Nova ekonomija, nova kritika

Umetnost kritike. Ljubljana: Klub Cankarjevega doma, 28.–29. 10. 2015. (prvi del)

Aljaž Krivec

Prvi dan. Postopno.

Trditev, da je kritika v krizi, je iz (bržkone) resne zaskrbljenosti postala krilatica, ki je vsakič znova izgovorjena v defetistični in ponavljajoči se maniri. Pravzaprav je prišlo tako daleč, da ob njej v kratkem verjetno ne bomo več niti trznili (če se nam to sploh še dogaja).

Uvodni odstavek pa je seveda le del resnice, saj se zdi, da kritika vendarle (še) ni »privezana« na nekakšne medicinske naprave, ki bi jo ohranjale pri življenju, medtem ko bi mi samo čakali, kdaj bodo tudi te postale nezadostne; kvečjemu se ves čas bojimo, da bo v bolnišnici sploh pristala.

Iz tega razloga krizo kritike v resnici pozdravljam in upam, da bo trajala večno, saj to očitno pomeni, da bo nenehno na svojem polju permanentne revolucije, ves čas sredi rušenja in ponovne izgradnje ter torej pripoznana kot živ organizem, odvisen od vsakokratnega družbenega in literarnega trenutka. Takšen »organizem« bi v najboljšem primeru namreč moral biti tudi vsak posamezen kritiški tekst – vsakič vzpostavljen na novo, odvisen od kritiziranega dela, kritičarke itd. Kot nujna posledica te krize kritike se je lahko zgodil tudi drugi mednarodni kritiški simpozij, naslovljen Umetnost kritike, s podnaslovom Sodobna literarna kritika med vrednoto, mnenjem in slogom.

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da se je vsebina večine seminarjev in debat izkazala za še nekoliko splošnejšo od splošnega podnaslova, ki je služil kot vodilo … pa saj poznamo simpozije. Sam naslov simpozija so nastopajoči načeloma zgolj podprli, češ »da, kritika kakopak je umetnost.« A nič ne de, saj se zdi, da je dvodnevno dogajanje v Klubu Cankarjevega doma že v prvih taktih skušalo slediti rdeči niti, ki bi nas popeljala skozi različna vprašanja o kritiškem pisanju, s tem pa sproti razkrilo, da si kritika z umetnostjo vsekakor deli vsaj težko ujemljivost.

Osnovna izhodišča

Otvoritveni prispevek, ki ga je pripravil Matej Bogataj, je nosil naslov Zagate z vrednotenjem, s čimer je že s prvo potezo naslovil enega od problemov krize kritike. Po avtorjevi oceni so se težave začele ob razbitju in razlitju metafizičnega dojemanja vrednot. Svoje opažanje je podkrepil z Očrtom literarne teorije Janka Kosa, ki, lahko bi rekli retrospektivno, ugotavlja, da kritika vstopa v neposreden odnos s tekočo produkcijo in se tako po svoje načrtno otrese striktne zamejenosti z literarno (ali ne nazadnje katero drugo) vedo. Kritika na ta način pravil ne more podedovati, saj se ta na primeru striktne literarne vede določajo na podlagi korpusa večjega števila že »premletih« besedil – kritika zre v prihodnost, literarna veda pa v preteklost. Bogataj je svojo tezo tako v prispevku kakor tudi v debati podkrepil še z nekaterimi konkretnimi primeri. A pustimo to ob strani, ne nazadnje bodo teksti, ki smo jih imeli priložnost slišati, objavljeni prav na tej spletni strani, za vse ostalo pa je tu Janko Kos.

Osnovno izhodišče je začelo pridobivati svojo podobo s prispevkom literarnega kritika in predavatelja na univerzi v Buffalu Ming-Qian Maja Premeščeno z branjem: Sodobna inovativna poezija in demokratizirano »kritištvo«, v katerem je mnoštvo mnenj povezal z vznikom sodobne inovativne poezije. Iz avtopoetik, ki bi naj preplavile sodobno poezijo, tako izhajajo tudi avtopoetike, ki so začele narekovati sodobno kritištvo in občo recepcijo. Kljub temu pa se zdi, da tovrstno mnoštvo mnenj nikakor ne more postati nekaj popolnoma naravnega. Avtor je poudaril, da se tudi njegove študentke povezujejo v svojevrstne klike, v okviru katerih ne zgolj kritizirajo delo kolegic, temveč ga tudi obravnavajo kot snov svojih diplomskih nalog in doktorskih disertacij.

