Ribe v vodi ali ribe na suhem?

Prepišno uredništvo: literarni mediji jutri. Ljubljana: LUD Literatura, 18.–22. 4. 2016.

Veronika Šoster

V zadnjem času doživlja slovenski literarni prostor nove in nove pretrese; poslovili so se Pogledi, zaprla se je Modrijanova knjigarna na Trubarjevi v Ljubljani, da o dražbi Mladinske knjige in drugem niti ne govorimo. Zato je bila tema, ki je kar klicala po prežvečenju, vprašanje o jutrišnjem dnevu literarnih medijev. Pograbilo jo je četrto Prepišno uredništvo ter v svoje majhne, a domačne prostore na Erjavčevo 4 povabilo predstavnike raznoraznih literarnih medijev, potem pa v te iste prostore natlačilo še zainteresirano publiko, in debata se je lahko začela.

Kaj preveč razgretosti se vseeno ni pokazalo, čeprav bi nekatera polemična vprašanja s strani voditeljev pogovorov to več kot očitno omogočala. Nasploh je bilo med gosti opaziti delitev na dva tabora, če ju lahko tako poimenujemo – tiste, ki se na spletu počutijo kot ribe v vodi ali pa ribe na suhem, slednji so bili večinoma pripadniki zrelejših generacij, kar ni nič presenetljivega. Najbolj usmerjen v tisk in tradicijo je bil prvi pogovor o mladinskih revijah, ki ga je vodila Gaja Kos, tudi sama poznavalka otroške in mladinske književnosti. Gostila je Slavico Remškar (Cicido, Ciciban), Ireno Matko Lukan (otroško leposlovje Mladinske knjige, zunanja sodelavka za Cicido in Ciciban) in Primoža Mušiča (Kekec, založba Mladika). Medtem ko je iz Mušiča bruhala črnogledost, sta Matko Lukan in Remškar pokazali več optimizma; to je seveda razumljivo, saj gre Cicibanu in Cicidoju bolje kot Kekcu, kakor je bilo razvidno iz pogovora. Remškar je pogovor proti koncu postavila na realna tla, ko je priznala, da so bili v preteklosti lenobni, ker so bili navajeni, da pridejo naročniki k njim sami od sebe, ni pa bilo nobenega konkretnega odgovora, kako naprej – Mušič je edini omenil, da bi se dalo oglaševati preko družbenih omrežij, ampak da jih sam ne pozna dovolj. To je bila tudi edina skupina, ki je večinsko zavračala splet, kar je opravičljivo – ciljna skupina so namreč otroci, vseeno pa je največ odklonilnosti od trojice pokazal ravno Mušič, ki je predstavljal revijo za (od prisotnih) najstarejšo ciljno skupino (2. in 3. triada OŠ), in vsi vemo, da so mladi take starosti večinoma že konkretno prilepljeni na svoje pametne telefone in tablice.

Najbolj zmeden in nekonkreten pogovor v sklopu je bil pogovor o oblikovanju revij, v katerem je Dražen Dragojević svojima gostoma Petri Černe Oven (predavateljica na ALUO) in Ajdinu Bašiću (samostojni oblikovalec) zastavljal zelo široka in splošna vprašanja, zato se je fokus nenehno izgubljal. Uspeli smo izvedeti, da je oblikovanje zapleten in celosten proces, pri katerem ima veliko opraviti tudi recimo urednik, kritično pa je tudi to, da lahko vsaka najmanjša sprememba drastično vpliva na oblikovanje. Spustili so se tudi v zgodovino oblikovanja od avantgarde in postmodernizma, obenem pa poudarili, da je k oblikovanju največ pripomogla tehnologija; Černe Oven je izpostavila, da se naše dojemanje oblikovanja vseeno ne spreminja toliko, kot bi želeli glede na dano tehnologijo. Pogovor se je vmes in sploh proti koncu razpršil v vse smeri, od tipkovnice qwerty do DNK kot novega medija, in tisti manj podkovani v terminologiji in oblikovalski stroki so bili brez dvoma na slabšem. 

Naslednji se je v gostiteljski vlogi preizkusil Urban Vovk ter se zapletel v debato s predstavniki uveljavljenih revij. Aljoša Harlamov je zastopal revijo Mentor, Primož Repar pa Apokalipso – na žalost se pogovora ni udeležil nihče izmed ustvarjalcev revije Sodobnost, kot je sprva napovedoval program. Skozi pogovor je bila velikokrat poudarjena mentorska vloga obeh revij, ki jo ima Mentor celo v naslovu, zato je bilo veliko govora o odpiranju prostora mladim, ustavili pa so se tudi pri natečajih. Repar je ob vprašanju prehoda na splet priznal svojo konservativnost in priseganje na tisk, zanimivo pa je bilo, da je tudi Harlamov kot predstavnik mlajše generacije bolj poudarjal tiskovino – dejansko je izrazil željo po tem, da bi dobil Mentor še vsaj dve tiskani številki letno več, kar je zagovarjal z argumentom, da mladim tiskana revija pomeni več. Pri obeh se sicer pojavljajo ambicije za splet, toda pri tem nočejo hiteti, saj bi radi dobro preučili situacijo. Strukturiran pogovor je tako zagotovil širši pregled na tem področju, obenem pa ni bil preveč razvejan, tako da so pogovoru lahko sledila res konkretna vprašanja publike.

