Umetnost v času laži

58. beneški bienale, 11. maj–24. november 2019 

Jana Putrle Srdić

Da bi živel v zanimivih časih (May you live in interesting times) je prekletstvo nejasnega, dozdevno kitajskega izvora, ki se je Ralphu Rugoffu, kuratorju letošnjega Beneškega bienala, zazdelo primerno kot vodilna misel najpomembnejšega izbora umetnosti na svetu, ki postavlja na ogled, kaj si umetniki z vseh koncev mislijo o času laži, v katerem živijo. Pisec lucidnih člankov in esejev o sodobni umetnosti, ameriški kurator in sedanji direktor galerije Hayward v Londonu je bil na zahodni obali Amerike avtor nekaterih uspešnih tematskih razstav, na primer nevidne umetnosti, ki je vključevala slike, upodobljene na uparjeni vodi, film, posnet s kamero brez filmskega traku in podstavek, ki ga je nekoč zasedal Andy Warhol. Ljudje so nestrpno pričakovali otvoritvi razstav Preprosto patetično (Just Pathetic), ki se je ukvarjala z umetniškimi deli, povezanimi z neuspehom, in Na kraju zločina (On the Crime Scene), ki jo je gradil okrog teme nasilja. Poleg bizarnega ga je vedno privlačila tudi duhovita lahkotnost in užitek, ki ga umetnost lahko nudi, kar lahko oboje občutimo tudi na letošnji beneški razstavi. Rugoffu ni tako blizu politično angažirana umetnost kot ideja, da nam umetniška dela pomagajo živeti in misliti v teh zanimivih časih. Ko socialne platforme poenostavljajo z memi in javnomnenjski prostor zožuje diskurz, naj bi kompleksnost umetnosti, njeni zagonetni dvoumni signali in nasprotovanja širše osvetljevala družbene odnose.

Rugoff je svež pristop k bienalu izpeljal z nekaj temeljnimi spremembami: razstavljeni so samo živeči umetniki, ki se ukvarjajo z vidiki sedanjega časa, še več, nekateri so razstavo poimenovali Milenijski bienale, saj je precej avtoric rojenih v 80. in 90. – večinoma torej razstavljajo ženske. Prve izbranke je povprašal, ob kom bi želele postaviti svoja dela in tako ustvaril mrežo umetnic in umetnikov, ki jih povezuje večplastnost skupnih zanimanj in metod. Njihova dela ponujajo več vstopnih točk, obiskovalca hitro pritegnejo in vabijo k različnim interpretacijam. Množico obiskovalcev z vseh koncev sveta, ki v šestih mesecih obišče bienale, organizatorji označujejo za novega partnerja in podpornika bienala, ki bistveno pripomore k pokritju visokih transportnih stroškov. Povečano zanimanje za bienale je posledica bolj odprte usmeritve zadnjih dveh desetletij in po novem je več kot pol obiskovalcev mlajših od šestindvajset let.

Kot poznavalec ameriške in britanske umetnosti je Rugoff vključil precejšnje število avtoric in avtorjev iz teh držav – iz Los Angelesa, mesta svojega dolgoletnega delovanja, kar devet –, na užaljenost domačinov pa je izpustil italijanske umetnike. Ko je svetovna razstava odvisna tudi od kuratorjevega podrobnejšega poznavanja določenega dela sveta, nas to spomni na vlogo nacionalnih paviljonov, ki za kontrast ohranjajo funkcijo predstavljanja lokalnih umetnosti. Kot novost je umetnice in umetnike povabil k razstavljanju dveh del z različnima pristopoma k njihovim umetniškim praksam na dveh lokacijah: Predlog A, kot ga je imenoval, je bil umeščen v Arzenal, Predlog B pa v osrednji paviljon v Giardinih. S tem je kot že poprej nakazal obstoj dveh resnic, alternativnih dejstev, in gledalcu omogočil, da eno delo gleda v luči drugega.

Tako je kitajski tandem Sun Yuan in Peng Yu postavil dve impresivni inštalaciji: v paviljonu se giblje večmetrski velikopotezen robot z dvaintridesetimi programiranimi gibi, ogledalo njune umetniške prakse, v kateri ena gesta izniči delo druge, ko ogromna robotska roka briše barvo, ki se razliva po tleh in ob tem ustvarja vrsto asociacij: robotski čistilec, ki v premoru izvaja koreografije; umetniški minimalizem, v katerem ena poteza briše drugo; komedijant, ki zabava občinstvo. Protipostavljena inštalacija v Arzenalu – prostoru, kjer so originalno izdelovali vrvi in cevi za beneško ladjevje – uporablja gumijasto cev, ki se z veliko hitrostjo in glasnim sikanjem vrti po zraku ter deluje agresivno in grozeče. V obeh delih pa komični in grozljivi učinek ustvarja programirano gibanje strojev. Na gledalčevo doživljanje del gotovo vplivata tudi specifična razstavna prostora in tako je kurator posvetil posebno pozornost temu, katero od del je umeščeno v surove proizvodne hale in katero v neoklasicističen, posebej za razstave oblikovan paviljon.