Kot se je v zgodovini literature in kritištva to često dogajalo, se očitno tudi dandanes vzpostavljajo določeni krogi. Gre morebiti za specifiko prostora ZDA? Med debato žal na vprašanje o razlikah med evropskim in ameriškim prostorom ni nihče zadostno odgovoril. Ming-Qian Ma je le bežno namignil, da posebnih razlik ne zaznava, Bogataj pa, da se mu zdi tovrstna literatura v ZDA nekoliko bolj zamejena na univerzitetne kroge.

A zdi se, da je neprimerno bolj bistvenega pomena vprašanje o samem prehodu v čas, ko je (kot je to opisal Ming-Qian Ma) število pesnic preseglo število bralk poezije. Med simpozijem so bili večkrat izpostavljeni praktični razlogi, ki so narekovali ta proces (pocenitev tiska, dostopnost informacij, prehod v tržno gospodarstvo na primeru nekdaj socialističnih držav …), kar v resnici pojasnjuje le popolnoma preverljivo spremembo. Toda čemu je proizvodnja poezije drastično presegla povpraševanje po njej? Zdi se, da v tem primeru ne moremo operirati z navedenima ekonomskima pojmoma, ki sem ju zapisal le zaradi lažjega razumevanja, saj se vedno znova znajdemo v trenju med medijskim nosilcem (ki se prodaja) in njegovo vsebino (ki se v resnici ne).

Lokalni primeri

Naslednja prispevka (na žalost je nastop Dávida Szollátha zaradi bolezni odpadel) sta se od globalnega in splošnejšega pomaknila k vprašanju lokalnih kritiških prostorov.

Avstrijski literarni kritik in pesnik Stefan Schmitzer je svoj tekst Kritika kot diskurz/kritika kot informacija za uporabnike otvoril s tezo, da avstrijska literarna kritika ne obstaja, preprosto zato, ker ne obstaja avstrijska literatura, saj sam vidi le literaturo nemško govorečega prostora oziroma celo podaljšek nemške literature. Morebiti bi na hitro pomislili, da lahko podobno velja za vse lokalne literature, ki nastajajo v jeziku večje, vplivnejše države, a se zdi, da bi bili pri tem pavšalni. Kakšna je namreč lahko realnost svetovne literature (pri čemer se distanciram od pojma, ki ga poznamo v literarnih vedah)? Raziskave bralne kulture kažejo, da mlajše slovensko bralstvo veliko posega po literaturi v angleščini, mogoče bi lahko šaljivo dodal, da gre v resnici za literaturo v ameriškem jeziku. Prav tako so postali pomembni pojmi, kot je denimo prodor na tuje trge, za katere največkrat zadostuje prevod v en sam jezik. Do katere mere je torej lahko literatura določenih, predvsem manjših držav res lahko neodvisna? In ne nazadnje: kam naj v takem primeru postavimo mejo med jezikom in kulturo?

Tovrsten proces bi v resnici lahko opisali s Schmitzerjevemi besedami. Ta v svojem prispevku navaja primer Nemčije kot države, ki je sprejela zakonitosti prostega trga, iz česar sledi zamračevanje posrednika, s tem pa tudi klasične literarne kritičarke, saj je ta lahko le moteči element prodaje knjige. Moja pripomba k tekstu je predvsem ta, da zamejenost z maternim jezikom v resnici več ne obstaja.

Majhen literarni oziroma kulturni prostor pa trpi še za pogostimi konflikti interesov, kar je v svojem prispevku Umetnost kritike in banalnost njenega trga izpostavila Petra Vidali. Opozorila je na večživkarstvo posameznice, ki se udejstvuje v kulturni sferi. Kako denimo intervjuvati avtorico, čigar knjigi je taista oseba le nekaj časa pred tem namenila izrazito odklonilno kritiko?

