Toleranca v modi?

Mednarodna konferenca Na vzhod! LGBTQ+ književnost v vzhodni Evropi. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 25. do 27. 10. 2018.

Urška Gabrič

Zadnje dni, preden so se prestavile ure, je v Modri sobi ljubljanske Filozofske fakultete vršalo od mnenj o efektu LGBTQ+ literature v vzhodni Evropi. Fokus mednarodne konference Na vzhod! je slonel na vprašanju, kako se kvirovska besedila obnašajo v okolju, ki jih do nedavnega (bolj ali manj) ni preneslo. 

Se LGBTQ+ književnost (in o njej!) na vzhodu odkrito piše? Kakšno pozicijo ji dodeljuje literarna veda? Stopa vštric s kritiko ali se ji slednja kdaj izogne? Po uvodnih smernicah Gregoryja Woodsa, profesorja gejevskih in lezbičnih študij z nottinghamske univerze, se je s strumnim tempom začela serija predstavitev, ki so, razen nekaj akademskih zamud in ene same usnule udeleženke, uspešno lovili ravnotežje med resnostjo diskurza in sproščenostjo peripetij LGTBQ+ junakov.

Četrturni povzetki prispevkov so se osredotočali na literarno produkcijo slovanskih narodov in Madžarske. Izpostavili so posamezne avtorje/-ice in njihova dela, upoštevajoč, da kvirovsko ozadje, na katero so pripeti, izhaja ne le iz seksualne usmerjenosti oz. identitete oseb, temveč iz specifičnih kulturnozgodovinskih okoliščin, ki jih gnetejo. Razgovori so tako segli v zgodovino, etimologijo in, ne nazadnje, k bistvu – k (re)definiciji oznake LGBTQ+ na literarni sceni, k poskusu ponovnega ovrednotenja besedil s kvirovsko vsebino. Posebej (lokalno ali globalno) spregledana dela so pri udeležencih zbudila zanimanje. Obilo interesa je bilo zaznati ob omembi uspešnic, ki dišijo po svežem, kamor spada še neprevedeni ukrajinski roman Tanzher (2017) Ivana Kozlenka. Prvenec je prava senzacija. Ponaša se z nominacijami za vrsto nagrad, je medijsko odmeven in v domovini dobro sprejet. Presenetljivo, če se spomnimo preteklih odzivov desničarskih skrajnežev ob objavah gejevskega čtiva, recimo antologije 120 storinok Sodomu leta 2009. Komaj verjetno, če pomislimo, kako je homoseksualcem grozil režim v Sovjetski zvezi, kjer so sodomijo celo kazensko preganjali. 

Vedeti moramo, da rusko leposlovje v luči ortodoksne miselnosti ni trpelo homoerotike še preden si je agresivna politika dovolila vstopiti v intimo posameznika. Greh so sicer dopuščali, a ni smel zaiti v knjige. Tam med resnico in lepoto homoseksualnost ni imela kaj iskati. Skrivala se je med vrsticami Tolstoja, Dostojevskega, Gogolja idr. in izbruhnila v simbolistični gejevski poeziji Mihaila Kuzmina. Od nastopa Stalina do padca totalitarizma je poniknila in svoje mesto našla edinole v emigraciji, saj so eksotične objave v Parizu ali Londonu laže ušle cenzuri. Preporod je kvirovstvo na vzhodu doživelo v osemdesetih, v Rusiji z dramami, poezijo in kratko prozo Jevgenija Haritonova. Štafeto so po njegovi smrti leta 1981 prevzeli močni glasovi gejev in lezbijk, ki so svoj pohod nadaljevali v devetdeseta. Ti avtorji so skozi fiktivne like vpili drugačnost, jo razglašali z namenom, da bi kvirovski subjekt sploh vzpostavili, pa je on/ona/ono kmalu ponovno naletel/-a/-o na grožnjo – putinizem. Aktualna oblast se še vedno trudi, da bi percepcijo javnosti o LGBTQ+ skupnosti priličila abotni ideologiji. Njen namen je homoseksualnost z nasprotji (naravno/nenaravno, tradicionalno/netradicionalno) predstaviti kot nemoralni tujek modernega zahoda, pri čemer si pomaga z ideološko zaznamovanim besediščem, ki pripadnike LGTBQ+ spotoma obremeni s kliničnimi motnjami, pedofilijo, kriminalom.

Položaj kvirovstva pri nas (najsi gre za odnos do LGBTQ+ posameznikov, LGBTQ+ piscev ali LGBTQ+ vsebino literature) še zdaleč ni tako kritičen. Poleg osnove – korektnega izrazoslovja – se kvirovske knjige enakovredno postavljajo ob ostale. Avtorji/-ce (Kristina Hočevar, Brane Mozetič, Uroš Prah, Nataša Velikonja …) predstavljajo vitalni del sodobne slovenske poezije. Njihovi glasovi ne potrebujejo udarnosti, da so slišani. Družbene probleme implicirajo premišljeno in z občutkom, zatorej karakterji niso posplošeni, ampak je vsak svoj, razdrobljen, nestabilen, človeški. Podobno kompleksnost v zgradbi teksta in ustroju literarnih oseb najdemo v prozi (Vesne Lemaić, Nataše Sukič, Suzane Tratnik …). V leposlovju za mlajše bralce je iskanje (spolne) identitete – kot opaža dr. Milena Mileva Blažić – stalnica. Sodi v podmnožico tabujev, ki jih obravnavajo mladinski romani (npr. Janje Vidmar), v zadnjem času pa tudi slikanice, pisane z gledišča odraslih. Zadnje redno dobivamo s prevodi. Za tuje prilive, namenjene odraslim bralcem, skrbi predvsem založba Škuc. Ob pomembnejših izdajah kvirovske književnosti so organizirana javna branja, predstavitve, diskusije. O spregledanosti LGTBQ+ produkcije torej pri nas ne moremo govoriti, medtem ko literarni recenzenti homoseksualnosti, četudi je očitna, (namerno ali ne) kdaj niti ne omenijo ali pa svojo argumentacijo z njo (namerno ali ne) preobremenijo. V glavnem, po besedah Maje Šučur (že objavljenih v njenem prispevku Kritika v klozetu s simpozija Umetnost kritike), zaradi simptoma kritike nasploh – površnosti.

