeru malega možaka krepko pod 18 let, ki je med pripadniki svoje generacije edini uporabljal noge in zelo sofisticirano čakal v vrsti za stranišče v telovniku in s kravato). Mojim je to zadostovalo, v kenguruja jih ne spravim več, kravata pa odpade, tako da grem tudi drugo leto sama, ampak za več dni, o razlogih pa kasneje (če ni že očitno).

Da je sejem pravzaprav dvotiren, saj je med stojnicami ogromno italijanskih, kar pa, se mi zdi, ne botruje kakšni strašni ekspanziji italijanske literature v svet. Italijanska produkcija se, razen izjemnih izjem, ponuja v italijanščini in o njej se je na italijanski sobni jakosti razglabljalo predvsem italijansko. Zdi se, da gre torej za nekakšen italijanski interni trg znotraj mednarodnega. Pravzaprav je prevodov v splošnem malo, kar je škoda, ker konec koncev potem večina poseže po angleških ali v najboljšem primeru nemških in francoskih knjigah. 

Zdaj pa od splošnejših opazk k specifiki. Jaz sem v rahlem drncu poskušala vreči oko predvsem na kakšno res fino poučno knjigo, teh je pri nas namreč notorično premalo, mene pa mikajo kot bralca prav toliko kot beletristika, kot kritika, raziskovalca in avtorja pa še nekoliko bolj. Izkazalo se je, da velika večina kvalitetnih novosti na tem področju sledi zelo sorodnemu in razmeroma novemu kalupu. Temeljijo namreč na zelo všečnih ilustracijah, ki se po eni strani spogledujejo s skandinavskimi vzorci, po drugi pa delujejo precej retro, z omejitvami barv, ravnimi linijami … Formati so sicer nekoliko megalomanski, ampak če bi pri vseh teksti sledili kvaliteti ilustracij, bi bili v nebesih za navdušence nad poučno knjigo. Trend je malenkost nalezljiv, opažen pri Poljakih, Čehih, Belgijcih, Italijanih in na Otoku, upam, da se ga nalezemo tudi mi, vsaj s kakšnim prevodom. 

mapyatomic
aztecs

Kar se vsebine tiče, se trenutno kaže trend odkrivanja temačnega in skritega, od kar nekaj knjig na temo noči in živali, ki se skrivajo v temi, do  raziskovanja zemeljskih in vodnih globin. Klasičnih tem smo se očitno malo naveličali: o dinozavrih namreč ni bilo ne duha ne sluha, so pa še vedno popularne živali, bodisi tiste bolj strašne ali vsaj bolj ogromne bodisi tiste bolj luštne in bolj za pomečkat, tako da (nekoliko stereotipno) pokrijemo oba spola. Posebej na fantovsko publiko je ciljala tudi v več jezikov prevedena češka knjižica o lulanju (namenjena starejši publiki kot številne knjige o kahlicah in pleničkah, ki jih ne manjka tudi pri nas) – morda pa v naslednjih letih pripravljajo še varianto za punce.

under

Ne vem, če to spada med bolj splošne ali specifične opazke, ampak po štirih urah drnca po sejmu, brez postanka za pico, je človek pošteno utrujen. Dejstvo, da me je pred odhodom domov čakalo še srečanje evropskih sekcij IBBY, na katerem se je dalo prav udobno sesti, medtem ko je belgijska predstavnica poskrbela še za čokoladne prigrizke, je tako delovalo prav odrešilno. Mimogrede, preverite našo spletno stran, ima nekaj zabavnih priporočil za branje, pa menda jo Rusi, Kitajci, Korejci, pa še marsikdo drug obiskujejo precej pogosteje kot mi. Izplen sestanka je morebitna konferenca, morebiti naslednje leto, morda ob koncu Bologne, verjetno zanimiva za vse, ki se ukvarjajo s popularizacijo branja kvalitetnih otroških in mladinskih knjig v evropskem kontekstu.

Sestanek evropskih sekcij IBBY je tako zapečatil ali, bolje rečeno, upravičil moje dolgoročne načrte za večdnevni izlet v Bologno naslednje leto. Tudi če se vsi morebiti ne izidejo, bo pa več časa za sistematiko, morda pa še za kakšno primerjalno analizo in pico. Pa menda, da bodo pravila naslednje leto ista, psi samo z nagobčniki.

O avtorju. Tina Bilban deluje kot raziskovalka, avtorica in kritičarka, največkrat na prehodih med literaturo, filozofijo in znanostjo, lokacijsko pa skače med Ljubljano in drugimi točkami na zemljevidu Evrope. Posledice te raztrosenosti so med drugim doktorsko delo in nekoliko poljudnejša knjiga o pojmu časa v filozofiji, fiziki in literaturi, in zbirka kratkih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Na avtobusu pa samo odrasli, ki berejo knjige za otroke …

    Gaja Kos

    Tivoli, zbirališče avtobusov, pet petnajst zjutraj. Lahko bi šlo za končni izlet, če ne bi bila Ljubljana pod snegom in če ne bi bile namesto kopalk in žepnine za pico … →

  • O dobrih in slabih knjigah

    Tina Bilban

    Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.

  • Pomlad knjige v Montaiguju

    Zarja Vršič

    Odličen obisk, vrste za avtograme in izropane police v knjižnicah – literarni »salon« v francoskem Montaiguju ima za vsakogar nekaj.