Večživkarstvo je gotovo velika težava, a se zdi, da mu pripisujemo marsikatero razsežnost, ki ni nujno njegova posledica. Mar ni končni cilj udejstvovanja v kulturni sferi pravzaprav ustvarjanje karseda prepričljive umetnosti? Celoten proces, vse od izobraževanja, pisanja, uredniškega dela ter naposled izdaje in kritik bi naj težil prav k temu. Večživkarstvo je pravzaprav položaj, ki zahteva sodelovanje, ki bi naj v končni posledici izgnal zamerljive avtorice in nereflektirane kritike. Težavo večživkarstva torej vidim predvsem v samem dejstvu, da isti agens vstopa na skrajno različne pozicije v (denimo) komunikacijskem krogu knjige. Težava ni le v morebitnem koritarstvu, temveč predvsem v pomanjkanju trenja med različnimi pozicijami. Da do tega ne pride, pa v resnici ne zadošča, da jih zasedajo različne osebe, temveč posameznice, ki bi naj predstavljale tudi različne osebne pozicije, kar pomeni, da ne prihajajo z »istega naslova«.

Navedeno je med drugim logična posledica pomena, ki ga literatura zaseda na ekonomskem polju. To potrebuje predvsem preobražanje knjige v izrazito tržni produkt, s tem pa mora nujno izgnati vsakršen element, ki bi lahko ta proces zaviral, tega pa lahko predstavlja tudi izrazito odklonilna kritika. Kritiko je najlaže onemogočiti, če njen kritiški del zamenjamo preprosto z reklamnim tekstom. Vidali je navedla primere nekaterih predstav v slovenskih gledališčih, ki so tako z dobrim piarom (ki je na neki način privzemal nekatere značilnostih kritiškega zapisa) postale znane kot kvalitetne še pred premiero. Prvi kritiški odzivi ne glede na svojo sodbo v nasprotju z že ustvarjeno podobo tako niso mogli imeti moči. Če je kritika umetnost, kot implicira sam naslov simpozija, potem ja jasno, da lahko privzema tudi različne žanrske usmeritve in teži k različnim ciljem.

Nova ekonomija, nova kritika

Zdi se, da je misel o navedeni zagati prevevala tudi debato med avtorji in avtorico prispevkov (moderiral jo je Aljaž Koprivnikar), ki je sledila po predstavitvah. Schmitzer je opozoril, da je komercializacija pravzaprav proces, ki je zajel vse širše družbeno polje in tako kritika in literatura preprosto nista izjemi. Iz tega sledi, da je treba ob pomisleku o literarni kritiki nujno premisliti tudi njene okoliščine, kar Bogataj vidi kvečjemu v samem prevpraševanju ekonomsko-političnega sistema kot takega. Ming-Qian Ma je opozoril, da neprestano izdajanje novih pesniških zbirk kliče po redefiniciji poezije in kritike, pri čemer se zdi, da je svojevrstna uporniška drža Petre Vidali (kritike naj ostanejo kritike) tista, ki lahko s karseda neodvisnimi teksti ponudi možnost za tovrsten razmislek.

Sledila je debata, ki je skušala ponuditi pogled »od zunaj«. Urednica in urednika različnih medijev, ki se ukvarjajo tudi z literarno kritiko, Emica Antončič, Vlado Motnikar in Andrej Hočevar so bili tako udeleženci uredniške debate, ki jo je povezovala Tanja Petrič. Osrednji poudarki so se gibali predvsem okoli upada zanimanja za kritiko ter pripoznavanja novega vala literarnih kritičark, ki se ponovno vračajo k jasnim in vrednotenjsko opredeljenim tekstom (na tem mestu velja izpostaviti, da je na podoben trend v svojem prispevku opozoril tudi Peter Kolšek, ki zaradi bolezni ni mogel nastopiti). Seveda pa debata ni mogla niti mimo vprašanja, komu je kritika namenjena, kdo jo piše in ali je lahko ta oseba pri svojem delu neodvisna.

