O čem sanja Srednja Evropa

Ego in fabula – 34. mednarodni literarni festival Vilenica. Ljubljana in drugi kraji: 10.–15. 9. 2019.

Muanis Sinanović

Ne berem zmeraj Dragana Velikića, dobitnika letošnje nagrade Vilenica, a ko ga, me navdajajo nepomirljivo nasprotujoči si vtisi. Gre za pisca silnega talenta, predvsem za opisovanje melanholičnih duševnih stanj in nekega hrepenenja, značilnega za prelivajoče se kulturne tokove Srednje in jugovzhodne Evropske. Gre tudi za pisca, ki mu je blizu poetično, čigar nekaj zaporednih povedi utegne v svoji simbolni zgoščenosti iznenada presuniti. Pa vendarle se mi zdi, da se njegov talent večkrat duši v »bolezni balkanskega človeka« – v nostalgiji, ki je vedno prepozna, ki vedno toži za nečem, kar bi nas rešilo, a ne obstaja več, najsi bo to ideja Srednje Evrope, ideja Evrope nasploh ali pa ideja Vzhoda, če ne celo jugonostalgija. Balkanski človek je obseden z zgodovino, v njej išče tisto mitsko izgubljeno priložnost, ki bi ga nekoč lahko popeljala k polnopravnemu članstvu v svetu, najsi bo desničar ali liberalec ali socialist. Vedno ista nostalgija, včasih bolj, drugič manj zlovešča, včasih z agresivnimi, drugič z zgolj depresivnimi potenciali. In ta nostalgija Velikićev veliki zamah v mojem branju poji s sentimentom, z neko ujetostjo Balkana v lastno psihologijo, ki bi jo lahko presegel samo s preskokom, z nemogočim in zato potrebnim izstopom iz lastne vkoreninjenosti.

Z Velikićem se je na preddogodku Vilenice v Drami pogovarjala Svetlana Slapšak. Na (mojo) srečo se je odločila, da bo pogovor tekel v skladu s tistim, kar me v Velikićevem pisanju privlači. Skratka, no, s pisanjem samim, z njegovo obliko manj kot z njegovo (politično) vsebino. Pisec je govoril poetično, suvereno. Analogije in metafore je stresal s presunljivo eleganco. Pesniško je govoril o tem, kako je njegova proza zaznamovana s poezijo, ki lahko, po njegovih besedah, s katerimi se kongenialno strinjam, v nekaj verzih vsebuje celoten roman. Prav tako pesniško tudi piše, stavki kapljajo in se zbirajo kot vileniški kapniki. Pravi, da je poezija kokainska tvorba, nekaj, kar te drži pokonci. Velikić je, skratka, odličen premišljevalec o poetičnem in v njem sam zelo udomačen. Pogovor starih prijateljev, od katerih eden blažen uživa v svoji nagrajenosti in so zato njegov šarm, njegov wit, njegova duhovitost izbrušeni, je bil nadvse prijeten in model tega, kako naj literarni večer izgleda. Eno od vodil je na koncu izrekel Velikić sam – bolje, da je prekratko kot predolgo. Modrost, ki sem se je sam naučil prav v Beogradu in ki je v vsesplošnosti raznoraznih maratonskih branj in odrskih samonaslajanj nadvse dobrodošla.

Naslednji dan se je v kletnem prostoru Cankarjevega doma odvijal prvi dan strokovne konference festivala. Poslušal sem predvsem prvi del, na katerem je belgijski literarni teoretik Bart Keunen s pomočjo semiotike ustanovnega ameriškega pragmatista Charlesa Sandersa Peircea ter filmske teorije Gillesa Deleuza predstavil svojo tipologijo znakov znotraj pripovedi ter jo apliciral na besedilo Charlesa Baudelaira. Pri tem je bilo posebej zanimivo, da je estetsko analizo poskušal povezati z estetskim vrednotenjem, ne da bi med obema opažal pomemben prepad. Snežana Milosavljević Milić iz Srbije je predstavila pojem atmosfere, ki je blizu sodobnemu razvoju fenomenologije, in pomen atmosfere v besedilu sopostavila pomenu jezikovnega utripa. Pri konceptu je pomembno upoštevanje celovitosti človeškega bitja – bralca – v njegovi čutni, telesni, simbolni in intelektualni integriteti ter v njegovi neposredni spojenosti z okoljem. Dejan Kos je govoril o ravneh pripovedi in njeni samoreflektiranosti ter poetični moment vzpostavil kot najbolj samoosveščen in obenem transcendirajoči del književnosti. Prispevke udeležencev bo verjetno moč prebrati v eni od prihajajočih številk revije Primerjalna književnost.