Da pa pri njej ne bi ostali, se pred koncem dotaknimo še stanja na jugovzhodu Evrope, ki ima nekaj stičnih točk s kvirovsko pisavo ostalih delov vzhodne Evrope. Tudi balkanska priča je namreč od nekdaj vsebovala kočljive štikeljce, a so nanje posvetili šele literarni zgodovinarji. Iz ponesrečenih pornografskih opisov je LGBTQ+ pripoved prešla v pisemsko formo, našla prostor v dnevniški prozi in kot taktiko za preživetje začela uporabljati samoironijo. V času vojn na Balkanu se je preselila v izseljenstvo, kjer je, kot npr. Nowhere Man: Pronekove fantazije (2002) Aleksandra Hemona, vztrajno temeljila na biografskem ozadju. Sledile so variacije na naslednjo temo: Pribežnik se na zahodu zave kvirovske želje. Z njo se sooči, si jo (bolj ali manj uspešno) prizna, ter se znajde v konfliktu med pričakovanji drugih in lastnimi zmožnostmi (muškost Balkanca vs. gejevska feminilnost). Temu sledijo tragikomični pripetljaji, ki v bralcu zbujajo mešanico posmeha in sočutja. 

Jakost drznosti, razgaljenosti in humorja je na ta način v zadnjih desetletjih zrahljala prezir do nekdaj nedovoljenih perverzij v postkomunističnih okoljih. Prvi gejevski romani z začetka drugega tisočletja so po burnih reakcijah publike dosegli kultni status tako v Srbiji -–Rastlinjak Uroša Filipovića (2002) – kot na Poljskem. Z margine so skočili v polje množične kulture, kjer se večkrat staknejo z razcvetelim potrošništvom in entertainmentom. Nazoren primer sta romana Michała Witkowskega, najbolj razvpitega med poljskimi avtorji (poguglajte kakšno fotografijo, boste razumeli), ki je z Lubiewo (2004) zaoral ledino ter z neusmiljeno ironijo nadaljeval v Fynf und cfancyś (2015). 

Kvirovski fami se na vzhodu ni bilo več mogoče izogniti. LGTBQ+ vsebine so postale kul. Od pariških dandyjev in newyorške modne elite so prodrle na dolgo molčeči vzhod. Ne samo da kratici LGBTQ+ pozornost posvečajo zahodne institucije, njihov vzhodni podaljšek za vodilnimi pravzaprav ne zaostaja toliko. Konferenca Na vzhod! je to potrdila, v zraku pa je ostalo vprašanje usode kvirovskih besedil v prihodnosti. V državah s krajšim stažem liberalizma je tvegano predvideti, koliko tolerance se bodo navzeli posamezni nacionalni kanoni pri vključevanju in izključevanju tovrstnih del. Dokler sodba ni dokončna (in verjetno nikoli ne bo), se jaz nanjo požvižgam. Posvet mi je pustil možnost distrakcije – must-read list. Naj si ob koncu dovolim nanj pripisati Pajtim Statovci, My Cat Yugoslavia (2014).

O avtorju. Urška Gabrič nikoli ne zamuja. Uči se zaradi, iz in o literaturi ter zgodovini umetnosti. Lomljiva je ob srečanju s prodajalko vencev iz posušenega cvetja, prisluškovanju portugalskemu fadu ali bolščanju v Žrtvovanje Metke Krašovec. Obožuje antikvariate in se odvaja od zavijanja z očmi. Vse od naštetega z zmerno vztrajnostjo.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Jagodni izbor

    Maja Šučur

    Potem prideš v svoje stanovanje nad kostanji ob treh in se zbudiš, potrebovala si pičel teden, da si zamenjala dan za noč, že uro kasneje trka vest, da boš ob povratku domov to trojno plačala, a v skladu z dobrimi nameni misel odmikaš.

  • Poln kufer in zrno razlike

    Maja Šučur

    Prva: pita, burek, shwarma, škuljanje in nemški kritiki o slovenski literaturi.

  • Ene in drugi

    Uroš Zupan

    Imel sem srečo, da mi je pred skoraj tridesetimi leti še uspelo ujeti nekaj tega davnega duha, ki je skupaj z mojim staranjem začel počasi ugašati, da bi danes popolnoma izginil, se podredil navadam sodobnega sveta; hitrosti, želji po uspešnosti na domačih in tujih trgih, predvsem pa konstantnemu trošenju energije in časa za dejavnosti, ki s pisanjem kot duhovno disciplino, osredotočenostjo, skoraj molitvijo, nimajo popolnoma nobene zveze.