Zdi se, da se lahko prav na teh točkah opazimo nekatere zakonitosti, ki jih je zaznati pri prej omenjenih klikah, v okviru katerih manjše skupine ljudi razvijejo svoj način ustvarjanja, ki ga podkrepijo s teoretskim ozadjem in temu primerno recepcijo. V tem smislu ni nič čudnega, da poznamo z vidika literarne kritike marginalizirane naslove, naj gre za prvence, naslove iz zamejstva, knjige manjših založb – še posebej tistih, ki nimajo sedeža v Ljubljani. Za prodor neke knjige med širšo bralsko publiko morajo torej biti njej pripadajoča mesta v komunikacijskem krogu zasedena. Avtorice obstajajo, prav tako tudi založbe, ki zanje skrbijo; zatakne pa se lahko pri bralski publiki, kritiški recepciji in ne nazadnje promociji. Tudi ko se to troje pojavi, je namreč lahko zaradi narave komunikacijskega kroga kakopak zaznamovano, če predstavlja (pre)velik premik od ustaljenega. Tovrstna zamejenost na specifičen prostor je po svoje popolnoma normalna, saj je edini način, na katerega je mogoče vzpostaviti preglednost in enoten sistem vrednot. Prav tako logična posledica je lahko tudi trenje med različnimi prostori, saj se vsak od njih bori za svoj obstanek. Ali obstaja v času hiperprodukcije, po že omenjenem razbitju metafizičnega dojemanja vrednot, še kakšen odziv?

Na tem mestu velja omeniti projekt DSLK Drugo mnenje, na katerega je opozorila Emica Antončič, v svojem prispevku pa že pred tem Petra Vidali. Čeprav ga obe zaradi bivanjskih okoliščin kritičark podpirata, pa sta izrazili pomisleke glede njegove narave. Naj, iz higenskih razlogov, potrdim, da sem se k projektu prijavil tudi sam (in zavrnil ponujen naslov mladinske literature, saj se zanj nisem počutil poklicanega). Videl sem ga predvsem kot nekakšno možnost, da v pot od rokopisa do izdaje vstopim na še nekem drugem mestu, kar bi mi lahko ne nazadnje razkrilo širšo realnost posameznega knjižnega naslova. Kljub temu lahko pomisleke razumem in obžalujem, da ni debata o projektu nekoliko bolj zaživela. O večživkarstvu je že bilo govora, a so bile te težave predstavljene le s popolnoma praktičnih vidikov, ne pa toliko z vidika, kaj pomenijo za samo naravo prostora knjižnega trga, predvsem pa ni nihče zares raziskal, kako specifične so različne pozicije v komunikacijskem krogu knjige. Je avtorica lahko tudi kritičarka? Imeli smo priložnost slišati opazke o »nešportnosti« te dvojne funkcije, pa tudi o specifičnem vidiku (Pišek ga je ocenila kot pogled nekoga, ki razume kritiko kot način iniciacije v literarni svet), ki ga te kritičarke navadno vpeljejo, a je vse navedeno ostalo predvsem na polju mnenj.

Večkrat je bilo povedano tudi to, da je bistvo kritike pač kritiziranje knjižnih naslovov. Ali to res pomeni, da je kritičarkina funkcija radikalno drugačna od denimo uredničine in, ne nazadnje, avtoričine? Mar ni tako, da tudi slednji ob pregledu nastalega teksta »vklopita« svoj kritiški aparat? V gledališču se denimo za delo dramaturginje večkrat uporablja oznaka notranja recenzentka – ali ni ta vloga nekoliko podobna vlogi urednice? Očitno je torej, da se v nekih točkah funkcije prekrivajo, težava pa tiči predvsem v navzkrižju interesov, ki je, kot sem že nakazal, lahko tudi precej kompleksen pojem. Prav to so bržkone točke, ki jih je potrebno premisliti, saj bi se svojevrsten reductio ad absurdum glasil, da se kritičarka ne sme vmešati v nastajanje dela, zato da se lahko po izidu knjige privoščljivo javno zgraža nad končnim rezultatom. 

(drugi del poročila)

 

P.S.: Uporaba ženskih oblik je namerna. Ne samo iz feminističnih vzgibov, temveč tudi zaradi števila kritičark v razmerju do kritikov. Tudi to je, kot je bilo na simpoziju večkrat poudarjeno, ena od sprememb na polju literarne kritike. Mogoče je lahko naslavljanje z žensko obliko poimenovanja poklica ena od prvih potez novega dojemanja kritike in kritiškega polja.

 

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Sorodni prispevki

Izdelava: Pika vejica