Žal pa je na dogodku zmotila premajhna prisotnosti ljudi, ki ne bi prihajali iz interne sfere strokovnega področja. Na literarnoteoretskih dogodkih morda res težko pričakujemo veliko ljubiteljev literature, nezanimanje akademikov z drugih področij humanistike pa je morda posledica vedno večje stopnje implodiranosti akademske misli, ki se ne zapira zgolj sama vase pred ostalim svetom, temveč se vedno bolj drug od drugega oddaljujejo tudi deli nje same. Ali je to pač vtis, ki je zgolj povezan z lastno izkušnjo študija? Kakorkoli že, kot je izpostavil že nekdo od predavajočih, naratologija je tista veja literarne vede, ki ima lahko velik vpliv tudi zunaj literarne teorije, na področju drugih pripovedujočih umetnosti in tudi analize političnih diskurzov, zato bi najnovejšim prispevkom s področja – ki se sami navezujejo na druge akademske discipline – bilo vredno prisluhniti.

Popoldne je bil v Konzorciju pogovor z Zvonkom Karanovićem in Enesom Karićem. Gre za figuri, ki ju navzven druži le skupni jezik, sicer pa sta si po svojem svetonazoru, predvsem pa po družbeni vlogi nadvse različna. Karanović je kultni podzemni pesnik, njegova avtorska figura je prepletena s popkulturnimi in kontrakulturnimi oblikami dvajsetega stoletja, ime si je naredil kot obrobnež in lastnik prodajalne plošč. Karić je učenjak, poznavalec Korana, hermenevtik, univerzitetni profesor in človek vere. Kljub temu v pogovoru ni bilo nobenega šuma, še več, videlo se je nekaj simpatije, kar je z modro delitvijo vprašanj omogočil voditelj Aljoša Harlamov. Ta so bila zajeta v podobni obliki, dotikala so se strukturno istih mest, vendarle pa so bila vsebinsko različna in prilagojena vsakemu od gostov. Izvedeli smo za genealogijo Karanovićevega pesniškega zanimanja in slave, katere izvore najdemo v času jugoslovanskih dezintegracij in vojn. Za razliko od etabliranih pesnikov, ki so se ukvarjali z vprašanji nacije in Kosova, sta ga zanimala popkultura in ulično življenje. Znana zgodba, ki smo jo v postjugoslovanskem kontekstu slišali že večkrat. Zanimivo pa je, da se pri tovrstnih izvajanjih zadeva ponavadi ustavi pri tem, da avtorja politika pač ni zanimala, pri čemer v podtonu razberemo, da je v popkulturi in na margini našel zatočišče pred njeno agresijo. Pri tem pa se zdi, da nikoli ne slišimo razlage, ki bi pojasnila, kako se je naenkrat vzpostavila takšna polarizacija, da med odklopom in morilsko retoriko ni bilo nobenega vmesnega polja. Odgovori pesnikov in pisateljev ostanejo ujeti med eskapizmom in implicitnim, a nerazdelanim sporočilom, da kaj drugega v tistem trenutku pač ni bilo mogoče storiti.

Enes Karić je družbeno vlogo svojega pisanja premestil v sodobni čas, ki ga politično zaznamujejo množične migracije. Nekatere stvari je bilo tudi pri njem mogoče zaznati v podtonih. Recimo, da na vprašanje priseljevanja ne gleda črno-belo: kljub temu, da je musliman, da se mu obstoj zidov zdi nesmiselen in vulgaren, tudi v nekaterih delih migrantskih populacij opaža kulturne prakse, ki otežujejo integracijo. Predvsem naj bi nekateri migranti imeli težave z razumevanjem konteksta sekularne narave evropskih držav. Svoje delo vidi kot majhen prispevek k vzpostavitvi medkulturnega dialoga. Med vrsticami bi morda lahko razbirali, da mu tovrsten položaj, tovrsten pogled omogoča vidik bosanskega, evropskega, belega muslimana, ki je skozi zanimivo zgodovinsko pot prišel do razumevanja obeh svetov. Pri tem je poudaril pomen prevoda svojih romanov tako v nemščino kot v turščino, torej tako južneje, se pravi vzhodneje, kot severneje, se pravi zahodneje. In res se zdi to odlično izhodišče za večji prisluh izobraženim muslimanskim populacijam, vzgojenim in odraslim znotraj ali evropskih, se pravi sekularnih, modernih ali postmodernih kulturnih miljejev ali pa v stiku z njimi, ki že celo življenje opravljajo težaško hermenevtično življenje tako v svoji vsakodnevni praksi kot v svojem intelektualnem delu.

To je polovica dogodkov, ki sem se jih udeležil, in nad nobenim nisem bil razočaran – še več, do te točke je festival pri meni pustil všečen vtis. Kot nalašč pa so se problemi začeli pojavljati v drugem delu.

