Pismenost v dobi selfiejev

Poročilo z beograjskega knjižnega sejma

Miša Gams

Potovanje na beograjski knjižni sejem se je začelo kot v kakšnem avanturističnem romanu – s prijateljico sva se s pomočjo spletnega portala, ki objavlja mednarodne prevoze, znašli v majhnem avtu skupaj z travmatiziranim in anesteziran psom, ki so mu v mladosti prerezali jezik, ter dvometrskim srbskim košarkašem, ki se je s sključenimi rameni in koleni vedno bolj spreminjal v škatlo na kup zmetanih kosti, ki se trudi ohraniti kompaktno celoto. Carinikov smo se izognili v velikem loku, saj jim je že na obrazu pisalo, da se jim z nami ne ljubi ukvarjati, čeprav bi jim glede na dramatične razmere z begunci lahko vsaj za hip polepšali dan. Razgled na s soncem obsijani Beograd je bil fenomenalen in kljub dejstvu, da v nekdanji prestolnici Jugoslavije živi skoraj tri milijone ljudi, so mi prostorske dimenzije njihovega sejma povzročile v grlu velikanski cmok, ki je z vsakim prehojenim metrom postajal le še večji. Obseg knjižnega sejma, ki vsako leto poteka v našem Cankarjevem domu na vse skupaj treh etažah, je v primerjavi z beograjskim knjižnim sejmom kot spominek Eifflovega stolpa v primerjavi s francoskim stolpom, ki se nahaja v naravni velikosti. Tudi spremljevalni program in aktivnosti, ki potekajo ob samem sejmu, so tako pestre in številčne, da pokrijejo vse narodnosti, spole, knjižne žanre, hobije in zabavne usmeritve še tako zahtevnih obiskovalcev. Tako so lahko obiskovalci v eni predavalnici poslušali debato na temo izboljšanja kvalitete življenja starostnikov, v drugi sobi prisostvovali kosovski folklorni skupini in v tretji skoraj istočasno prisluhnili pogovoru argentinskih avtorjev na temo sodobnega romana. Za dešifriranje programskega lista, spisanega zelo na drobno in v cirilici, bi poleg povečevalnega stekla in slovarja potrebovala jeklene živce in zvrhano mero potrpežljivosti, pri tem sem pa nehote pomislila na to, da je prednost manjših narodov in festivalov vsaj v tem, da v programskih brošurah lahko več prostora namenijo grafičnim detajlom in vsebinskim poudarkom. Letošnji slogan Šta bi bilo da nije bilo (Kaj bi bilo, če ne bi bilo) je kot citat iz Ane Karenine nekoliko obvisel v zraku, saj mu nihče ni posvečal posebne pozornosti.

Na vhodu (vstopnina na sejem je znašala okrog 2 evra) se je že prvi dan trlo obiskovalcev, ki so se v popoldanskih urah zbirali v pričakovanju govora filmskega režiserja Emirja Kusturice, ki je sejem tudi uradno odprl s polurnim monologom na temo pismenosti. V dobi interneta, pametnih telefonov in resničnostnih spektaklov mladim večji izziv predstavlja narediti neobičajen selfie kot prebrati dobro knjigo in narediti kritično analizo. Čeprav bi od svetovno znanega režiserja, ki gradi svojo prepoznavnost na popularni kulturi in fantazmah južnoslovanskih narodov, pričakovali tudi kritiko (na svoj račun ali vsaj na račun filmskih adaptacij knjižnih del), je marsikdo od mlajših in starejših obiskovalcev le še z večjo nestrpnostjo čakal na primeren trenutek, da naredi selfie z režisersko ikono v ozadju. Kusturica se je v govoru dotaknil tudi boga in ruske književnosti ter dodal, da vidi problem srbske literature med drugim tudi v tem, da obstaja več piscev kot bralcev. Direktorica Fonda za zgodovinsko perspektivo Natalija Naročnickaja iz Moskve pa je za razliko od Kusturice v govoru dejala, da sta tako Rusija kot Srbija državi z veliko bralci in da vidi večji izziv v tem, da bi več ruskih knjig morali prevesti v srbski jezik, medtem ko bi tudi več srbskih knjig moralo najti pot do ruskih bralcev. 