Arthur Jafa, temnopolti umetnik iz Los Angelesa in dobitnik Zlatega leva za najboljše umetniško delo bienala je svoj nagrajeni video Beli album (The White Album) predstavil v Giardinih: delo je meditacija o nasilju in brezumju bele superiornosti v ZDA. Ne glede na upravičeno kritično držo sem rahlo razočarana ob še eni nagradi pogosto razkrite agresije v državi, ki je svetovna velesila, medtem ko toliko drugih nasilnih dejanj na bolj skritih delih sveta ostaja neizpostavljenih. Kot je že običajno na bienalu, je nekaj najboljših del v video formatu, za katerega bi lahko rekli, da že desetletja spada med klasične oblike, zato pogrešam prodorno umetnost, ki bi bila sodobnejša v svojem izrazu in mediju. Jafa v Arzenalu razstavlja skulpturalne objekte – traktorske gume, zavite v verige, ki so med drugim reminiscence poljedelskega življenja v Misisipiju, kjer je umetnik preživel svoje otroštvo.

Jimmie Durham, ameriški umetnik indijanskih korenin, pa je dobitnik nagrade za življenjske dosežke. Njegovi leseni kipi, ki vključujejo tudi druge praktične materiale in oblike iz široke proizvodnje, kot so vodovodne cevi ali žeblji, uporabljajo barvne kombinacije, ki spominjajo na stepo in indijanska oblačila ter orodja, v celoti pa delujejo kot inovativni in humorni asemblaži, ki kljubujejo bolj dominantnemu kiparstvu in vsebujejo neko občutno trdoživo vitalnost. Svetovno znan umetnik je star znanec bienala in številnih priznanih evropskih galerij, v Benetkah pa so nekatere njegove najbolj prepoznavne skulpture igrivo razpostavljene po enem od prostorov v Arzenalu. V Centralnem paviljonu ima Durham razstavljen preprost uokvirjen črn marmorni kamen, ki sugerira sliko in obenem proces: potovanje materiala iz naravnega okolja do umetnika in njegovo obdelavo.

Kljub Rugoffovemu nagnjenju k igrivosti in užitku v umetnosti se izbranih devetinsedemdeset umetnikov ukvarja tudi z resnimi temami, ki izhajajo iz vsesplošnih svetovnih trendov: naraščajoči ekološki problemi, ponovna oživitev nacionalizmov, socialne spremembe, ki spremljajo tehnološki razvoj in neuravnoteženo prerazporejanje kapitala. Preveč nas zanima, kako bi lahko umetnost osmislila kaos svetovnih novic, da bi v njej želeli prepoznavati zgolj estetski učinek. Opažam, da so zahteve ljudi okrog mene do umetnosti mnogo večje: pričakujemo rešitev ali vsaj komentar in usmeritev. Dobimo ponavadi nov pogled na situacijo. Tudi Rugoff ni tvegal, da bi bil njegov izbor lahko označen kot solipsističen ali elitističen.

Na prvi pogled nepremična in nevpadljiva inštalacija mehiške umetnice Therese Margolles, sestavljena iz originalne prozorne pregrade z nalepljenemi, prelepljenimi in odtrganimi obrazi pogrešanih žensk, se občasno trese in ropota ob prihodu fiktivnega vlaka. Njen je tudi zid z bodečo žico, prinešen iz kartela preprodajalcev drog in preluknjan od krogel, oboje pa ima tih in grozljiv učinek, ustvarjen z asketsko realističnimi sredstvi in predstavlja nasprotje nekaterim bolj kričečim delom.