Naslednji popoldan je v paviljonu Kongresnega trga potekalo skupinsko branje peščice avtorjev: Esada Babačića, Zvonka Karanovića, Manjole Nasi iz Albanije, mladega islandskega pisca Sverrira Norlanda ter Estonke Caroline Pihelgas. Pesmi v tujih jezikih sta v slovenščini interpretirala Sabina Kogovšek in Saša Tabaković. V tistem trenutku sta me najbolj pritegnili branji poznejše prejemnice male Vilenice, Manjole Nasi, ki je v svojem urejeno kipečem toku mitologije, speljanem skozi sodobno zavest, moj um napolnila s pesniškimi podobami na tisti meji med duševnostjo in duhom, kjer se odvija skrivnostna igra resničnosti in neresničnosti sveta, v katerem živimo. Karanović je s svojimi pesmimi – branimi sicer že dan poprej – ki predstavljajo premik od neposrednega, politično očitnega izraza v distopični imaginarij, znotraj novih zbirk skrbno strukturiran v podtalno pripoved in pesniško diagnozo sveta, predstavil košček mita, mita kot resničnosti prav tega sveta. Najbolj me je razočaralo branje islandskega pisca. Predstavil je prozni sestavek, ki skozi navidezni realizem mistificira dejanje branja. Na eni strani so knjige, na drugi strani pa vse te puste podobe zla: politika, klimatske spremembe, bedni vsakodnevni odnosi. Na eni strani ta prazgodovinska iluzija toplega brloga, oblečena v postmoderno zahodnjaško udobje čaja in tople postelje, na drugi pa nevarnosti sveta. Kar tovrsten diskurz spregleda, je prav inherentna dominacija, privilegij, vpisan v sam akt branja, v možnost iz knjige nasploh, nediskriminatorno, narediti nekaj svetega – to svetost pa v skladu z ideološko normo zatajiti –, iz vsega ostalega pa nekaj profanega. A jasno je, da so knjige močno oprtene z grehom, človeškim madežem, z njegovimi umazanimi družbenimi razmerami in pritlehno psihologijo, sublimira pa jo šele izginjujoča skromnost umetniškega dejanja, ki predstavlja posvetitev skrivnosti lastne omejenosti in čudežnosti sveta.

Znova se mi je zastavil problem stila vodenja dogodkov Tjaše Koprivec. Ni problem njegova eteričnost, temveč to, da ta eteričnost daje vtis neavtentičnosti. Vse je namreč prebrano z istim tonom, enako oddaljeno od materije. Prav možno se zdi, da bi voditeljica na isti način brala kuharske recepte ali komentirala nogometno tekmo. Manierizem, ki poskuša dati vtis transcendirajočnosti, angelskosti in s tem doseže vtis podcenjevanja poslušajočega.

V Klubu Cankarjevega doma je bila nato organizirana okrogla miza Srednjeevropske pobude na naslovno temo festivala, Ego in fabula. Žal se je kmalu izjalovila. Na zaslonih smo lahko razbrali pet vprašanj, ki so se zdela bolj splošne sorte. In ko je več kot deset udeležencev – gostov festivala – odgovarjalo na vprašanje, kakšen je odnos avtobiografskega z njihovim delom, smo dobili preproste enostavčne odgovore, kratke ekspozeje, anekdote; diskurzi so se mešali, stanje debate je bilo nejasno, kar je še poslabšalo postavljanje redudantnih vprašanj voditelja. Da so na to preprosto in presplošno vprašanje vsi odgovorili, je morala miniti ena ura. Nato je sledilo še precej kaotično dodajanje komentarjev in razvijanje pogovora. Ko je nastopil trenutek za drugo vprašanje, je minila že ura in pol, ne da bi bilo komu jasno, kako se bo vse skupaj nadaljevalo ali končalo – zdelo se je, da bi po zastavljenem načrtu kaj lahko sedeli v prostoru tudi čez polnoč. Odšel sem, si kupil pecivo v Mercatorju in spil kavo v Vesolju. Ko sem se vrnil, je zadeva še vedno trajala, nekateri sogovorniki so zapustili svoje sedeže, enako je bilo z nekaterimi obiskovalci. Kdor je že kdaj organiziral kakšno debato, ima težave z razumevanjem tega, kako ni nihče izračunal predvidenega časa, kako je posedel za »omizje« več kot deset ljudi in kako je lahko tako slabo preciziral vprašanja, četudi so bili gostje z njimi seznanjeni že vnaprej. Enako se je kot problem pojavilo vprašanje rabe angleškega jezika. Zdi se, da nas obče poznavanje jezika v Sloveniji pogosto zavede k mišljenju, da ga enako dobro govorijo tudi prebivalci drugih držav, a je v nekaterih primerih, predvsem pri številčno velikih narodih, ki lahko uveljavljajo lastni jezik, drugače. Tako je včasih mučno spremljati poskuse, da bi v okorni angleščini razvijali kdaj tudi zanimive misli, ki jih razbiramo za izjavami.