V smeri urinega kazalca smo si lahko že ob vhodu pogledali citate in odlomke iz literature Branka Čopiča, ki letos praznuje stoto obletnico rojstva, ter zgodovinske fotografije srbskih vojakov iz 1. svetovne vojne. Da dajejo Srbi veliko na svojo zgodovino, pravoslavno vero in narodnostna vprašanja, so mi potrdili tudi založniki, ki pravijo, da poleg populističnih in spiritualnih tem najbolj narašča prodaja knjig z zgodovinsko in versko tematiko. Strokovne knjige vseh vrst so v upadu, prav tako je porazna prodaja pesniških zbirk, ki si s slovenskimi delijo podobno usodo. Avtorji se v veliki meri odločajo za izdajo knjig v cirilici, latinica je zastopana le pri tistih avtorjih, ki ciljajo na tuji trg. V Srbiji zadnje leto poteka obširna medijska kampanija Urada za kulturo mesta Beograd s sloganom Negujmo srbski jezik – poleg fotografij znanih osebnosti, ki so se slikali s svojo najljubšo knjigo, so posneli tudi videoizseke improviziranih dialogov med mladimi, ki sproti popravljajo slovnične napake skozi sleng in pogovorni jezik. Tudi med stojnicami so prevladovale tiste s ponudbo za otroke oz. šolarje. Stojnice s stripi, miselnimi igrami in didaktičnimi igračami po količini niso zaostajale za stojnicami, na katerih so se bohotili učbeniki in delovni zvezki … Po drugi strani pa je bilo dobro poskrbljeno tudi za starejše – na stojnici, kjer se je predstavljala Japonska, smo obiskovalci lahko pobožali najnovejšo tehnološko pridobitev japonskih domov za ostarele – velikanskega plišastega tjulnja, ki se obrača v skladu z našimi kretnjami in kot nekdaj tamagoči daje občutek ljubeče naklonjenosti in zvestobe. Knjižni sejmi so ne nazadnje odlična priložnost ne samo za trženje knjig, temveč tudi za prodajo vseh ostalih wanna-be uspešnic in vzgajanje potrošnika skozi pritiskanje na njegove emocije, želje in (na)gone. 

Med drugimi državami, ki so na sejmu izstopale, lahko najdemo Hrvaško, katere stojnica je bila zaradi precejšnjega znižanja knjig in dobre založenosti precej oblegana, Indijo, ki je postregla z zanimivimi ezoteričnimi knjigami in poceni Muhabharata stripi za mladino, Kitajsko, ki je ponujala precej dolgočasen knjižni asortiment in seveda Rusijo, ki je ponujala širok izbor knjig bolj ali manj prepoznavnih ruskih avtorjev (čeprav se je, roko na srce, največ obiskovalcev ustavilo ob stojnici z babuškami in drugimi etno obarvanimi ruskimi spominki). Germanskih in anglosaksonskih držav (kot že leta poprej) ni bilo nikjer na vidiku, kar je bilo povsem pričakovano, glede na to, da Srbi ne skrivajo svoje naklonjenosti do južnoslovanskih in pravoslavnih narodov, k čemur gravitira tudi njihovo kulturno izročilo. Letos se je na beograjskem sejmu prvič predstavila tudi slovenska Javna agencija za knjigo, ki je zaradi pomanjkanja prostora razstavila le knjižni izbor najbolj prepoznavnih slovenskih sodobnih avtorjev in njihovih del. Mimobežeči sprehajalci so jo, tako kot npr. romunsko in belorusko, bolj oplazili s pogledom in oddrveli naprej proti dobro založenim srbskim založbam, ki so ponujale tudi do 70-odstotne popuste. Slovenska stojnica pač ni imela ponuditi ne slovanskih babušk ne sladkarij in ne snežno belih robotskih tamagočijev, ki bi vsaj mlajše obiskovalce zadržali na stojnici za dalj časa, je pa v ospredje postavila sodobne slovenske romane z raznoliko tematiko in upala na najboljše. 

Medtem ko so večje srbske založbe stavile na knjige popularnih avtorjev, ezoterično in zgodovinsko literaturo ter številne popuste, so manjše založbe  več pozornosti namenjale posameznim predstavitvam manj znanih avtorjev in njihovih knjig. Tako sem imela priložnost spoznati kar nekaj srbskih pisateljev in pesnikov, ki so mi že v prvi minuti podarjali svoje sveže izdane knjige in mi pisali ljubeča posvetila. V poplavi številnih bolj ali manj slavnih piscev, predstavitve knjig in najrazličnejših dogodkov, se je vsakdo izmed pričujočih »malih« avtorjev lovil za vsako, še tako majhno rešilno bilko v podobi sogovornika, kritika ali zgolj mimobežnega nasmeška. Med založbami, ki so na sejemskih policah razstavile največ knjig slovenskih avtorjev, lahko omenim srbsko založbo Orion Art, ki je poleg knjige Aleša Erjavca (Ljubav na poslednji pogled) in Leva Krefta (Levi horog) zlasti izpostavila knjigo Izbrisana pisatelja Mihe Mazzinija, ki je uspel predstaviti knjigo tudi na ponedeljkovi opoldanski konferenci. 