Pozornemu poslušalcu tudi sredi šuma obiskovalcev ne bodo ušli zvoki posameznih inštalacij, ki se približujejo in zamirajo, prepletajo in ustvarjajo večplastno zvočno dogajanje. Hrupno udarjanje širokih vrat z železno ograjo ob steno, ki se kruši in razpada (Shilpa Gupta) je postavljeno ob veliko plastično kravo na tirnicah, obdano z umetnimi palmami in nerazumljivim mrmranjem v ozadju (Nabuqi). Med deli, ki se ostedotočajo na umetno inteligenco, zagotovo izstopa video inštalacija Hite Steyerl, sprehod po dvignjeni konstrukciji med projekcijami, ki prevprašujejo etično uporabo umetne inteligence pri velikih korporacijah v povezavi z razvojem tehnologije za vojsko, medtem ko širša družba ne ve ničesar o dogajanju, ki že spreminja naše življenjske pogoje. Ian Cheng (BOB – Bag of Beliefs) uporablja umetno inteligenco v svojih živih virtualnih ekosistemih, ki se s programsko podporo brez ustvarjalčevega nadzora sami razvijajo (self-evolving). Drugo njegovo delo v Arzenalu je osredotočeno na umetnika in njegovo življenje in ob tem pomislim, da želi v virtualni svet brez človeka morda vtisniti svojo individualno identiteto.

Umetnik, ki razveseljuje tako z uporabo biološkega materiala, ki je proizvod nečloveškega bitja, je Tomás Saraceno s svojimi 3D mrežnimi inštalacijami v soavtorstvu s pajki. Tudi druga njegova postavitev v Arzenalu je med najbolj nenavadnimi: nahaja se na splavu na vodi in povezuje raziskavo vremenskih pojavov, oblakov, z razstavnim prostorom – v tem primeru morjem. Svet vstopa v njegova dela, ki se širijo in postanejo okolje sámo, avtor pa s tem razkrije mnogoplastno senzibilnost za pojave, ki so vzporedni in prepleteni s človeško arhitekturo, inženiringom in filozofijo bivanja.

Precejšnji del bienala vsakič predstavljajo slike in med njimi je figurativno slikarstvo letos v ospredju. Telo je v središču zanimanja tako pri nenavadnem nasprotju med intimnimi trenutki oseb v javnih prostorih Jill Mulleady kot pri družinskih prizorih in političnih situacijah temnopoltih v delih Njideke Akunyili Crosby, Henryja Taylorja, Nicole Eisenman in Michaela Armitagea. Intimen in javni pogled je pogosto uporabljen kontrast pri izbranih umetnikih in mnoga dela se obračajo proti afriškemu kontinentu. Poskusi prebiti slikarski medij in poseči po novih orodjih se kažejo v delu Avery Singer, ki uporablja program SketchUp (za 3D modeliranje v arhitekturi) pri kompozicijah, ki jih projicira na platno in nato z airbrushem naprši na sliko.

Med množico nacionalnih paviljonov bi rada omenila avstralskega, v katerem je Angelica Mesiti razstavila veliko sinhronizirano trikanalno video inštalacijo, znotraj katere gledalci sedijo v krogu in spremljajo počasna potovanja s kamero, ki umirijo pogled in izpostavijo zvok, ki se zopet izkaže za pomemben interpretativni element umetniškega dela. Pisana poezija se s pomočjo zgodovinske naprave prevaja v note in zvok, izvajajo jo glasbeniki na različnih inštrumentih, prevaja se v gib in petje. Preko polifonije, disonance in kakofonije se poezija spreminja v poetične podobe plesalcev, mladih deklet, ki v zrak sprožajo puščice, fantovskih iger in doseže vrhunec v harmoničnem zborovskem petju. Vmes se podoba osredotoča tudi na sodobno plesalko aboriginskih korenin, ki s svojim gibanjem skozi prazni parlament skuša umestiti svoje telo v prostor, ki ga običajno zasedajo beli priseljenci.

Izstopa tudi albanski paviljon, v katerem je kiparsko video inštalacijo z idejno drzno futuristično vsebino ustvaril Driant Zeneli po albanskem znanstvenofantastičnem romanu. Kozmična kapsula, ki jo najstniki odkrijejo v rudniku kroma, sledi rudnini od izkopavanja do tovarne in svetovne distribucije ter pri tem izpostavlja ekonomsko izkoriščanje in obljubo odhoda. Zeneli represijo podzemlja s pomočjo zvoka in prostorskega dela inštalacije poveže v navidezno osvobajajoč distopični prostor.

Kontemplativno ravnotežje med zvokom, podobo in prostorom, med klasičnim in sodobnim umetniškim izrazom, med naravnim in kulturnim lahko vidimo v japonskem paviljonu. Sodelovanje med umetnikom, skladateljem in antropologom ustvarja izčiščeno in uravnoteženo doživljanje umetniške situacije, ob kateri trditev, da umetnost ni objekt, temveč izkušnja, dobi pravo manifestacijo. Kozmična jajca – kot jih označuje naslov – so velike kamnite skale, ki jih je cunami naplavil iz globin morja in jih lahko vidimo na videih, ki skupaj z ljudskimi zgodbami o cunamijih obkrožajo glasbilo: obsežno napihljivo blazino, na kateri obiskovalci s sedenjem sprožajo elektronske dude z avtomatiziranimi zvoki, ki lahko spominjajo tudi na ptičje petje.