Največ entuziazma in pripravljenosti za debato je pokazala četrta skupina z voditeljem Andrejem Blatnikom na čelu, ki se je spraševala o produkcijskih možnostih e-revij. O (svojih) medijih so spregovorili Ženja Leiler (Pogledi), Marko Crnkovič (Fokuspokus) in Taja Topolovec (Pod črto). Ta skupina je bila od vseh najbolj raznolika, zato je bilo v pogovoru navrženih ogromno zanimivih podatkov za nadaljnje premlevanje, pa tudi polemiziranja s strani voditelja ni primanjkovalo, saj je že na začetku prešel na vprašanje o financiranju, h kateremu je vsak pristopil po svoje – Pogledi so bili odvisni od subvencij, Fokuspokus ima naročniški model, Pod črto pa temelji na crowdfundingu. Splet je bil izpostavljen kot polje konkurence, zgodilo pa se je tudi ostro nasprotovanje glede ideje Crnkoviča o združitvi kulturnih medijev v enega velikega, Topolovec je predlagala morda še najbolj daljnovidno rešitev od vseh, in sicer, da bi imeli ti mediji raje skupen distribucijski kanal, tako da se je tudi debata v publiki lahko nadaljevala z enako vnemo in več pogledi, kot jih je zastavil pogovor. 

Zadnji pogovor o elektronskih revijah je bil obenem najbolj napredno in sodobno zastavljen, vodil ga je Andrej Hočevar, ki je kot urednik elektronskega medija www.ludliteratura.si v goste povabil konkurenčne urednike – Laro Paukovič (Koridor – križišča umetnosti), Manco G. Renko (airBeletrina) in Petra Semoliča (Poiesis). To je skupina, ki deluje skoraj izključno na spletu, zato večjih dilem o prihodnosti medija v tej smeri ni bilo, bolj se je ustavljalo pri financiranju, ki je pri elektronskih revijah še slabše. Koridor in Poiesis objavljata nehonorirane prispevke in tudi delo zanje ni plačano, vseeno pa pridobivata več kot zadovoljivo število piscev, kar predvsem Semoliča čudi, še bolj pa ga čudi število bralcev, in ravno njegova hudomušnost je pogovor dodobra sprostila. Vseeno oba medija stremita k pridobitvi sredstev, bo pa to za Koridor še dolgotrajen proces, saj gre za zelo mlad medij s prav tako mladim kolektivom. Nekaj besed je bilo rečenih tudi o medsebojni konkurenčnosti, ki pa je Renko začuda ni priznala, Paukovič pa je poudarila, da Koridor na to območje šele vstopa. Vprašanje jutrišnjega dne je za vse najbolj povezano prav s financiranjem, saj so glede spleta že v koraku s časom, ne glede na to pa je bila debata pozitivno naravnana in predvsem pokazala, da so svoj prostor med bralci našli tudi čisto novi mediji.

Tokratno Prepišno uredništvo je tako objadralo vse glavne skupine literarnih medijev, zato je bilo gradiva pri vsaki debati na pretek in se vsebine dejansko niso ponavljale. Vseeno bi pričakovala več polemik ali vsaj bolj razgretih debat med gosti, saj je šlo za vprašanje, kaj se bo z njihovimi mediji dogajalo jutri, o čemer ima vsak lasten pogled. Zelo dobra obiskanost vseh zgornjih debat priča o zanimanju javnosti o prihodnosti literarnih medijev, ki so bili in bodo zagotovo tudi ostali pomemben del slovenskega kulturnega prostora, če ne v današnji obliki, pa v kaki drugi. 

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dva pola neobstoječega polja

    Andrej Hočevar

    Ni presenetljivo, če v takšni klimi uspeva predvsem razočaranje, ki vodi v apatijo, zaradi nje pa problemi niso vidni bodisi se z njimi ne želi nihče ukvarjati, razen seveda tistih, ki jih povzročajo.

  • Kdo, kaj in zakaj je urednik?

    Kaja Blazinšek

    Urednik postaneš s prakso, delovnimi izkušnjami in predvsem po začetnih napakah, ki so lahko manj ali bolj usodne, urednikovo delo pa se ne zaključi s trenutkom, ko knjiga pristane na policah knjigarn.

  • Čas sprememb

    Andrej Blatnik

    Nobelova za Boba Dylana? Nekateri pravijo, da nagrade niso pomembne in strumno pristavljajo, da je pomembna le kvaliteta. Morda gre za zavidanja vredno nonšalanco ali pa za samoslepljenje – nagrade vzvratno vzpostavljajo kvaliteto in zlasti zbujajo medijsko in (v literarnem polju) bralno pozornost.

Izdelava: Pika vejica