Kar se nagrad tiče, je nagrado za najboljšo otroško knjigo, napisano v slovanskem jeziku, med nekaterimi drugimi slovanskimi avtorji prejela tudi slovenska pisateljica Anja Štefan za »priredbo« slovenske ljudske pravljice z naslovom Hudičeva volna.  Nagrada Dositeja Obradoviča, ki se vsako leto podeljuje tuji založbi, ki najbolj dosledno poskrbi za prevod srbske književnosti, je tokrat romala v roke španske založbe Acantilado. Nagrado za najboljšo srbsko založbo je dobila založba Službeni glasnik, čeprav so v ožji izbor prišle še založbe Katenu Mundi, Logos, Agora, Arhipelag in Kreativni centar. Za mnoge med njimi, zlasti za zadnjo, je značilno, da postavljajo v ospredje izdajanje knjig neuveljavljenih avtorjev. Posebno priznanje za najboljšo založbo v preteklem letu je dobila založba Ars Libri – Fundacija Vladete Jerotića, medtem ko je priznanje za najboljšo knjigo dobila Književna skupnost Borisav Stanković za knjigo Jovana Hadži-Vasiljevića z naslovom Južna stara Srbija. Letos so prvič podelili tudi dve novi nagradi – za najboljšo knjigo s področja znanosti  in najboljšega založnika iz diaspore. 

Prednost beograjskega sejma, ki je trajal zadnji teden oktobra, je med drugim tudi v tem, da so v ponedeljek in torek bile vstopnice za družine občutno znižane, četrtek pa je obveljal za otroški dan s številnimi delavnicami in kulturnimi prireditvami. Tako organizatorji knjižnih sejmov kot tudi založbe iz leta v leto bolj ugotavljajo, da so odraščajoči otroci oz. njihovi starši hvaležno občestvo, ki poleg nakupa delovnih zvezkov nameni kak dinar več tudi za nakup neobveznega čtiva, namenjenega dodatnemu izobraževanju in zabavi. Stojnice srednjih šol in fakultet ter bukvarnice s stripi so bile med najbolj obiskanimi, med njihovimi kupci med obiskovalci pa je bilo opaziti tudi nekatere pravoslavne patriarhe in pripadnike ostalih verskih skupnosti. Ob vseh vtisih, neštetih knjigah in prireditvah na beograjskem sejmu pa mi je v mislih najbolj odmevalo glasno kričanje starejšega »bogokletnika«, ki je ob vhodu preklinjal vse dvolične akademike in lažne humaniste: »Vi svi imate deformirana stopala, to če biti još veselo …« Ja, ko prehodiš na sejmu več kot 10 kilometrov podolgem in počez, ni nobenega dvoma več, da najbolj občutiš prav stopala …

O avtorju. Miša Gams je magistra antropologije vsakdanjega življenja, vendar ji ta študij koristi iz povsem drugih razlogov, kot je sprva domnevala. Z veseljem se namreč loteva vsakdanjih opravkov, kot so čiščenje, pospravljanje in popravljanje, delo na vrtu, skrb za otroka, pogovor z namišljenim prijateljem itd. V prostem času kdaj napiše tudi … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Od podatkov do idej – pa naprej? (2)

    Andrej Hočevar

    Za knjigo se je treba potruditi Da bi nove, spodbudne ideje spoznali iz praks založnikov iz našemu vsaj približno primerljivega okolja, so bili v žarišče letošnje Založniške akademije … →

  • »Čas je za knjigo« – čas ob nepravem času

    Jasmina Topić

    Beograjski knjižni sejem velja že od nekdaj za pomembno literarno manifestacijo v regiji. Prav tako že leta vzdržuje priljubljenost tudi med tukajšnjimi prebivalci, čeprav se knjige v Srbiji, … →

  • Na drugi strani

    Ana Geršak

    Slovenski dnevi knjige so se začeli tako, kot se spodobi: slabo. Pa ne le zaradi dežja. Res, na dan otvoritve je bilo nebo še posebej sivo … →