Da je sama tema, torej Ego in fabula, bolj privesek festivalu kot resno zastavljen koncept, je nakazal tudi zadnji dogodek, ki sem se ga udeležil, branje in pogovor z Muhamedom Abdulom al Munemom, palestinsko-sirskim pesnikom in pisateljem, ki živi v Ljubljani, Ivano Šojat in makedonskim piscem Petrom Andonovskim pred Moderno galerijo. Načrtovana je bila tudi prisotnost Enesa Karića, ki pa je bila odpovedana. Vsi trije so prozaisti in njihove odlomke smo seveda poslušali v izvirniku, pri čemer smo si lahko prevode prebrali v priloženih knjižicah, kar je bilo po svoje prav prijetno, saj je na zanimiv način sopostavilo zven jezika in njegov pomen. Al Munem je bil s svojim raskavim, močnim glasom in arabščino tozadevno še posebej privlačen bralec. Tudi odlomki so se mi zdeli pritegljivi. Po branju pa je nastopil omenjeni problem; voditelj Toni Cahunek se je trudil z vprašanji, vendar so bila tudi ta precej splošna, neusmerjena in vsaj za Andonovskega ter Šojat se je zdelo, da se jima skoraj ne ljubi odgovarjati, medtem ko se je pri al Munemu zopet pojavljal problem jezika. Na neki točki je Cahunek skoraj prosil publiko za odrešitev s kakšnim vprašanjem. Na srečo se je vse skupaj sproščeno izteklo, a morda bi si želel še kaj več od sproščenosti.

Če sodim po šestih dogodkih, ki sem se jih udeležil, je Vilenica vsekakor še vedno zanimiv in ogleda vreden festival. Vendar pa ni drzen ali izstopajoč. Njegova tradicija, ugled in finančne zmogljivosti mu omogočajo, da se dogodka udeležijo avtorji privlačnih kontekstov in raznolikih poetik, utečenost omogoča solidno do všečno izvedbo dogodkov, vendar je videti, kot da idejna zasnova mestoma šepa. Glede na to, da so pesmi na Kongresnem trgu interpretirali ljudje v Sloveniji zvenečih imen, bi lahko pričakovali bolj vitalno izvedbo. Glede na to, da festival lahko privabi najbolj vznemirljive premišljevalce literature, kot se je izkazalo na akademskem delu festivala, bi lahko bil tematski koncept bolje, bolj lucidno in konkretizirano zastavljen. Tako skozi idejo srednjeevropskosti pogosto zavejejo prazni klišeji, obledel humanizem in pomečkanost v času velikih geopolitičnih sprememb, ki se odvijajo ravno v srednji Evropi; poglejmo samo politična dogajanja v Avstriji, na Poljskem, Češkem, Hrvaškem in Italiji. Ne pravim, da bi se naj festival uvkarjal z aktualno politiko, a ne gre samo za politične premike; ti so simptom velikih, tektonskih kulturnih premikov v seriji globalnih potresov, katerih eno od žarišč je prav srednjeevropski prostor.

O avtorju. Muanis Sinanović je rojen leta 1989 v Novem mestu. Izdal je 3 pesniške zbirke, nedavno pa še balkanofuturistični roman Anastrofa, izšel je tudi dvojezični izbor avtorjeve poezije. Objavlja v bolj izpostavljenih domačih in regionalnih časopis, njegova poezija je bila uvrščena v nekaj antologij. Dela v redakciji za kulturo in humanistiko in v glasbeni redakciji Radia študent, deluje kot urednik … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vihar v kozarcu vode

    Ana Geršak

    »Balkan, odprta žila Evrope« Vilenica velja za »resen« festival; je streznitev po poletnem bakhusovskem obredju vina, poezije in vročine. Da Vilenica vztraja v poziciji klasičnega literarnega festivala, »festivala literatov … →

  • Nomadstvo kot vrednota

    Manca Klun

    V torek, 4. 9., se je s predvečeri po Sloveniji in v Trstu začel festival Vilenica. Zame se je festival začel na Primorskem, v Sežani, … →

  • Relevantnost poezije med zasebnim in političnim

    Andrej Hočevar

    Ko so organizatorji festivala Dnevi poezije in vina briške griče – kjer se je vino s pesniki razumelo nemara bolje kot njihovi preponosni vinarji – … →

Izdelava: Pika vejica