Če imamo dovolj gledalske kondicije, se lahko na bienalu poglabljamo v dialoge in kontekste: sopostavljanja dveh del istega umetnika na dveh lokacijah, dialog med umetniškimi deli v istem prostoru, kontrasti med kurirano skupinsko razstavo in različnimi idejami o konceptu postavitve in vlogi umetnika v nacionalnih paviljonih. Kolikor koli bi se že na svetovnem izboru sodobnega ustvarjanja želeli posvetiti zgolj sprehodu skozi umetniške ideje, težko spregledamo, da je tudi Beneški bienale že v izboru umetnikov zaradi strukture nacionalnih paviljonov ogledalo svetovne politike, trka ideologij in merjenja moči. Nacionalni vrtovi so pogosto merilo bogastva ter obrtniških, oblikovalskih in postavitvenih spretnosti. Zanimivo je, v kolikšni meri države nadzorujejo domačo postavitev in koliko zaupajo nepričakovanim in nekonvencionalnim umetniškim rešitvam. Če se po drugi strani sprehodimo po dolgih halah Arsenalov brez poznavanja različnih kontekstov in brez globljega vpogleda v vso to raznoliko pojavnost sodobne umetnosti – od kipov, objektov, inštalacij, scenskih postavitev do videov, slik in zvokov – se bo naš pogled ustavil na najbolj opaznem in če nimamo znanja in izkušenj z razvozlavanjem umetniških del, bomo povečini odnesli izplen delnih vtisov in spoznanje, da je sodobna umetnost v tej svoji pogosto zapleteni pojavnosti naporna.

Navkljub temu sem še vedno prepričana, da se je z umetnostjo našega časa nujno ukvarjati, da ni nič narobe, če smo enostavno postavljeni v njene labirinte in si jih skušamo po svoje osmisliti. Umetnost, ki nastaja v določenem času, je koda za razvozlavanje družbenega dogajanja. Ali z besedami kuratorja: »Umetnost ne nudi toliko sklepov kot izhodišča za potovanja. Omogoča nepričakovana presenečenja, užitke in sproža negotovost, ob njej lahko čutimo, da jo hkrati razumemo in ne razumemo. Kadar je delo dovolj kompleksno, morda nikoli povsem ne razrešimo odnosa z njim. Umetniki ves čas prevprašujejo meje tega, kar je kulturno pomembno in kar ni, čemu namenjamo pozornost in kaj ignoriramo.« Ideje v umetniških delih, ko se poglobimo v razstavo, podobno kot branje zagotavljajo osnovne pogoje za razmišljanje ter omogočajo, da se zavemo mnoštva različnih pogledov in si priznamo tudi lastno vpletenost v ideološke tokove. Živeti v zanimivih časih in časih laži pomeni tudi, da nihče od nas ne ostaja nedolžen.

O avtorju. Jana Putrle Srdić je pesnica in producentka za intermedijsko umetnost ter občasna publicistka in prevajalka. Izdala je tri knjige poezije: Kutine (2003), Lahko se zgodi karkoli (2007) in To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje (2014, nominacija za Jenkovo nagrado). V tujini je izšlo pet knjig s prevodi njene poezije. Pesmi je brala v številnih državah Evrope, v J Ameriki, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vznesene ljubezni

    Jana Putrle Srdić

    Od malega se mi je zdelo, da muha s svojim sestavljenim vidom vidi drugačen svet kot jaz, da o zaznavi deževnika niti ne govorim, da obstaja spekter zvokov, ki jih ne slišim, in barve, ki jih ne vidim.

  • Radikalnost izkušnje

    Jana Putrle Srdić

    Iz Cankarja v Šiško v Berlin. O telesni izkušnji glasbe in svetu, ki je popoln, če ga le uspemo slišati (in videti) takšnega, kot je, brez vnaprejšnjih pričakovanj in idej.

  • Požigalec v rži

    Arjan Pregl

    Leta 2011 je umetnik Richard Prince v newyorškem Centralnem parku po tleh razgrnil belo rjuho in nanjo razporedil izvode svoje nove knjige. Glavni protagonist in tudi prvoosebni pripovedovalec je … →

Izdelava: Pika vejica